Jedro

Prvi odstavek 17. člena ZOdv določa, da je odvetnik upravičen do plačila za svoje delo in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom po odvetniški tarifi. Odvetniške stroške, ki predstavljajo skupno ceno odvetniških storitev in izdatkov, ki so potrebni za izvršitev dela, povečano za davek na dodano vrednost, je dolžna plačati stranka oziroma naročnik storitve. Na podlagi teh določb je odvetnik upravičen zahtevati plačilo za opravljene odvetniške storitve od stranke, ki je te storitve naročila. Pri tem ni pomembno, ali se je stranka izrecno zavezala, da bo plačala za naročene odvetniške storitve, saj že na podlagi samega zakona nastane pravica odvetnika do plačila za njegovo delo in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom po odvetniški tarifi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se tožbeni zahtevek, da mora toženka tožniku plačati 1.119,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 23. 5. 2019, zavrne.

2. Zoper izpodbijano sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožnik. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne uporabe materialnega prava, ki ima za posledico, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo in ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, toženi stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje, podredno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Toženka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da je pritožba tožnika neutemeljena.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev v višini 1.119,96 EUR, za predmetno zadevo veljajo pravila postopka v sporih majhne vrednosti. Sodbo in sklep, s katerim je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, je možno izpodbijati samo zaradi bistvene kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da je toženka kot nepremičninska posrednica tožniku poslala "Zavezujočo ponudbo za nakup zemljišča v ..." z dne 19. 10. 2018. Tožnik je 22. 10. 2018 toženki poslal dopis, v katerem je zapisal, da ponudbo sprejema in osnutek prodajne pogodbe posreduje v ponedeljek. Tožnik je pripravil osnutek predpogodbe in ga 26. 10. 2018 posredoval toženki. Predpogodba ni bila sklenjena. Tožnik je toženki izdal račun št. 190084 z dne 7. 5. 2019 za znesek 1.119,96 EUR in zapadlostjo na dan 22. 5. 2019, s katerim ji je zaračunal pripravo osnutka predpogodbe. Toženka je račun zavrnila z obrazložitvijo, da 7. 5. 2019 ni bila sklenjena nobena pogodba in da je pogoj za plačilo računa sklenitev pogodbe in ne predpogodbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik pri zatrjevanih pravnih dejanjih nastopal kot zastopnik vseh lastnikov nepremičnine (potencialnih prodajalcev), toženka pa kot zastopnica potencialnih kupcev A. A. in B. B. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je med strankama sporno, ali se je toženka strinjala, da tožnik pripravi osnutek predpogodbe in ali se ga je zavezala plačati. Presodilo je, da tožnik nosi materialno dokazno breme za trditev, da se je toženka zavezala plačati sestavo osnutka predpogodbe. Pojasnilo je, da tožnik v dokazovanje te trditve izrecno ni predlagal nobenega dokaza, zaslišanje prič A. A. in B. B., katerih zaslišanje je predlagal na koncu točke VI. pripravljalne vloge, v kateri je trditev prvič in zadnjič postavljena, pa ni primeren dokaz za dokazovanje dejstva obstoja dogovora o plačilu sestave osnutka predpogodbe. Ker tožnik drugih dokaznih predlogov za dokazovanje tega dejstva ni podal, svojega dokaznega bremena v tej zvezi ni zmogel, zato je sodišče prve stopnje zaključilo, da med strankama ni bil sklenjen naknadni dogovor, s katerim bi se toženka tožniku zavezala plačati sestavo osnutka predpogodbe. Pojasnilo je še, da se sporno dejstvo, ali sta stranki po tem, ko je tožnik toženki pojasnil, da sklenitev prodajne pogodbe za del nepremičnine ni mogoča, soglašali, da tožnik pripravi predpogodbo ali ne, izkaže kot pravno neodločilno – zgolj dejstvo, da je toženka kot zastopnica potencialnih kupcev soglašala, da tožnik pripravi predpogodbo, namreč samo po sebi ne pomeni, da je soglašala tudi s tem, da bo plačala stroške njene sestave.

7. Tožnik v obravnavani zadevi vtožuje plačilo računa, s katerim je toženki zaračunal sestavo osnutka prodajne predpogodbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med strankama ni bil sklenjen dogovor, s katerim bi se toženka tožniku zavezala plačati sestavo osnutka predpogodbe. Spornega dejstva, ali sta stranki soglašali, da tožnik pripravi predpogodbo, pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ker je menilo, da to dejstvo ni pravno odločilno, saj zgolj dejstvo, da je toženka kot zastopnica potencialnih kupcev soglašala, da tožnik pripravi predpogodbo, samo po sebi ne pomeni, da je soglašala tudi s tem, da bo plačala stroške njene sestave. To stališče je po presoji pritožbenega sodišča materialnopravno zmotno.

8. Prvi odstavek 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv) določa, da je odvetnik upravičen do plačila za svoje delo in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom po odvetniški tarifi. Odvetniške stroške, ki predstavljajo skupno ceno odvetniških storitev in izdatkov, ki so potrebni za izvršitev dela, povečano za davek na dodano vrednost, je dolžna plačati stranka oziroma naročnik storitve (drugi in tretji odstavek 2. člena Odvetniške tarife). Na podlagi teh določb je odvetnik upravičen zahtevati plačilo za opravljene odvetniške storitve od stranke, ki je te storitve naročila. Pri tem ni pomembno, ali se je stranka izrecno zavezala, da bo plačala za naročene odvetniške storitve, saj že na podlagi samega zakona nastane pravica odvetnika do plačila za njegovo delo in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom po odvetniški tarifi (prvi odstavek 17. člena ZOdv). Izrecen dogovor o plačilu je potreben samo za plačilo, ki odstopa od ureditve v odvetniški tarifi. Toženka bi bila torej dolžna tožniku plačati za opravljene odvetniške storitve, tj. sestavo osnutka predpogodbe, če bi tožnik dokazal, da je osnutek predpogodbe sestavil po naročilu toženke.

9. Tožnik je v točki I. dopolnitve tožbe navajal, da sta pravdni stranki po tem, ko je tožnik toženki pojasnil, da sklenitev prodajne pogodbe za del nepremičnine ni mogoča, soglašali o pripravi prodajne predpogodbe, ki bo predvidevala obveznost sklenitve prodajne pogodbe za nepremičnino s parc. št. 1/11, k. o. ..., ob nastopu dokončnosti in pravnomočnosti odločbe GURS o delitvi nepremičnine s parc. št. 1/8, k. o. ..., s katero se bo ustanovila nepremičnina. V dokaz navedene trditve je predlagal zaslišanje tožnika in C. C. Zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da dejstvo, ali sta stranki soglašali, da tožnik pripravi predpogodbo, ni pravno odločilno, sodišče prve stopnje tega dejstva ni ugotavljalo, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

10. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 458. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je toženka naročila tožniku sestavo predpogodbe. V ta namen bo moralo izvesti dokaze (zaslišanje tožnika in C. C.), ki jih je tožnik predlagal za dokazovanje trditve, da sta stranki soglašali o pripravi prodajne predpogodbe.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.