Jedro

Četudi je od sklenitve sodne poravnave, s katero je bila določena višina preživnine za mladoletne otroke, do vložitve tožbe za zvišanje te preživnine, minilo zgolj dva meseca, ni mogoče vnaprej zavzeti stališča, da se okoliščine, ki upravičujejo dvig preživnine, niso bistveno spremenile.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku mladoletnih tožnic in preživnino, določeno s sodno poravnavo IV P 2528/2014 s 23. 9. 2015, zvišalo s 125 na 155 EUR za vsako od njiju. V preostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo in sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka. Obenem je sklenilo, da se postopek v zvezi s tožbo za zvišanje preživnine za obdobje od 3. 11. 2015 do 21. 11. 2016 ustavi.

2. Toženec v pravočasni pritožbi navaja, da je ves čas postopka dokazoval, da se potrebe upravičenk oziroma zmožnosti zavezancev od same sklenitve sodne poravnave pa do vložitve predmetne tožbe niso v ničemer spremenile. Tožba je bila vložena zgolj dva meseca po sklenitvi sodne poravnave, zasledovan pa je bil zgolj cilj kompenziranja izpada dohodka mame tožnic, ki je nastal s tem, da je preživnina, določena s sodno poravnavo, povečala njen skupni dohodek, zaradi česar ta sedaj plačuje višji znesek za vrtec, izgubila pa je tudi pravico do otroškega dodatka. Takšna sprememba ne spada pod pogoje, določene za zvišanje preživnine. Posledično spremembe niso bistvene, kar je sicer pogoj za odločanje o zvišanju preživnine. Navaja, da ni utemeljena ugotovitev sodišča, da se je njegov dohodek povišal za približno 190 EUR, saj je ta povsem enak, kot v času sklenitve sodne poravnave, njegov finančni položaj se je celo poslabšal. Sodišče tudi ni upoštevalo toženčevih stroškov za kombi; ob odločanju ti res niso nastajali, nastajajo pa sedaj. Navaja, da v primeru prehoda starejše hčerke iz vrtca v osnovno šolo ni prišlo do spremenjenih okoliščin. Stroški preživljanja obeh hčera naj bi se po mnenju sodišča zvišali za 18 %, kar ne predstavlja bistvene spremembe, sicer pa izračunani procent ni pravilen. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe.

3. Tožnici sta na vročeno pritožbo odgovorili in predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženec kot oče je preživninsko breme za svoja otroka prevzel s sodno poravnavo IV P 2528/2014 s 23. 9. 2015, sklenjeno pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, in sicer se je za vsako od hčera; A. (roj. 2009) in B. (roj. 2013) zavezal plačevati 125 EUR na mesec. Tožnici v tej pravdi utemeljujeta, da so se njune potrebe povečale (zaradi določene preživnine je mama uvrščena v višji razred za plačilo oskrbnine za vrtec), v teku sojenja pa je A. pričela obiskovati osnovno šolo, obe tožnici pa se udeležujeta tudi več obšolskih dejavnosti, hkrati pa so se zvišali tudi toženčevi prejemki.

6. Sodišče prve stopnje se je pri odločanju o tožbenem zahtevku tožnic, ki terjata zvišanje preživnine, pravilno oprlo na določilo 132. člena ZZZDR, na podlagi katerega lahko na zahtevo upravičenca zviša z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila določena. Predpogoj za utemeljenost zahtevka za znižanje preživnine je porušeno vrednostno sorazmerje med pravno odločilnimi dejavniki: zmožnostjo obeh staršev in potrebami otroka. Sklepanje o spremenjenih okoliščinah je mogoče na podlagi primerjave podatkov o sedanjih okoliščinah s podatki o odločilnih okoliščinah v času določitve preživnine. Spremenjene potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca so pravni pojem, ki ga je potrebno razlagati tako, da morajo biti te spremembe bistvene. Šele poprejšnja ugotovitev obstoja (bistveno) spremenjenih razmer pogojuje vnovično ugotavljanje vseh pravnorelevantnih dejstev, od katerih je odvisna odločitev o preživninski obveznosti.1

7. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da so se (od časa prvotno določene preživnine) spremenile okoliščine pri obeh preživninskih upravičenkah v takšni meri, da se je porušilo vrednostno sorazmerje, ki je bilo izhodišče za določitev preživnine ob sklepanju sodne poravnave.

8. Povod za vložitev predmetne tožbe (in to toženca najbolj moti) je bilo dejstvo, da je bila mama tožnic zaradi zneska preživnine, določenega s sodno poravnavo, uvrščena v višji razred za plačilo oskrbnine. Pritožbeno sodišče ne more soglašati s pritožnikom, ki namiguje, da bi bilo treba že na načelni ravni zavzeti stališče, da ne gre za tako spremembo okoliščin, ki bi omogočala vnovično pretresanje preživninskih zmožnosti zavezancev in potreb upravičencev. Kot rečeno, šlo je zgolj za povod za vložitev tožbe, v postopku pa se je sodišče prve stopnje temeljito ukvarjalo z ugotavljanjem okoliščin ob sklenitvi sodne poravnave in sedaj, tj. v času sojenja pred njim, ter ugotovilo, da so se mesečne potrebe tožnic povečale iz 400 na 472 EUR oziroma za 18 % za vsako, kar tudi po oceni pritožbenega sodišča ni nebistvena sprememba preživninskih potreb. Res pa je, da to samo po sebi še ne zadošča za poseg v določeno preživnino - treba je opraviti še primerjavo (sprememb) dohodkovnih zmožnosti zavezancev ter ugotoviti, ali se je vrednosti trikotnik, določen s poprejšnjo odločitvijo, porušil ali ne. A o tem več v nadaljevanju.

