Jedro

V času sklenitve sporne Kreditne pogodbe in Notarskega zapisa SPZ še ni veljal. Ravno dejstvo pravne praznine je razlog, da se je potrebno glede presoje neveljavnosti sporne vknjižbe prepovedi odtujitve in obremenitve, opreti na določbe ODZ. Pogodbeno dogovorjena prepoved obremenitve in odsvojitve ima le obligacijskopravni učinek, ne more pa imeti absolutnega učinka, in je tako v skladu z določbami ODZ kot sedaj veljavnim SPZ ni dopustno vknjižiti v zemljiško knjigo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in III. točki izreka potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti 7. člena Kreditne pogodbe št. 1971/0001678-00, ki sta jo dne 17. 6. 2002 sklenili F., d.o.o., kot kreditojemalec in K. (Podružnica v Sloveniji) kot kreditodajalec in 3. člena Notarskega zapisa sporazuma o zavarovanju terjatve št. SV 560/02, ki so ga podpisali F., d.o.o., M. F., I. F., H. M. in K. (Podružnica v Sloveniji), v kolikor določajo vknjižbo prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin v zemljiško knjigo (I. točka izreka sodbe). Ugodilo pa je tožbenemu zahtevku, s katerim so tožeče stranke zahtevale ugotovitev neveljavnosti vknjižbe prepovedi odtujitve in obremenitve, ki je pod dnevno številko 589/2002, vpisana pri parc. št. 993 (dvorišče, stanovanjska stavba), vl. št. ... k. o. X., dn. št. 589/2002 vpisana pri parc. št. 994/1 (njiva) in 994/5 (neplodno), pripisanih pri vl. št. ... k. o. X., in dn. št. 808/2002, vpisana pri parc. št. 660/2 (dvorišče, stanovanjska stavba), pripisane pri vl. št. ... k. o. Y. in izbris vknjižbe prepovedi odtujitve in obremenitve ter pri navedenih parcelah in vložkih vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (II. točka izreka sodbe). Odločilo je še, da vsaka stranka sama nosi svoje pravdne stroške (III. točka izreka sodbe).

2. Zoper II. in III. točko izreka sodbe sta se pritožili toženi stranki. Uveljavljata vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbo zavrže oziroma tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasili sta pritožbene stroške.

3. Tožeči stranki sta na pritožbo odgovorili. Predlagali sta zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglasili sta stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik uvodoma prvostopenjskemu sodišču očita, da se ni opredelilo do ugovora, da je K., Podružnica v Sloveniji, v korist katere so bile vknjižene prepovedi odtujitve in obremenitve v zemljiško knjigo, med pravdo prenehala in ni več pasivno legitimirana v sporu. Celotno poslovanje te podružnice je namreč prevzela drugo tožena stranka B., d.d. Pravno nevzdržna naj bi bila odločitev prvostopenjskega sodišča, da kljub njegovemu zaključku, da je drugo tožena stranka univerzalna pravna naslednica prvo tožene stranke, še vedno vodi postopek tudi zoper prvo toženo stranko.

Iz izpiska iz sodnega registra za drugo toženo stranko in potrdila avstrijskega notarja (B4) izhaja, da je drugo tožena stranka univerzalna pravna naslednica premoženja bivše podružnice prvo tožene stranke v Ljubljani. Sporna prepoved odtujitve in obremenitve je bila dogovorjena in vknjižena v korist družbe K., podružnica v Sloveniji. Ker podružnice niso samostojne pravne osebe, je torej navedena pravica nastala v korist družbe K., to je prvo tožene stranke, ki je tudi vknjižena kot njen imetnik. Pritožnik ima sicer prav, da novo nastala pravna oseba (drugo tožena stranka), ne more biti pravna naslednica celotne oziroma celotnega premoženja prvo tožene stranke in tudi ne podružnice, ki pred statusno spremembo pravne subjektivitete ni imela. Lahko pa s statusno spremembo oddelitve postane univerzalna pravna naslednica dela premoženja prvo tožene stranke, v obravnavanem primeru premoženja podružnice prvo tožene stranke v Ljubljani. V obravnavanem primeru, torej v primeru oddelitve dela premoženja na novoustanovljeno družbo, je nova družba univerzalna pravna naslednica tega oddeljenega premoženja (533.a člen ZGD oziroma 6. odstavek 623. člena ZGD-1), ne pa univerzalna pravna naslednica prvo tožene stranke, kot to zmotno navede sodišče prve stopnje. Kljub navedenemu, ugovor toženih strank, da ni podana pasivna legitimacija prvo tožene stranke, ni utemeljen. Tožeče stranke želijo namreč z obravnavanim tožbenim zahtevkom doseči izbris vknjižene prepovedi odtujitve in obremenitve, ki je v zemljiški knjigi še vedno vknjižena v korist K., podružnica v Sloveniji, torej na prvo toženo stranko (ker podružnica nima samostojne pravne subjektivitete). Zato ni nobenega dvoma, da je prvo tožena stranka že iz razloga, ker je navedena v zemljiški knjigi kot imetnik vknjižene sporne prepovedi odtujitve in obremenitve, pasivno legitimirana za izbrisno tožbo v tem sporu (prim. 243. člen ZZK-1).

