Jedro

Objekt, ki ga je zgradil tožnik, ne sodi med enostavne objekte, zato bi si tožnik za gradnjo moral pridobiti gradbeno dovoljenje.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ prve stopnje v izreku pod točko 1 odločil, da mora tožnik kot inšpekcijski zavezanec, takoj po prejemu izpodbijane odločbe ustaviti gradnjo zidanega vetrolova oziroma zimskega vrta pod obstoječim balkonom na južni strani stanovanjske hiše na zemljišču s parc. št. *197 k. o. ..., tlorisnih izmer 1,20 m x 4,50 m, pritlične etažnosti, ki ga je začel graditi leta 2007 brez gradbenega dovoljenja. Pod točko 2 izreka je upravni organ odločil, da mora odstraniti objekt iz 1. točke izreka ter vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje, sicer bo opravljena izvršba po drugih osebah na njegove stroške. Pod točko 3 izreka izpodbijane odločbe pa je izrekel prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1, Uradni list RS, št. 102/2004 s spremembami in dopolnitvami) ter s točko 4 odločil, da pritožba zoper izpodbijano odločbo ne zadrži njene izvršitve. Pod točko 5 pa je še odločil, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep, pod točko 6 pa, da je investitor o odpravi pomanjkljivosti dolžan takoj obvestiti organ, ki je izdal odločbo. V obrazložitvi svojo odločitev utemeljuje na določbi 152. člena ZGO-1, ki določa, da s primeru nelegalne gradnje, ki po 12.1. točki prvega odstavka 2. člena citiranega člena pomeni, da za gradnjo oziroma dela za katera je predpisano gradbeno dovoljenje in se izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja, gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi, zgrajeni objekt ali del objekta pa v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi v prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Na podlagi inšpekcijskega pregleda je bilo ugotovljeno, da sporne gradnje ni mogoče šteti za enostavni objekt v skladu z ZGO-1 oziroma Uredbo o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uredba, Uradni list RS, št. 73/08 in 99/08). Prav tako sporni objekt tudi ni izpolnjeval pogojev za gradnjo brez gradbenega dovoljenja po določbah Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Pravilnik, Uradni list RS, št. 114/03 in 130/04), ki je veljal v letu 2007, ko je inšpekcijski zavezanec gradil sporni objekt. Spornega objekta tudi ni mogoče šteti za zimski vrt, ki ga Pravilnik uvršča med vrste objektov za lastne potrebe. V 6. točki prvega odstavka 5. člena je naveden steklenjak, to je s steklom pokrit prostor za gojenje vrtnin in drugih rastlin ali narejen kot zimski vrt, če je njegova tlorisna površina do 30 m2, višina in razpon nosilnih delov pa do 3 m. Že po načinu gradnje je namreč mogoče zaključiti, da gre za vetrolov. Takšnega objekta pa po predpisih, ki so veljali v času gradnje ni bilo mogoče graditi brez gradbenega dovoljenja. Navedeno odločitev je v pritožbenem postopku potrdilo tudi Ministrstvo za okolje in prostor s svojo odločbo, št. 0612-440/2009-2 z dne 4. 5. 2010. Kot neutemeljen je zavrnilo pritožbeni ugovor, da naj bi bil odmik spornega objekta od posestne meje pisarniško ugotovljen z vpogledom v elektronski zemljiški kataster. Gradbena inšpektorica je kot izhaja iz predloženih podatkov opravila inšpekcijski pregled sporne gradnje, sestavila o dejanju in ugotovitvah zapisnik, zapisniku pa predložila med drugim tudi načrt parcele ter skico z izmerami objekta. Iz te skice pa izhaja, da je odmik spornega vetrolova od posestne meje 3,80 m. Razen tega je bil ogled opravljen v prisotnosti tožnika, ki na sestavljeni zapisnik ni imel nikakršnih pripomb. Kot neutemeljen je zavrnila tudi pritožbeni ugovor, da ima tožnik pridobljeno lokacijsko informacijo. Namen lokacijske informacije je, da investitor nameravane gradnje ugotovi, kakšna so merila in pogoji za načrtovano gradnjo kot jih določajo prostorski planski akti ter o morebitnih prepovedih o začasnih ukrepih za zavarovanje prostora. Lokacijska informacija ni odločba, s katero bi bila predlagana gradnja že dovoljena.