9. Pritožbeno sodišče se v celoti sklicuje na dosledno ugotovljeno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje2 in ki izkazuje povečane potrebe preživninskih upravičenk (12. točka obrazložitve). Ugotovilo je, da je prehod iz vrtca v osnovno šolo pri A. povečal njene stroške šolanja (čeprav je odpadel strošek vrtca), prav tako pa sta oba otroka začela obiskovati več obšolskih dejavnosti, ki so potrebne za njun socialni in zdravstveni razvoj (plavalni tečaj, letovanja, praznovanje rojstnih dni, tečaj plesa ...). Slednjim pritožnik konkretizirano niti ne nasprotuje.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženec v postopku prvotnega določanja preživnine navajal, da je takrat prejemal povprečno 750 EUR dohodkov, ob odločanju v predmetni pravdi pa je na podlagi preučitve njegovih plačilnih listov ocenilo, da sedaj prejema povprečno 944,50 EUR. Pritožbene navedbe, ki skušajo napasti pravilnost izračuna toženčevih pridobitnih zmožnosti, so neutemeljene. Prepričljiva in dokazno podprta je ugotovitev sodišča prve stopnje, da so se prihodki toženca povečali za 25,93% v primerjavi s tistimi, ugotovljenimi v času sklenitve sodne poravnave.3

11. Povsem pavšalne so pritožbene trditve glede ugotovljenega pridobitnega potenciala mame otrok, zato jih pritožbeno sodišče ne more preizkusiti. Prav tako so tudi neutemeljene (in neupoštevne) pritožbene trditve, da je cilj predmetne pravde zgolj kompenzacija izgubljenega dohodka matere. Tožnici sicer res v vlogah pojasnjujeta, da je z začetkom prejemanja preživnine mati izgubila določene socialne transferje, povečali pa so se tudi stroški plačevanja vrtca (kar je vse posledica njenega višjega dohodka, zaradi nakazil preživnine). Vendar prvostopenjsko sodišče navedene spremembe ni štelo kot pravno odločilne za odločanje v predmetni pravdi, temveč je takšne navedbe tožnic zgolj povzelo v navedbe pravdnih strank.

12. Na podlagi navedenega je kot na dlani, da se je vrednostno sorazmerje, upoštevano pri določitvi preživnine s sodno poravnavo, porušilo do te mere, da ga je treba na novo začrtati. Potrebe otrok so se namreč povišale za 18 %, očetove preživninske zmožnosti pa za približno 25%, medtem ko so se mamine zmožnosti povišale zgolj minimalno (6,94 %). Pri porazdelitvi preživninskega bremena je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo, da so mamine preživninske zmožnosti sicer boljše od očetovih, zato mu je naložilo plačevati 32,90 % potreb otrok, njej pa 67,10 %. Porazdelitev 317 EUR : 155 EUR v breme matere je do očeta blagohotna, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da oče ne izvršuje stike z otrokoma v takšnem obsegu, kot so bili dogovorjeni s sodno poravnavo.

13. Pritožbeno sodišče želi še pripomniti, da pritožnik niti ne izpodbija na novo ugotovljene višine potreb svojih otrok, ki so sedaj 472 EUR mesečno. Če bi sodišče upoštevalo odstotek preživninskega bremena, ki je bil upoštevan ob sklepanju sodne poravnave (31,5 %), bi bil glede na novo ocenjene (in za pritožnika nesporne) potrebe hčerk dolžan plačevati 292 EUR (za obe skupaj), sodišče prve stopnje pa mu je naložilo plačevanje 155 EUR za vsako oziroma 310 EUR skupaj. Če novo ugotovljene potrebe otrok torej niso sporne in ob tem, da se je zavezal plačevati 31,5 % preživninskega bremena, pomeni, da je sporno le povišanje 9 EUR4 mesečne preživnine za posamezno od hčera, kar bo pritožnik glede na 25 % dvig svojih dogodkov zmogel plačevati.

14. Pritožba torej ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni zaznalo razlogov, na katere je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti. Posledično je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

1 Tako sodna praksa: sklep VS RS II Ips 26/2017 z 11. 5. 2017 ter sodbi VSL IV Cp 1678/2012 z 10. 10. 2012 in IV Cp 3468/2015 s 3. 3. 2016. 2 Opravljena je bila temeljita presoja dejanskih okoliščin glede potreb tožnic iz časa prvotne določitve preživnine, s tistimi, ki so bile aktualne ob odločanju v predmetni pravdi. 3 Pritožbena trditev glede neupoštevanja stroškov kombija, ki tožencu po novem nastajajo, je povsem pavšalna in v ničemer ne vpliva na ugotovljeno dejansko stanje. 4 310 - 292 = 18 : 2 = 9.