Jedro

Vrednost zapuščine ne sodi v izrek sklepa o dedovanju, zato z istim sklepom ne more biti pravnomočno ugotovljena in jo je mogoče vedno znova uveljavljati v vsakem postopku, v katerem je odločilna.

Sodišče izda sklep, da se zapuščina izroči organu, pristojnemu za gospodarjenje s posamezno vrsto premoženja, šele kadar ugotovi, da ni dedičev, ali kadar se ne ve, ali je kaj dedičev, pa se v roku, ki je predpisan, ne zglasi nihče, ki bi uveljavljal pravico do dediščine.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da zapuščinsko premoženje obsega nepremičnino parc. št. 1034, vl. št. 251, k. o. X v napovedani vrednosti 1.200,00 EUR, pri čemer se upoštevajo odbitki na pogrebnih stroških po krajevnih običajih v višini 2.000,00 EUR, tako da ni čiste vrednosti zapuščine in se taksa ne odmeri; nadalje je ugotovilo, da je R. priglasil terjatev v višini 1.856,07 EUR; da je zapustnik umrl brez oporoke, zaradi česar je nastopilo zakonito dedovanje, h kateremu so bili poklicani dediči drugega dednega reda (zapustnik je umrl samski in brez otrok), ki so se dedovanju odpovedali; končno je ugotovilo, da dedičev oddaljenejšega reda ni, saj so tisti, ki bi prišli v poštev za dedovanje, umrli samski in brez potomcev (I. tč. izreka). Sklenilo je, da premoženje zapustnika na podlagi 9. čl. Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76, s spremembami; od tu ZD) postane državna lastnina in se izroči Republiki Sloveniji (II. tč. izreka) ter odredilo, da se sklep po pravnomočnosti zemljiškoknjižno izvede (III. tč. izreka).

(2) Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje RS. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo sklepa oziroma njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Stroškov ne priglaša. Opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje v izreku sklepa ugotoviti zgolj obseg zapuščine, ki bi jo nato zaradi kaducitete izročilo pritožnici, ostale ugotovitve pa bi moralo navesti v obrazložitvi sklepa. Sodišče ni pojasnilo, kako je ugotovilo vrednost zapuščine, kot tudi ne, čemu ni upoštevalo pritožničinega predloga za cenitev zapuščine. Takšnemu predlogu bi moralo sodišče ugoditi, saj se država zapuščini (in z njeno vrednostjo povezanim dolgovom), ko ni dedičev, ne more odpovedati. Nepojasnjena je nadalje ugotovitev o pogrebnih stroških, saj ni razvidno kdo in na kakšni podlagi jih je priglasil, niti čemu jih je sodišče odštevalo od napovedane vrednosti zapuščine. Iz izpodbijanega sklepa sledi, da je sodišče vrednost čiste zapuščine ugotavljalo zaradi odmere sodne takse, plačila katere je pritožnica po zakonu oproščena. Končno meni, da bi moralo sodišče ugotoviti, kdo so dediči tretjega dednega reda in pridobiti njihove dedne izjave; ker tega ni storilo, ni popolno ugotovilo dejanskega stanja.

(3) Drugi udeleženci na pritožbo niso odgovorili.

(4) Pritožba je utemeljena.

(5) Sodišče mora v sklepu o dedovanju (214. čl. ZD) ugotoviti obseg zapuščine, razglasiti dediče, volilojemnike ali druge upravičene osebe, ki so pridobile dedno pravico ter odločiti o morebitni izročitvi stvari, ki je v sodnem depozitu, dednem dogovoru, stroških postopka ali izročitvi zapuščine Republiki Slovenije zaradi kaducitete. Svojo odločbo pa mora nadalje podrobneje obrazložiti v obrazložitvi, kjer opiše vrsto dedovanja (zakonito, oporočno), dedne izjave posameznih dedičev, katera pravna in dejanska vprašanja je bilo potrebno rešiti v postopku ter pojasni vse okoliščine, ki jih je upoštevalo pri sodni odločbi. Pritožnica ima prav, da je izpodbijani sklep sestavljen napačno, saj je del obrazložitve zajet že kot sestavni del izreka sklepa. Gre predvsem za ugotovitve vrednosti zapuščine in terjatev do zapuščine, ki jih sodišče tudi ni ustrezno obrazložilo (14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami; od tu ZPP, v zvezi s 1. odst. 366. čl. ZPP in 163. čl. ZD). Vrednost zapuščine ne sodi v izrek sklepa o dedovanju, zato z istim sklepom ne more biti pravnomočno ugotovljena in jo je mogoče vedno znova uveljavljati v vsakem postopku, v katerem je odločilna (1). Tako ni videti razlogov, da bi imela pritožnica utemeljen interes za cenitev zapuščine zgolj zato, ker se (v primeru, ko ni dedičev) ne more izogniti odgovornosti za zapustnikove dolgove, omejeni z višino vrednosti zapuščine.

(6) Pritožnica sodišču prve stopnje utemeljeno očita tudi nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Sledeč določbi 219. čl. ZD izda sodišče sklep, da se zapuščina izroči organu, pristojnemu za gospodarjenje s posamezno vrsto premoženja, šele kadar ugotovi, da ni dedičev, ali kadar se ne ve, ali je kaj dedičev, pa se v roku, ki je predpisan, ne zglasi nihče, ki bi uveljavljal pravico do dediščine. V konkretnem primeru je sodišče ugotovilo le, da je zapustnik umrl samski in brez otrok, dediči drugega dednega reda pa so se dedovanju odpovedali. Na podlagi teh ugotovitev bi bilo materialnopravno zmotno sklepati, da ni tudi dedičev tretjega dednega reda (18. čl. ZD). Sodišče je sicer ugotovilo, da dedičev oddaljenejšega dednega reda ni, ker so tisti, ki bi prišli v poštev za dedovanje (kdo?), umrli samski in brez otrok. Vendar ta ugotovitev ni obrazložena (14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 366. čl. ZPP in 163. čl. ZD), niti ne temelji na opravljenem oklicnem (ediktalnem) postopku. Zaradi bistvenih postopkovnih kršitev in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je bilo treba pritožbi ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. odst. 365. čl. ZPP v zvezi s 163. čl. ZD). V ponovnem postopku naj sodišče prve stopnje skladno z določbo 130. čl. ZD naprej ugotovi, ali so po pokojnem še kakšni dediči tretje parentele in če ti dediščino sprejemajo, nato pa naj o zapuščini ponovno odloči, upoštevajoč tudi uvodne ugotovitve pritožbenega sodišča o pravilni obliki sklepa o dedovanju ter o njegovi ustrezni obrazložitvi.

(7) Izrek o stroških je odpadel, saj jih nihče od udeležencev ni priglasil. (1) Rijavec, Dedovanje: procesna ureditev, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1999, str. 161.