Jedro

V obravnavanem primeru je šlo za izostanek pričakovane toženčeve storitve (condictio ob causam futuram vel ob causam non secutam) - omogočiti tožnici poslovati in pridobivati.

Pri obogatitvenih zahtevkih začne teči zastaranje takrat, ko se dokončno izjalovi pričakovanje.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je (ob petem sojenju) razsodilo, da mora toženec plačati tožnici 40.000 DEM v tolarski vrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 27.2.1991, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ji povrniti 898.476 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od sodbe dalje. Ugotovilo je, da je tožnica izročila tožencu novembra 1990 43.000 DEM z namenom skupnih vlaganj v lokal - picerijo A., ki pa niso bila nikoli realizirana. Toženec je vlaganja opravil v svojem imenu, skupaj s sonajemnikom T. Ž. vodil finančno poslovanje in delil dobiček. Ni je štel za skupno partnerico. Toženka je bila prikrajšana v višini svojega vložka 43.000 DEM oziroma po sklenjeni pogodbi o opravljanju dejavnosti (v nadaljnjem besedilu: Pogodba) v znesku 40.000 DEM. Šlo je za toženčevo slabo poslovanje, na katerega tožnica ni vplivala. Ugovor zastaranja terjatve ni utemeljen, ker zastaranje ni teklo v času izvenzakonske skupnosti med strankama, ki je prenehala januarja 1991, zastaranje pa je bilo pretrgano s toženčevo konkludentno pripoznavo dolga, katerega del je toženec plačal 26.2.1991, tožba pa je bila vložena 26.2.1996. Ker toženec tožnici ni dovolil vmešavanja v vodenje in poslovanje pizzerije, je ravnal nepošteno, zaradi česar ji mora plačati obresti v celoti.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo, ker je tudi samo ugotovilo, da toženec dolguje tožnici prisojeno vsoto na podlagi četrtega odstavka 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), saj se pravna podlaga skupnih vlaganj ni uresničila, druge podlage pa toženec ni navajal in izkazal. Odgovarja tako iz naslova kondikcije kakor tudi verzije. Toženec se je okoristil s tožničinim denarjem. Namen skupnih vlaganj se ni uresničil ne glede skupnega upravljanja posla in delitve dobička, kakor tudi ne glede kasnejšega prevzema posla s tožničine strani 15.7.1992. Le na tožencu je bilo, kako bo prejeta sredstva izkoristil, jih opravičil in koliko dobička bo iztržil. Glede prekinitve zastaranja zaradi delnega plačila in glede začetka teka zamudnih obresti se pritožbeno sodišče strinja s prvostopenjskim sodiščem.

Proti tej sodbi je toženec vložil reviziji zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, tudi po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen, podrejeno pa predlaga razveljavitev obeh sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče je reviziji vročilo tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Reviziji nista utemeljeni.

Prva (časovno) revizija glede procesnih kršitev le prepiše zakonske določbe o relativnih in absolutnih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka, ne pojasni pa, v čem jih vidi v obravnavani zadevi. Nesubstancirano navajanje revizijskih razlogov ne zadošča, da bi sodišče le-te preizkušalo v revizijskem postopku, saj je omejeno ob preizkusu sodbe le na razloge, ki so navedeni v reviziji (371. člen ZPP). O v drugi reviziji konkretiziranemu očitku kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pa bo beseda pozneje v zvezi z zastaranjem terjatve.

Sodišče prve in druge stopnje sta o stvari sami pravilno odločili. Na trditve revizij bo odgovorjeno v sklopih, kot sta jih nanizali.

Sodišči nista nič prezrli, da sta obe stranki izgubili svoj denar oziroma vložek. Tožnici se objektivno gledano to ni moglo primeriti v razmerju do skupnega posla, saj je bilo dognano na podlagi pričevanj in izpovedi ter zlasti pogodbe (zadnja alinea pod I.), da toženec posla sploh ni štel za skupnega oziroma da je od podpisa pogodbe 23.11.1990 pa do odpovedi poslovnih prostorov v lokalu A. dejavnost opravljal sam brez tožnice oziroma, da je bila tožnica izključena iz poslovanja "praktično takoj po izročitvi denarja".

