Jedro

Konj lahko predstavlja nevarno stvar le v primeru obstoja kakšnih posebnih lastnosti ali okoliščin, iz katerih bi bilo utemeljeno sklepati, da obstaja povečana nevarnost za nastanek večje škode, ki se ji tudi ob običajni skrbnosti ni mogoče vselej izogniti, ki pa v konkretnem primeru niso bile ugotovljene.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na premoženjsko škodo, zavrže. Revizija se v delu, ki se nanaša na nepremoženjsko škodo, zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala odškodninsko odgovornost tožene stranke na podlagi police za zavarovanje odgovornosti, ki jo je imela lastnica konja B. J. sklenjeno s toženo stranko, na podlagi njene objektivne in tudi krivdne odgovornosti. Preplašen konj naj bi predstavljal nevarno stvar, poleg tega pa naj lastnica konja ne bi poskrbela za zadostno varnost uporabnice konja na ustrezen način. Zahtevala je plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo za fizične bolečine, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 8.345,85 EUR (2.000.000,00 SIT) ter za premoženjsko škodo v pavšalnem znesku 125,19 EUR (30.000,00 SIT). Tožbo je pozneje delno umaknila, tako da je zahtevala le še plačilo zneska 4.485,90 EUR (1.075.000,00 SIT) za nepremoženjsko škodo ter 83,46 EUR (20.000,00 SIT) za premoženjsko škodo.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrnilo. V obrazložitvi je glede objektivne odgovornosti navedlo, da konj (tudi po sodni praksi) sam po sebi ni nevarna stvar. Sodišče je ocenilo, da niso izkazane nobene okoliščine, ki bi konkretnega konja okarakterizirale kot nevarnega, kvečjemu nasprotno. Ne gre za nevarno stvar, zato niso podani pogoji za objektivno odgovornost lastnice in s tem tudi tožene stranke. Glede krivdne odgovornosti je sodišče navedlo, da je navedba, da lastnica konja ni poskrbela za zadostno varnost uporabnice konja na ustrezen način, povsem pavšalna ter da tudi nima opore v izvedenem dokaznem postopku. V konkretnem primeru je lastnica konja ravnala z vso potrebno skrbnostjo. Upoštevala je temperament in lastnosti konja, ki ga je dodelila tožnici. Pred pričetkom jahanja je lastnica preverila, da je bila tožnica primerno opremljena za jahanje. Prav tako je upoštevala primernost terena ter zadostno izurjenost tožnice oz. njeno usposobljenost za samostojno ježo. Glede na navedeno je storila vse, kar se je dalo, da do škodnega dogodka ne bi prišlo, zato ji ni mogoče očitati krivdne odgovornosti. Zato tudi tožena stranka ne more biti odgovorna iz naslova sklenjene zavarovalne pogodbe.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Navedlo je, da v celoti sprejema zaključke prvostopenjskega sodišča, da ni podana niti objektivna niti krivdna odgovornost v smislu določb prvega in drugega odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR) lastnice konja za škodo, nastalo tožnici zaradi padca s konja, zato posledično ni niti odškodninske odgovornosti tožene stranke. V izogib ponavljanju se je sklicevalo na razloge sodišča prve stopnje, s katerimi je v celoti soglašalo. Pojasnilo je še, da konj sam po sebi ni nevarna stvar, zlasti ne konj, ki je bil tudi v času škodnega dogodka po izjavi tožnice najbolj miren od vseh J. konj in ki je bil namenjen za rekreativno jahanje. Tudi ukvarjanje s konjerejo in nudenje konj za rekreativno jahanje samo po sebi ne more predstavljati nevarne dejavnosti. Med jahanjem sicer lahko pride do nevarnih situacij, vendar tudi to ni razlog, da bi bilo mogoče šteti terensko jahanje za nevarno dejavnost, za katero bi odgovarjala lastnica konja. Za škodo od nevarne dejavnosti odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja, s terenskim jahanjem pa se je ukvarjala tožnica sama in ne lastnica konja. Zato v primeru izrednih okoliščin jahač sam nosi riziko poškodbe. Takšna domnevna kavzalnost bi bila pretrgana le z morebitno krivdno odgovornostjo lastnika konja, ki v obravnavanem primeru ni podana. Tudi tožnica lastnici ne očita konkretne opustitve, zaradi katere naj bi do nezgode prišlo. V pritožbi je zgolj pavšalno zatrjevala, da je ni v zadostni meri opozorila na nevarnosti terenskega jahanja neposredno pred jahanjem tistega dne, ko se je poškodovala, kar ne zadošča za zaključek, da je lastnica opustila pojasnilno dolžnost. Tožnica je konje dobro poznala, zato je morala računati na običajne rizike terenske ježe, s tem pa tudi je računala. Za take rizike zavarovanka tožene stranke ne more biti odškodninsko odgovorna.