Tožnik s tožbo izpodbija odločitev tožene stranke in upravnega organa prve stopnje iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ponavlja pritožbene ugovore, da je za izgradnjo vetrolova, ki ga je zaključil v letu 2007, pridobil lokacijsko informacijo, na podlagi katere gre za gradnjo enostavnega objekta k stanovanjski hiši, za katero potrebuje zgolj lokacijsko informacijo in ne gradbenega dovoljenja. Ponovno tako kot v pritožbi zatrjuje, da tudi odmik od parcelne meje ni bil točno ugotovljen, po mnenju tožeče stranke bi lahko natančno izračunal le strokovnjak geodet. Zatrjuje, da gre za enostavni objekt, v enostavni konstrukciji, ki v naravi predstavlja zgolj pozidavo pod balkonom obstoječe stanovanjske hiše, za katero je bilo izdano gradbeno dovoljenje. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporen izrek inšpekcijskega ukrepa na podlagi določbe 152. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1, Uradni list RS, št. 110/02 s spremembami).

Po določbi 3. člena ZGO-1 se lahko gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta, nadomestna gradnja in odstranitev objekta začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja oziroma po določbah drugega odstavka istega člena na lastno odgovornost investitorja tudi po dokončnosti gradbenega dovoljenja. Za enostavni objekt ZGO-1 v tretjem odstavku istega člena določa, da gradbeno dovoljenje zanj ni potrebno, če investitor pred začetkom gradnje pridobi lokacijsko informacijo, iz katere izhaja, da je takšna gradnja v skladu z izvedbenim prostorskim aktom in če je njegova velikost, način gradnje in raba ter odmik od meje s sosednjih zemljišč v skladu s predpisom iz drugega odstavka 8. člena tega zakona, s katerim se določi vrsta zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, saj enostavne objekte pa tudi njihova največja velikost, način gradnje in rabe ter pogoje za njihov odmik od meje sosednjih zemljišč. Tak predpis pa je Pravilnik o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Pravilnik, Uradni list RS, št. 114/03 in 130/04), ki je veljal v letu 2007, ko je bil zgrajen sporni objekt. Iz dejanskega stanja v predloženih upravnih spisih izhaja ugotovitev, da je tožnik na južni strani stanovanjske hiše, pod obstoječim balkonom, na zemljišču s parc. št. *197 k. o. ..., zgradil zidani vetrolov tlorisnih izmer 1,20 m x 4,50 m in da za gradnjo ni pridobil gradbenega dovoljenja. Zato je tudi po presoji sodišča pravilen zaključek upravnega organa prve stopnje in tožene stranke, da sporni objekt ne sodi med enostavne objekte po citiranem Pravilniku in da bi tožnik za gradnjo vetrolova potreboval gradbeno dovoljenje, saj pogojev za gradnjo objekta na podlagi lokacijske informacije, upoštevaje prej navedene pravne podlage, ne izpolnjuje. Že tožena stranka je v drugostopni odločbi tožniku pravilno pojasnila, zakaj navedeni objekt ne sodi med enostavne objekte in kakšen je namen lokacijske informacije, odgovorila pa je tudi na (pri) tožbene ugovore v zvezi z napačno določenim odmikom spornega vetrolova od posestne meje, zato se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na razloge, ki sta jih za svojo odločitev navedla upravna organa prve in druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 in 62/2010). Glede na navedeno je zato po presoji sodišča ob nesporni ugotovitvi, da gre v obravnavani zadevi za nelegalno gradnjo (točka 12.1. prvega odstavka 2. člena ZGO-1) tožena stranka oziroma organ prve stopnje imel pravno podlago za izrek izpodbijanega inšpekcijskega ukrepa na podlagi 152. člena ZGO-1. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.