Jedro

Toženec je s tem, ko je podrl stene prostora na tak način, da prostor sedaj ne obstaja več, tožnika motil v njegovi posesti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec motil tožnika s tem, da je iz prostora odstranil tožnikove stvari in nato porušil stene, ki so ta prostor omejevale. Tožencu je naložilo, da je dolžan postaviti porušene stene nazaj, v bodoče pa mu je prepovedalo s takšnim ali podobnim ravnanjem posegati v posest tožnika. Tožencu je naložilo, da je dolžan tožeči stranki povrniti 1.240,54 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sklep sodišča prve stopnje je vložil pritožbo toženec. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v 1. odstavku 338. člena ZPP. Predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Bistvo pritožbenih navedb je, da je zmotno ugotovljeno, da je bilo motilno dejanje storjeno 17.12.2007 in da tožnik na restituciji nima ekonomskega interesa, ker ne more doseči vrnitve izgubljene posesti, ker je vhod v prostor zazidan. Gre samo za šikaniranje s strani tožnika. Prejšnjega posestnega stanja objektivno ne more vzpostaviti.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil tožnik v posesti spornega prostora, da ga je toženec s tem, ko je podrl stene prostora na tak način, da prostor sedaj ne obstaja več, motil v tej njegovi posesti, da je bilo motilno dejanje protipravno, ker toženec za poseg ni imel dovoljenja tožnika in da je bila tožba vložena pravočasno, to je v roku 30 dni. Na takšno dejansko stanje je pravilno uporabilo določilo 34. člena Stvarnopravnega zakonika, ko je tožencu naložilo, da je dolžan zgraditi podrte stene nazaj in na tak način vzpostaviti demolirani prostor ter mu prepovedalo motiti posest tožnika s takšnimi ali podobnimi ravnanji. Odločitev sodišča je pravilna. Pritožbo toženca je bilo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (365. člen ZPP).

Sodno varstvo posesti je možno zahtevati v 30 dneh od dneva, ko je posestnik izvedel za motenje in storilca (32. člen SPZ). Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnika, priče Z. I. in M. L. pravilno štelo za dokazano, da je toženec storil motilno ravnanje 17.12.2007 ali kasneje. Tožba je bila vložena 3.1.2008, znotraj 30-dnevnega roka, torej pravočasno. Sodišče prve stopnje je tožniku in pričam verjelo, ker njihovo verodostojnost potrjujejo tudi fotografija A6 in podatki o vremenskih razmerah v času od 10.11.2007 do 21.12.2007. Iz njih izhaja, da je prvi sneg v letu 2007, ki je obstal, padel 16.12.2007. Fotografija A6 je bila posneta, ko je sneg obstal, torej po 16.12.2007. Na tej fotografiji je vidno okno, ki je predstavljalo vhod v sporni prostor. Toženčevi izpovedi, da je strop v spornem prostoru podrl zadnje dni novembra, nato pa v začetku decembra zazidal okno, iz tega razloga ni možno verjeti. Iz izpovedi toženca izhaja, da je okno zazidal nekaj dni zatem, ko je podrl strop v spornem prostoru. V tem delu si izpovedi tožnika in toženca ne nasprotujeta. Na fotografiji A6 je vidno, da okno še ni zazidano, zato je logično pravilen sklep, da je bilo to zazidano po 16.12.2007 in zato ni možno slediti izjavi toženca, da ga je zazidal v začetku decembra 2007. Iz navedenih razlogov ni dvomiti v izpoved tožnika, da je toženec motilno ravnanje storil 17.12.2007. Pritožba pravilno navaja, da iz fotografije A6 ni možno izvajati zaključkov o tem, kdaj je bilo motilno ravnanje storjeno, je pa iz fotografije A6, v povezavi z vremenskimi podatki A7, možno stopnjo prepričanja oceniti, da tožnik govori resnico.

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da ima tožnik ekonomski interes na vzpostavitvi demoliranega prostora. Njegov ekonomski interes je v tem, da bo v prostoru zopet lahko shranjeval stvari, ki jih je shranjeval pred motilnim ravnanjem. Iz navedenega razloga ni slediti pritožbeni navedbi, da je tožba šikanozna. Tudi ni slediti pritožbeni navedbi, da na restitucijskem zahtevku tožnik nima interesa, ker objektivno gledano ne more doseči vrnitve izgubljene posesti, zaradi zazidanega okna, ki ga je toženec zazidal po storjenem motilnem ravnanju, skozi katerega je imel tožnik dostop do spornega prostora in sicer iz naslednjih razlogov: a) sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje (33. člen SPZ). Varstvo posesti se torej daje po stanju na dan 17.12.2007, ko je imel tožnik dostop in v posesti sporni prostor. Kasnejše toženčevo zazidanje vhoda v sporni prostor torej ni pravno odločilen za odločitev v tej zadevi.

b) Tožnik ima interes, da se sporni prostor vzpostavi nazaj. Dostop do prostora pa si bo moral zagotoviti v drugem postopku. To pomeni, da bo v novem postopku moral zahtevati zgolj dostop do prostora. Če mu v tej zadevi odrečemo restitucijo vzpostavitve prvotnega prostora nazaj, bo v novem postopku moral zahtevati tako vzpostavitev prostora kot dostop do prostora. Dva dejanja namesto enega. Tožniku zato ni možno odreči interesa, da se demolirani prostor vzpostavi nazaj in sicer zato, da mu tega ne bo potrebno ponovno uveljavljati v drugem postopku, še posebej zato, ker je popolnoma jasno, da je njegov restitucijski zahtevek utemeljen.

Ne vzdrži kritične presoje pritožbena navedba, da je vzpostavitev spornega nazaj samo sebi namen. Gre za vzpostavitev stanja, ki je bilo pred motilnim ravnanjem. Brez vzpostavitve prostora nazaj tožnik ne more shranjevati svojih stvari, kot jih je shranjeval prej. Gre za saniranje samovoljnega ravnanja tožnica. Vse kar se je porušilo, se lahko zgradi nazaj. Že zaradi vzpostavitve prostora bo toženec moral odpreti odprtino v zunanjem zidu, ki jo je zazidal.