V zvezi s tem ni mogoče sprejeti stališča iz druge revizije, da je bil dogovor med strankama za obe izmed njiju aleatorne narave. V pogodbi (pod I.) sta stranki ugotovili, da sta "solastnika na polovici vloženih sredstev, inventarja ter poslovnega kapitala v lokalu piceriji v ...". Sodišče pa je ugotovilo (v revizijskem postopku neizpodbojna dejstva - tretji odstavek 370. člena ZPP), da je toženec v razmerju do sonajemnika lokala T. Ž. in do najemodajalca Ž. V. nastopal ves čas sam, posel sklenil v svojem imenu in za svoj račun, tožnici pa ves čas ni niti dovolil, da bi sodelovala pri skupnem poslu, katerega dnevni dobiček je delil s sonajemnikom. S tem, ko je toženec izključil tožnico iz vsakršnega upravljanja, le-to pa ji ni bilo omogočeno niti po 15.7.1992, je nase prevzel tveganje glede uspešnosti poslovanja, na katero tožnica ni imela nikakršnega vpliva in od tega ni imela nobene koristi.

Zgrešeno je mnenje te revizije, da je primarni razlog neutemeljenosti tožničinega zahtevka v tem, da je izključen vsakršen kondikcijski zahtevek, če pričakovani dobiček ni dosežen. Tožnica namreč ne terja nobenega dobička, marveč le tisto, kar je dala z določenim namenom, pa je ta namen toženec izjalovil, in naprej, ugotovljeno je bilo, da je toženec sam sklenil pogodbo z dne 23.11.1990, s katero je odkupil od V. in V. M. del inventarja in vstopil v najemno razmerje za znesek 70.000 DEM; iz omenjene pogodbe delež tožnice v poslu ni razviden; zanjo pogodbeniki posla niso vedeli. Toženec je torej tudi z denarjem tožnice vstopil v poslovno in najemno razmerje in tako je on accipiens, kar v reviziji zanikuje.

Končno se ni mogoče strinjati s stališčem te revizije, da je bil namen, o katerem govori določilo četrtega odstavka 210. člena ZOR, realiziran z dogovorom o skupnem vlaganju. Smisel dogovora je bil s skupnim vlaganjem ustvariti možnosti za pridobivanje. Pomembno je bilo že po naravi stvari same ne vložek sam (ki je bil realiziran), marveč pričakovanje, da bo ta vložek omogočil pridobivanje dohodka. To slednje pa se ni uresničilo, ker je toženec tožnici to preprečil s tem, da jo je izključil iz pridobivanja dohodka, ko pa naj bi po naknadnem dogovoru začela sama voditi poslovanje in z drugim sonajemnikom participirati pri dohodku, ji je bilo to onemogočeno, ko je, kot je navedel toženec v svoji vlogi z dne 23.7.1996, "zaradi problemov, ki so nastali po opravljenjem inšpekcijskem ogledu v mesecu februarju 1992 in finančni nelikvidnosti lastnik lokala gospod V. Ž. odpovedal najemno pogodbo, z obrazložitvijo, da ne bo nikomur izplačal vloženih sredstev in inventarja v lokalu". Namen dogovora med strankama, da vložita sredstva v poslovno dejavnost picerijo, je bil strankama jasen in nikoli sporen. Tako je izpolnjen dejanski stan iz določbe četrtega odstavka 210. člena ZOR ... če kdo kaj prejme glede na podlago, ki je kasneje odpadla. Skratka v obravnavanem primeru je šlo za izostanek pričakovane toženčeve storitve (condictio ob causam futuram vel ob causam non secutam) - omogočiti tožnici poslovati in pridobivati.