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s prvostopenjsko sodbo tožeča stranka vlaga revizijo iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, naj revizijsko sodišče sodbi spremeni ter tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, naj sodbo razveljavi ter vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. V reviziji navaja, da je izvedenec ugotovil, da je bil konj v času škodnega dogodka bistveno mlajši, agresivnejši, bolj plašljivega obnašanja kot v času izdelave izvedeniškega mnenja. Izvedenec je tudi ugotovil, da obstaja možnost, da se je konj splašil zaradi vboda insekta ali obada, ki lahko konja nenadoma požene v skok ali galop, pri taki reakciji konja pa lahko pade z njega vsak, tudi izkušen jahač, kar tožnica ni bila. Glede na tako dejansko stanje je podana tako objektivna kot krivdna odgovornost tožene stranke. Izposojanje konj za terensko jahanje je nevarna dejavnost. Z nevarno dejavnostjo se je ukvarjala zavarovanka tožene stranke, ne pa tožnica. Zavarovanje odgovornosti, ki ga sklepa tožena stranka, je namenjeno ravno zavarovanju odgovornosti za posledice, ki lahko nastanejo ob ukvarjanju s tako dejavnostjo; v primeru, da bi obveljalo stališče sodišč prve in druge stopnje, je zavarovanje odgovornosti nesmiselno. Podana je tudi krivdna odgovornost zavarovanke tožene stranke, saj je ravnala neodgovorno, ko je dala konja za jahanje na terenu tožnici, ki je bila vendarle neizkušena jahačica, kar bi morala lastnica konja vedeti in upoštevati, saj bi se morala zavedati, kaj se lahko zgodi pri jahanju na terenu.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija v delu, ki se nanaša na premoženjsko škodo, ni dovoljena, v delu, ki se nanaša na nepremoženjsko škodo, pa ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi z omejenim obsegom izpodbijanja. Po drugem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v besedilu pred uveljavitvijo novele ZPP-D, katere uporaba v obravnavani zadevi glede na datum prvostopenjske sodbe ne pride v poštev – drugi odstavek 130. člena novele; v nadaljevanju ZPP) je revizija dovoljena v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1.000.000,00 SIT). Po drugem odstavku 41. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZPP se v primeru, če imajo zahtevki v tožbi različno podlago (objektivna kumulacija) ali če se uveljavljajo zoper več tožencev (subjektivna kumulacija), pravica do revizije presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Šteje se, da imajo posamezni zahtevki za povrnitev nepremoženjske škode sicer isto dejansko in pravno podlago, a različno kot zahtevki za povrnitev premoženjske škode.(1) Glede na to se dovoljenost revizije v delu, ki se nanaša na premoženjsko škodo, presoja ločeno od tistega dela revizije, ki se nanaša na nepremoženjsko škodo. V konkretnem primeru vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe glede premoženjske škode znaša 83,46 EUR in kot taka ne presega 4.172,93 EUR. V skladu z navedenim revizija v delu, ki se nanaša na premoženjsko škodo, ni dovoljena, zato jo je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP zavrglo.

8. Revizija je v delu, ki se nanaša na nepremoženjsko škodo, dovoljena, vendar ni utemeljena. V predmetni zadevi je ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je revizijsko sodišče vezano,(2) sledeče. Tožeča stranka je dne 1. 4. 1999 najela in jahala konja v lasti svoje sestrične B. J. Med jahanjem se je konj nepričakovano in iz tožnici neznanega razloga splašil in se vzpel na prve noge, pri čemer je tožnica padla s konja in se telesno poškodovala (utrpela je poškodbe vratne hrbtenice, desne rame in desnega komolca). Šlo je za konja, namenjenega za rekreativno jahanje, ki ga je tožnica vedno jahala, tudi, ko se je usposabljala za jahanje na tečaju, in ga je bila tudi vajena. Z njim ni imela nobenih slabih izkušenj. Kot je ugotovil izvedenec, je konj miren, brez znakov agresivnega ali plašnega obnašanja, precej zaupljivega, malce lenega obnašanja. Pri tem je treba upoštevati, da je konj pri novi lastnici (ne več pri B. J.) že šesto leto in je bil dve leti v šolanju in pripravah na tekmovanje iz dresure in je tudi že tri leta tekmoval v dresuri. V času dogodka je bil konj bistveno mlajši, a že odrasel, bistveno bolj občutljiv kot sedaj in obstaja možnost, da se je takrat splašil (piki žuželk, nenavadni zvoki, divjačina), kar ga je pognalo v galop. Konj je bil najbolj priden in miren v hlevu in lastnica ga je prav zato dala tožnici za ježo. Tožnica je imela v času škodnega dogodka za sabo že 30 do 35 ur jahanja, opravila je začetni tečaj jahanja, dokončala je tudi nadaljevalni tečaj, imela je opravljen izpit iz jahanja oz. pridobljeno izkaznico, zaradi česar je lahko šla samostojno na teren. Na terenu je že pred škodnim dogodkom samostojno jezdila. Teren je poznala. Na dan škodnega dogodka je lastnica konja sama izročila tožnici in ji ga tudi pripravila, tožnica pa je imela tudi vso potrebno opremo za jahanje (tudi jahalno čelado). Ob tej konkretni ježi lastnica tožnice ni opozorila, da lahko konj skače, je pa opozorila podala že prej na začetku tedna. Teren je bil prilagojen jahačici, saj je bil raven in nezahteven.

