Jedro

Ker tožena stranka ni dokazala, da je tožniku pisno obdolžitev in vabilo na zagovor osebno vročila (torej ni dokazala, da mu je omogočila zagovor), je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 6.5.2004 nezakonita, da tožniku delovno razmerje dne 6.5.2004 ni prenehalo, zato ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, mu od 6.5.2004 do vrnitve nazaj na delo vpisati delovno dobo v delovno knjižico in mu za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati nadomestilo plač, ki bi jih prejel, če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 40.392,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Bistvo obširnih in ponavljajočih se navedb pritožbe je v tem, da je sodišče prve stopnje zaključek o nepravilnem vabljenju zgradilo zgolj na ugotovitvi, da tožena stranka o vročitvi nima listinskega dokaza, namesto da bi izvajalo še druge dokaze, na podlagi katerih bi lahko ugotovilo, da je bila tožniku pisna obdolžitev vročena, prav tako pa vabilo na zagovor. Ne glede na to pa meni, da v spornem primeru od tožene stranke niti ni bilo mogoče pričakovati, da bo tožniku zagovor omogočila. Narava kršitev kaže prav na obstoj tega odločilnega dejstva, o katerem pa sodišče prve stopnje ni zavzelo nobenega stališča. Tožnik je naklepno in huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, protipravnosti svojega ravnanja se je dobro zavedal in nasploh ni ravnal tako, kot se od dobrega gospodarstvenika pričakuje, zaradi česar je toženi stranki nastala ogromna škoda. Tožniku ni mogoče več zaupati, zato pritožnik meni, da je izpodbijana sodba nezakonita. Predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka. Meni, da sodišče prve stopnje ni odločilo o vseh stroških oziroma ni odločilo o tistih stroških, ki jih je tožnik priglasil takoj po zaključku glavne obravnave. Predlaga, da se mu priznajo tudi ti stroški in sicer v višini 225 točk za pripravljalno vlogo, 300 točk za prvi narok, 100 točk za urnino, 150 točk za drugi narok, 150 točk za urnino, 50 točk za končno poročilo, 20 točk za potrdilo o pravnomočnosti ter administrativne stroške.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker tožniku ni bil omogočen zagovor. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je zagovor bistven pogoj za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec mora delavcu zagovor omogočiti, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od njega neupravičeno pričakovati, da to stori. Teža kršitve zagotovo ni takšna okoliščina, saj je ob očitku težje kršitve še toliko bolj pomembno, da delavec pojasni svoja ravnanja, kar potrjuje celo tožena stranka v odgovoru na tožbo sama. Okoliščina, zaradi katere od delodajalca ni mogoče pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, je lahko npr. dejstvo, da je bil delavec pri dejanju zaloten, ali da je za dalj časa odsoten in nedosegljiv. V spornem primeru ni bilo okoliščin, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da zagovor omogoči. Tožniku bi morala biti dana možnost, da na očitke odgovori.

Delavcu je po 2. odstavku 83. člena ZDR treba omogočiti zagovor pod pogoji iz 2. odstavka 177. člena ZDR; ta določa, da mora delodajalec delavcu vročiti pisno obdolžitev, v kateri določi tudi kraj in čas zagovora na način iz 180. člena ZDR. Ta določba pa napotuje na uporabo določb ZPP o vročanju pošiljk.

Za pisanja, ki se vročajo osebno, 3. odstavek 142. člena ZPP določa, da če se tisti, ki se mu mora pisanje osebno vročiti ne najde tam, kjer naj bi se mu vročilo, poizve vročevalec, kdaj in na katerem mestu bi ga lahko našel in mu pusti pri katerem od odraslih članov gospodinjstva ali drugi osebi, navedeni v 1. odstavku 140. člena ZPP, pod pogoji, navedenimi v tem členu, pisno sporočilo, naj bo določen dan ob določeni uri v stanovanju ali na svojem delovnem mestu, da pisanje sprejme. Če vročitev na tak način ni mogoča, vročevalec pusti sporočilo v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih. Če vročevalec niti potem ne najde tistega, ki naj bi mu pisanje vročil, ravna po 140. členu oziroma 141. členu ZPP in velja, da je vročitev opravljena. Po 1. odstavku 140. člena vročevalec ravna tako, da v primeru, ko ne najde tistega, ki naj mu pisanje vroči v stanovanju, izroči pisanje kateremu od njegovih članov gospodinjstva, ki so ga dolžni prevzeti. Če se tudi ti ne najdejo v stanovanju, se pisanje izroči hišniku ali sosedu, če v to privoli.

Tožena stranka ni dokazala, da je bila vročitev na ta način v resnici opravljena. Pritožba ima sicer prav, da ni le listinski dokaz tisti, s katerim je mogoče dokazati zatrjevano dejstvo. Vendar pa je tožena stranka kot edini dokaz za trditev, da je tožnik prejel pisno obdolžitev in vabilo, predlagala zaslišanje strank. Zakonitega zastopnika tožene stranke je sodišče prve stopnje zaslišalo, medtem ko tožnik, čeprav je bil vabljen na zaslišanje, na narok ni prišel. Zakoniti zastopnik H.G. je izpovedal, da ga je tožnik dan pred napovedanim zagovorom poklical po telefonu in se mu zahvalil za odpoved, na zagovor pa dne 6.5.2004 ni prišel. Iz te izpovedi je mogoče razbrati, da je zakoniti zastopnik le sklepal, da je tožnik obdolžitev in vabilo na zagovor prejel, ni pa se o tem prepričal. Pritožbeno sodišče zato soglaša s sodiščem prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da je tožniku pisno obdolžitev in vabilo na zagovor vročila. Potrdila o priporočenih pošiljkah ne dokazujejo, da je bila pošiljka tožniku tudi dejansko vročena. Ker je tožnik vseskozi zatrjeval, da je pisno obdolžitev z vabilom na zagovor prejel šele skupaj z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka pa nasprotnega ni dokazala, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Neutemeljena je tudi pritožba tožnika glede stroškov postopka. V kolikor sodišče prve stopnje res ne bi odločilo o vseh stroških postopka, bi bilo potrebno pritožbo šteti kot predlog za izdajo dopolnilnega sklepa. Vendar pa je potrebno ugotoviti, da je sodišče prve stopnje odločilo o vseh stroških, ki jih je priglasil tožnik. Po 3. odstavku 163. člena ZPP mora stranka povrnitev stroškov zahtevati najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških. Do konca glavne obravnave je tožnik priglasil le stroške, ki mu jih je sodišče prve stopnje tudi priznalo. Ostale stroške je tožnik priglasil šele po zaključku glavne obravnave; te bi bilo mogoče upoštevati le, če bi tožnik na zadnji glavni obravnavi izjavil, da priglaša stroške, ki jih bo naknadno specificiral in če bi mu sodišče prve stopnje to odobrilo. Običajno sicer predsednik senata stranke na koncu glavne obravnave pozove, da priglasijo stroške (v spornem primeru tega ni storil), vendar pa to ni njegova obveznost, saj morajo stranke same skrbeti za pravočasno priglasitev stroškov. Ker torej tožnik stroškov, ki jih uveljavlja s pritožbo, ni priglasil do zaključka glavne obravnave, je sodišče prve stopnje utemeljeno odločalo le o tistih, ki so bili pravočasno priglašeni.