Jedro

Sodišče prve stopnje je po prejemu pritožbe, v kateri tožena stranka ugovarja, da ni prejela poziva za odgovor na tožbo, s preverjanjem teže poslanih poštnih pošiljk tudi samo ugotavljalo, ali je prišlo do napake pri vročanju poziva na odgovor na tožbo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je teža sodne pošiljke, ki je bila odposlana toženi stranki, znašala 208 g, teža listin, ki naj bi bile poslane toženi stranki in povabilo k mediaciji skupaj s kuverto pa je ob preverjanju znašala 202 g, pri čemer je sodišče stehtalo tudi identične listine brez poziva na odgovor na tožbo in je teža navedenega znašala 197 g. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da pritožbeni ugovor tožene stranke, da naj ne bi prejela poziva na odgovor na tožbo, ni utemeljen.

Ker tožena stranka tožniku v spornem obdobju ni izplačala plač, stroškov za prehrano, stroškov prevoza na delo in z dela in regresa za letni dopust, je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdalo sodbo, s katero je toženi stranki naložilo, da je dolžna za čas od junija 2014 do aprila 2015 tožnici obračunati bruto plačo v višini 1.297,92 EUR mesečno ter ji po odvodu obveznih prejemkov in davkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu do plačila (I. točka izreka). V nadaljevanju je toženi stranki naložilo plačilo nadomestila za prehrano v znesku 97,92 EUR mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu, in sicer za čas od junija 2014 do marca 2015 (II. točka izreka). Prav tako je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od junija 2014 do marca 2015 plačati stroške prevoza na delo v znesku 37,00 EUR mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v posameznem mesecu dalje do plačila (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2011 v višini 187,03 EUR bruto, od tega zneska obračunati in plačati akontacijo dohodnine ter izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2012 dalje do plačila, obračunati regres za letni dopust za leto 2012 v višini 763,06 EUR bruto, regres za letni dopust za leto 2013 v višini 783,66 EUR bruto, regres za letni dopust za leto 2014 v višini 789,15 EUR bruto, obračunati regres za letni dopust za leto 2015 v višini 197,68 EUR bruto, od vseh teh zneskov obračunati in plačati akontacijo dohodnine ter izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. posameznega leta dalje do plačila (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati pravdne stroške v višini 342,41 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku paricijskega roka dalje do plačila (V. točka izreka). Prav tako je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje v višini 378,00 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani (VI. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo in navaja, da je sodišče izdalo zamudno sodbo, ker je štelo, da tožena stranka na tožbo ni odgovorila v roku 30 dni potem, ko je tožbo prejela. Tožena stranka tožbe ni osebno prejela v roku 15 dni, ko naj bi ji bilo 28. 8. 2015 v hišnem predalniku puščeno obvestilo o sodni pošiljki. Tožena stranka uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje nepravilno štelo, da je bila toženi stranki tožba vročena hkrati s pozivom na odgovor. Tožena stranka v tej zadevi navaja, da je sicer res prejela tožbo, vendar le s pozivom na podajo soglasja za mediacijo, kar je tudi podala, ni pa podala odgovora na pritožbo, ker poziva na odgovor na tožbo s poukom o posledicah ni prejela. Šlo je za nezakonito postopanje sodišča, ki je kršilo pravico do izjave oziroma obravnavanja pred sodiščem. Poziv k podaji soglasja za mediacijo, na katerem je vsebovano opozorilo, da bo soglasje upoštevano le, če bo hkrati podan tudi odgovor na tožbo, ne predstavlja tistega standarda vročitve, iz katerega bi lahko laik razbral, da ga bodo v primeru, če odgovora na tožbo ne bo vložil hkrati s soglasjem za mediacijo, doletele posledice zamude. Direktor tožene stranke je v veri, da poziv za odgovor na tožbo še pride, vložil le soglasje za mediacijo, odgovora na tožbo pa ne, zato meni, da je sodišče napačno štelo, da je bila tožena stranka v pozivu opozorjena, da bo v primeru, če v postavljenem roku na tožbo ne bo odgovorila ali če odgovor na tožbo ne bo obrazložen, sodišče izdalo zamudno sodbo, s katero bo tožbenemu zahtevku ugodilo. Tožena stranka uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