9. Na bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (370. člen ZPP). To pomeni, da mora revident vsak očitek postopkovne kršitve jasno opredeliti in konkretizirati. V konkretnem primeru bistvene kršitve določb pravdnega postopka v reviziji niso jasno opredeljene in konkretizirane, saj ni niti navedeno, za kršitve katerih pravil naj bi šlo, niti ni pojasnjeno, s čem naj bi jih sodišči storili. Zato na ta očitek ni potrebno odgovarjati.

10. Materialnopravno podlago za odločanje o tožbenem zahtevku v konkretnem primeru predstavljajo določbe ZOR, ki jih je treba za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), uporabiti po določbi 1060. člena OZ.

11. Tožeča stranka glede zmotne uporabe materialnega prava graja odločitev sodišča druge stopnje, da ni podana ne objektivna ne krivdna odgovornost zavarovanke tožene stranke in posledično tožene stranke za škodo, nastalo tožeči stranki. Revizijsko sodišče se ne strinja niti s stališčem tožeče stranke, da se je zavarovanka tožene stranke ukvarjala z nevarno dejavnostjo, niti z njenim stališčem, da zavarovanka tožene stranke ni ravnala z zadostno skrbnostjo, ko je dala konja za jahanje na terenu tožnici. Revizijsko sodišče ocenjuje, da sta sodišči prve in druge stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje (revizijske navedbe, ki z njim niso skladne, so, kot že navedeno, neupoštevne) pravilno uporabili materialno pravo, ko sta odločili, da ni podana niti objektivna niti krivdna odgovornost zavarovanke tožene stranke in posledično tožene stranke za škodo, ki je v škodnem dogodku nastala tožeči stranki.

12. V zvezi z objektivno odgovornostjo je revizijsko sodišče že večkrat odločilo, da konj sam po sebi ni nevarna stvar.(3) V konkretnem primeru tudi niso podane nobene posebne lastnosti ali okoliščine, na podlagi katerih bi bil utemeljen zaključek, da je konj, ki ga je ob škodnem dogodku jahala tožnica, nevarna stvar, kar sta sodišči prve in druge stopnje v svojih sodbah pravilno pojasnili. Tudi samo dejstvo, da se je med jahanjem splašil, konju ne daje narave nevarne stvari, saj ta možnost predstavlja običajno tveganje jahača pri vsakem jahanju. Nevarna stvar je samo tista, ki s svojimi negativnimi vplivi presega običajne meje družbene tolerance in lahko zato sama po sebi ali zaradi svojih drugih lastnosti pogosto in v znatnem obsegu povzroči škodo. Pri konkretizaciji tega pravnega standarda je treba tehtati najprej, ali obstaja neobičajno velika možnost, da tretjim osebam ali njihovemu premoženju nastane škoda ter da te škode kljub zadostni skrbnosti ni mogoče vselej preprečiti, zatem pa, ali je pri normalnem teku dogodkov pričakovati, da tako nastala škoda ne bo majhna. Pozitivna kriterija nevarne stvari nista običajne nevarnosti ter potencialna škoda, ki je le manjšega obsega. Konj torej lahko predstavlja nevarno stvar le v primeru obstoja kakšnih posebnih lastnosti ali okoliščin, iz katerih bi bilo utemeljeno sklepati, da obstaja povečana nevarnost za nastanek večje škode, ki se ji tudi ob običajni skrbnosti ni mogoče vselej izogniti, ki, kot že navedeno, v konkretnem primeru niso bile ugotovljene. Iz opisanih razlogov tudi izposojanje konj za terensko jahanje in jahanje sama po sebi ne predstavljata nevarne dejavnosti, čeprav obnašanja konja ni mogoče v celoti predvideti. V konkretnem primeru prav tako niso podane okoliščine povečane nevarnosti, na podlagi katerih bi dejavnost zavarovanke tožene stranke predstavljala nevarno dejavnost. Glede na navedeno je zaključek sodišč prve in druge stopnje, da ni podana objektivna odgovornost zavarovanke tožene stranke in posledično tožene stranke po drugem odstavku 154. člena v zvezi s 174. členom ZOR za škodo, nastalo tožeči stranki, materialnopravno pravilen.