6. Nadalje pritožnik sodišču prve stopnje očita, da je s tem, ko je dovolilo subjektivno spremembo tožbe, kršilo 1. tč. 1. odst. 191. čl. ZPP. I. F. je namreč lastnica nepremičnine parc. št. 660/2 k. o. Y., medtem ko so predmet pogodbe z dne 24. 11. 2009 med prodajalcem F., d.o.o. in kupcem A., d.o.o., nepremičnine parc. št. 993, 994/1 in 994/5 k. o. X. Gre torej za druge nepremičnine in stranki nimata enakega pravnega interesa. A., d.o.o., ima interes, da se izbriše vpisana prepoved odtujitve in obremenitve zaradi pridobitve možnosti za vknjižbo v zemljiško knjigo, nima pa nič z notarskim zapisom SV 580/02. I. F. pa je podpisnica navedenega notarskega zapisa in njen zahtevek izhaja iz te podlage.

Tožeči stranki, tako I. F. kot A., d.o.o., imata pravni interes, da se izbriše prepoved obremenitve in odtujitve nepremičnin oziroma, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje. Do vpisa navedene prepovedi v zemljiško knjigo je prišlo na podlagi 7. člena Kreditne pogodbe (A7-a), sklenjene med F., d.o.o., in prvo toženo stranko oziroma njeno podružnico v Sloveniji ter na podlagi Notarskega zapisa z dne 20. 6. 2002 (A7), s katerim je bil sklenjen dogovor o ustanovitvi hipoteke na vseh spornih nepremičninah in dogovor o prepovedi odtujitve in odsvojitve vseh spornih nepremičnin. Med drugim je svojo nepremičnino v zavarovanje dolga dolžnika F., d.o.o., zastavila tudi I. F., in sicer nepremičnino parc. št. 660/2, k. o. Y. Pritožnik očitno ne loči med pravno podlago in pravnim interesom. Pravni interes tožečih strank je morda končno gledano res različen – prvo tožeča stranka bi rada dosegla prejšnje zemljiškoknjižno stanje oziroma izbris prepovedi odtujitve in obremenitve zato, da bo lahko prosto razpolagala s svojo nepremičnino, drugo tožeča stranka pa zato, da se bo lahko kot lastnik nepremičnin, v zvezi s katerimi je sklenila prodajno pogodbo s F., d.o.o., vknjižila v zemljiško knjigo. Vendar pa obe tožeči stranki, za dosego vsaka svojega pravnega interesa, zahtevata izbris prepovedi odtujitve in obremenitve, ki je bila dogovorjena z zgoraj navedeno Kreditno pogodbo in Notarskim zapisom. Posledično torej njun tožbeni zahtevek temelji na isti pravni in dejanski podlagi (191. člen ZPP). Zato je sodišče prve stopnje pravilno dovolilo subjektivno spremembo tožbe na podlagi 191. člena ZPP.

7. Glede na navedeno in dejstvo, da sta tožeči stranki materialna sospornika, ki oba vtožujeta izbris prepovedi odtujitve in obremenitve, dogovorjene na isti podlagi (kreditna pogodba in notarski zapis), tudi ni utemeljen očitek pritožnika, da bi morali tožeči stranki vložiti vsaka svojo tožbo. Na podlagi 191. člena ZPP namreč lahko materialni sosporniki skupaj tožijo. Zato je mogoče izbris prepovedi odtujitve in obremenitve, pri vseh spornih nepremičninah, zahtevati z isto tožbo, pri čemer sodba učinkuje za vsakega od tožnikov glede tistih nepremičnin, glede katerih vsak od njih izkazuje svoja upravičenja (za prvo tožečo stranko glede nepremičnine parc. št. 660/2, za drugo tožečo stranko glede nepremičnin parc. št. 993, 994/1, 994/5).

8. Nadalje pritožnik navaja, da drugo tožeča stranka zlorablja procesna pravila, saj iz prodajne pogodbe z dne 24. 12. 2009 izhaja, da še ni izpolnila pogodbe oziroma plačala kupnine, zaradi česar ne more imeti pravnega interesa za vodenje te pravde. Dejstvo je, da do izpolnitve pogodbe ne more priti, saj je pogoj za zapadlost kupnine, izbris vseh obremenitev na parcelah, tudi hipotek, kar pa prodajalec ne more izpolniti zaradi začetega stečaja nad njim.