Ni se mogoče strinjati s stališčem druge revizije, da omenjani namen ne pomeni podlage, o kateri govori določilo četrtega odstavka 210. člena ZOR. Res našteva ta člen v prvem in drugem odstavku kot podlago samoupravni sporazum, pravni posel ali zakon, vendar tega ne ponovi tudi v četrtem odstavku (novi obligacijski zakonik pa v 190. členu sploh ne govori več o posameznih oblikah podlage, marveč le o pravnem temelju - prvi odstavek, sicer pa uporabi v tretjem odstavku, ki je identičen četrtemu odstavku 210. člena ZOR, le izraz podlaga). Tako je treba razumeti slednjo določbo, da zajema zlasti v primerih, kot je obravnavani, tudi podlago v smislu kavze (prvi odstavek 51. člena ZOR) kot sestavnega dela pogodbe - titulusa (glej odločbi VS RS II Ips 481/95 in 286/97).

Na revizijsko trditev, da toženec ni imel nobenih koristi in da ni neupravičeno obogaten, je treba odgovoriti, da je bil okoriščen že, ko je tudi s tožničinim vložkom v svojem imenu stopil v poslovna razmerja s prejšnjima najemnikoma in s svojim sonajemnikom, kar mu je omogočilo poslovanje in pridobivanje, ko pa je bilo to neuspešno, se je to primerilo v njegovi sferi.

Sklicevanje prve revizije na 211. člen ZOR je zgrešeno, saj v obravnavanem primeru ni šlo za to, da bi tožnica kaj plačala ali izročila tožencu z darilnim namenom, ali kot svojo dolžnost pomagati tožencu ali kaj podobnega, marveč za to, da bi bila udeležena pri skupnem poslu - obratovanju picerije, pridobivanju dohodka od tega ipd. Ugotovljeno dejansko stanje ne ustreza dejanski podlagi zakonske določbe, po kateri, tisti, ki kaj plača, čeprav ve da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj...

Pritrditi pa velja prvi reviziji, da je glavna terjatev iz pogodbe zapadla 15.7.1992, ko je imela tožnica pravico prevzeti dejavnost v lokalu. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (361. člen ZOR). Pri obogatitvenih zahtevkih, kot je obravnavani, se to zgodi takrat, ko se dokončno izjalovi pričakovanje, torej v tem primeru 15.7.1992, ko bi tožnica imela pravico prevzeti dejavnost, pa je ni mogla.

Upoštevaje ta datum in splošni zastaralni rok petih let se pokaže, da tožba, vložena 26.2.1996, ni bila prepozna. Tako ni potrebno odgovarjati na obsežne navedbe v obeh revizijah, povezane z ugotavljanjem izvenzakonske skupnosti zaradi zadržanja zastaranja in plačilom 3000 DEM zaradi pretrganja zastaranja s konkludentno pripoznavo dolga. Ni potrebno odgovarjati niti na navedbo, povezano s procesno kršitvijo, ki jo očita druga revizija v zvezi z ugotavljanjem pretrganja zastaranja. V tej zadevi pa ne gre za odškodninsko terjatev, saj tožeča stranka svojega zahtevka ni uveljavljala na tej podlagi (le spočetka je bila omenjena), niti ni bilo ugotovljeno takšno dejansko stanje (to revizija posredno priznava), da bi bilo mogoče sklepati o odškodninski obveznosti.

Sklepne ugotovitve prve revizije, da je sodišče v tej zadevi sodilo v nerazumno dolgem roku, ni mogoče upoštevati pri odločanju o utemeljenosti revizije, tudi če bi res šlo za to.

Neutemeljeni reviziji je moralo sodišče zavrniti (378. člen ZPP), s tem pa tudi zahtevi za povrnitev revizijskih stroškov (prvi odstavek 165. in prvi odstavek 154. člena ZPP).