13. V zvezi s krivdno odgovornostjo revizijsko sodišče ocenjuje, da je zavarovanka tožene stranke v konkretnem primeru ravnala s potrebno skrbnostjo, kot sta izčrpno pojasnili že sodišči prve in druge stopnje, posledično pa tudi ni podana krivdna odškodninska odgovornost tožene stranke po prvem odstavku 154. člena v zvezi s 158. členom ZOR. Njena zavarovanka je upoštevala vse okoliščine, ki jih je bila dolžna upoštevati (lastnosti konja in vajenost nanj s strani tožnice, primernost terena in njegovo poznavanje s strani tožnice, izurjenost in usposobljenost tožnice, ustrezna opremljenost tožnice), preden je konja izročila tožnici. Slednja glede na dejansko stanje, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje, ni bila neizkušena jahačica, kot zatrjuje revizija, saj je glede na opravljen izpit iz jahanja lahko šla samostojno na teren. Zato zavarovanka toženke ni ravnala neodgovorno, ko ji je to dopustila. Ob upoštevanju dejstva, da je imela tožeča stranka opravljena tečaja in izpit iz jahanja, zavarovanka toženke tudi ni opustila pojasnilne dolžnosti, s tem ko tožnice ni neposredno pred jahanjem ponovno opozorila na nevarnosti terenskega jahanja, saj bi te morale biti tožnici že znane.

14. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljana revizijska razloga nista podana, zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo v delu, ki se nanaša na nepremoženjsko škodo, zavrnilo kot neutemeljeno.

15. Odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom revizijske odločbe.

Op. št. (1): Glej na primer sodbo in sklep VS RS II Ips 456/2002 z dne 5. 6. 2003 ter sodbo in sklep VS RS II Ips 27/2003 z dne 26. 2. 2004. Op. št. (2): Tretji odstavek 370. člena ZPP določa, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz 371. člena ZPP pa izhaja, da revizijsko sodišče po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Glede na navedeno revizijsko sodišče ni upoštevalo tistih navedb revizije, s katerimi je tožeča stranka prikrito izpodbijala dejansko stanje, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje.

Op. št. (3): V zadevi II Ips 175/2003 je vrhovno sodišče navedlo, da konj sam po sebi ni nevarna stvar. Nima takih lastnosti (lastnosti nevarne stvari), zlasti če gre za žival, ki je namenjena rekreativnemu jahanju (in je, kot je bilo ugotovljeno v konkretnem primeru, konj po svojih lastnostih primeren za začetnike). Konj se tudi ni splašil iz vzrokov, ki bi bili v sferi zavarovanke tožene stranke. Splašil se je šele med jahanjem in šlo je za “izjemen dogodek” – konj je torej postal nevaren šele v določenih izrednih okoliščinah in izključno zaradi njih. Škoda, nastala v takšnih primerih, pa ni realizacija tiste nevarnosti, zaradi katere je uzakonjena objektivna odgovornost. V zadevi II Ips 1113/2008 se je vrhovno sodišče sklicevalo na zgornjo sodbo in navedlo, da bi bil konj lahko nevaren zaradi kakšnih posebnih lastnosti ali okoliščin, iz katerih bi bilo utemeljeno sklepati, da obstaja povečana nevarnost za nastanek večje škode, ki se ji tudi ob običajni skrbnosti ni mogoče vselej izogniti. V obravnavani zadevi pa takšne posebne lastnosti ali okoliščine niso bile ugotovljene. Konj, ki ga je tožnica jahala, je bil mirne narave, izkušen, z njim so v jahalnem klubu že opravljali tečaje. Ni podlage za objektivno odgovornost prvotoženca. V tem primeru je šlo sicer za jahanje v maneži in ne na terenu, vendar tudi v konkretnem primeru ni nobenih posebnih lastnosti ali okoliščin, ki bi utemeljevale objektivno odgovornost.