Slednje toženi stranki prvič navajata šele v pritožbi in pri tem ne navedeta, zakaj tega brez svoje krivde nista mogli navesti že v postopku na prvi stopnji, zlasti na predzadnjem in zadnjem naroku za glavno obravnavo, ko jima je bilo že znano, da je prvostopenjsko sodišče dovolilo subjektivno spremembo tožbe na strani tožečih strank. Zato sta glede teh navedb prekludirani (337. člen ZPP). Poleg tega pa je bila sporna prodajna pogodba sklenjena še pred začetkom stečajnega postopka nad družbo F., d.o.o. (16. 9. 2010). Toženi stranki sami navajata, da pogodba še ni bila izpolnjena, tako s strani kupca (plačilo kupnine) kot s strani prodajalca (odprava bremen na sporni nepremičnini). Gre torej za vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo, za katere pa z začetkom stečajnega postopka ne nastanejo pravne posledice začetka stečajnega postopka (265. člen ZFPPIPP).

9. Pritožbene navedbe o prekoračitvi tožbenega zahtevka, ker naj bi iz tožbe izhajalo, da so tožeče stranke vtoževale le en zahtevek, in sicer ugotovitev ničnosti in posledično izbris prepovedi odtujitve in obremenitve iz zemljiške knjige, niso utemeljene. Iz tožbe namreč izhaja, da tožeče stranke vtožujejo tako ugotovitev ničnosti določila 7. člena Kreditne pogodbe in 3. člena Notarskega zapisa o prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin, in sicer iz razloga oderuštva, kot tudi izbris vknjižbe prepovedi odtujitve in obremenitve v zemljiško knjigo zaradi njegove materialnopravno neveljavnosti. Gre torej za dva zahtevka, kar nedvomno izhaja tudi iz 3. strani tožbe, kjer tožeče stranke izrecno pojasnijo, da imajo pravni interes za prvi zahtevek - ugotovitveno tožbo, da bodo nato lahko na tej podlagi predlagale izbris vknjižbe prepovedi odtujitve in obremenitve, vendar le v primeru, če ne bodo že v tem postopku uspele z drugim zahtevkom, s katerim zahtevajo izbris vknjižbe prepovedi odtujitve in obremenitve zaradi materialne neveljavnosti.

10. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da je vknjižba prepovedi odtujitve in obremenitve materialnopravno neveljavna. Ker sta bila sporna Kreditna pogodba in Notarski zapis sklenjena leta 2002, ko Stvarnopravni zakonik (SPZ) še ni veljal, se je prvostopenjsko sodišče pri tej svoji odločitvi oprlo na Obči državljanski zakonik (ODZ). Pritožnik takšno stališče prvostopenjskega sodišča izpodbija in navaja, da je bilo v tistem času sklepanje dogovora o prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin povsem običajna praksa bank in tudi sodišča so vpise v zemljiško knjigo izvajala, ne glede na to med katerimi osebami je bila prepoved dogovorjena. Naknadno spremenjena zakonodaja (SPZ) po mnenju pritožnika ne more razveljavljati že pridobljenih pravic, saj zakon ne učinkuje za nazaj. Prav tako navaja, da je pred sprejemom SPZ obstajala pravna praznina, zaradi česar ni sprejemljivo stališče, da je potrebno za presojo veljavnosti sporne vknjižbe prepovedi odtujitve in obremenitve uporabiti ODZ.

Takšno stališče pritožnika je zmotno. V času sklenitve sporne Kreditne pogodbe in Notarskega zapisa namreč SPZ še ni veljal. Ravno dejstvo pravne praznine je razlog, da se je potrebno glede presoje neveljavnosti sporne vknjižbe prepovedi odtujitve in obremenitve, opreti na določbe ODZ (prim. dr. Matija Damjan, ODZ, Pravna praksa, 2012, št. 10, stran 29; Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 226). Takšno stališče je široko sprejeto tudi v sodni praksi. Prvostopenjsko sodišče se je torej utemeljeno sklicevalo na paragraf 364.c, ODZ, ki vsebuje smiselno enako določbo, kot jo sedaj vsebuje SPZ v 4. odstavku 38. člena. Iz navedenih določb izhaja, da ima pogodbeno dogovorjena prepoved obremenitve in odsvojitve v obravnavanem primeru le obligacijskopravni učinek, ne more pa imeti absolutnega učinka, in je tako v skladu z določbami ODZ, kot sedaj veljavnim SPZ, ni dopustno vknjižiti v zemljiško knjigo. Odločitev prvostopenjskega sodišča je torej pravilna.

11. Glede na navedeno, uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne tisti na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je bilo potrebno pritožbo toženih strank zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrditi (353. člen ZPP).

12. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožnik namreč s pritožbo ni uspel (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP), stroški tožečih strank za odgovor na pritožbo pa niso bili potrebni za postopek, saj z njim nista pripomogli k odločitvi pritožbenega sodišča o pritožbi (155. člen ZPP).