3. Tožnica podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke v celoti zavrne ter potrdi izpodbijano sodbo, toženi stranki pa prizna stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je dne 12. 9. 2015, ko je bilo toženi stranki puščeno obvestilo, bila sobota, dne 14. 9. 2015 (ponedeljek) pa je bila poštna pošiljka puščena v poštnem predalčniku, kar je skladno z določilom 4. odstavka 142. člena ZPP. Sodišče je pravilno štelo, da je bila tožba po poteku roka za osebni prejem pravilno vročena 12. 9. 2015. Kot neresnične in zavajajoče se izkažejo navedbe tožene stranke, da poziva ni prejela, saj iz uradnega zaznamka sodišča z dne 15. 12. 2012 izhaja, da je sodišče podrobno pregledalo spis in ugotovilo, da se v spisu nahaja poziv toženi stranki naj odgovori na tožbo in vročilnica, iz katere izhaja vsebina poštne pošiljke. Sodišče je tudi preverilo težo sodne pošiljke in ugotovilo, da je teža znašala 202 g, teža identičnih listin brez poziva pa 197 g. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 69/2005, 90/2005, 52/2007, 73/2007, 45/2008) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je upoštevalo, da se po določilih 2. odstavka 338. člena ZPP zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. ZPP v 1. odstavku 318. člena določa, da če tožena stranka v roku 30 dni ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji: - da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; - da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. odstavek 3. člena ZPP); - da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; - da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

7. Pasivnost toženca je torej eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe, ocenjuje pa se kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. V postopku za izdajo zamudne sodbe, zato sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Drugače pa je pri uporabi prava. To pomeni, da mora sodišče ob upoštevanju procesnih pravil materialno pravo uporabiti na tak način, kot takrat, kadar gre za kontradiktorno sodbo.

8. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je le-ta podana, če je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona izdalo zamudno sodbo, sodbo na podlagi pripoznave, sodbo na podlagi odpovedi ali vmesno sodbo na podlagi sporazuma strank. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz predloženega spisa izhaja, da je sodišče toženi stranki poslalo tožbo, priloge A1 - A9, poziv, vabilo k mediaciji. Navedeno je bilo puščeno v hišnem predalčniku tožene stranke. V spis je vložen tudi poziv toženi stranki naj odgovori na tožbo.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po prejemu pritožbe tudi samo preverjalo, ali je morda prišlo do napake pri vročanju poziva na odgovor na tožbo. Ob tem je napravilo tudi uradni zaznamek, iz katerega izhaja preverjanje, ali je tožena stranka prejela v predmetnem sporu le tožbo s pozivom na podajo soglasja za mediacijo, ne pa tudi poziva na odgovor na tožbo. Sodišče v uradnem zaznamku z dne 15. 12. 2015 navede, da tožena stranka po prejemu pošiljke sodišča ni obvestila, da v kuverti ni bilo katere od naštetih listin. Sodišče je ob tem tudi preverilo težo sodne pošiljke, ki je bila 27. 8. 2015 poslana toženi stranki ter ugotovilo, da je teža sodne pošiljke, ki je bila dne 27. 8. 2015 odposlana toženi stranki, znašala 208 g, teža listin, ki naj bi bile poslane toženi stranki in povabilo k mediaciji skupaj s kuverto pa je ob preverjanju znašala 202 g, pri čemer je sodišče stehtalo tudi težo identičnih listin brez poziva na odgovor na tožbo, pri čemer je teža navedenega znašala 197 g. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni utemeljen pritožbeni ugovor tožene stranke, da naj ne bi prejela poziva na odgovor na tožbo in tako so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe.

10. Tožena stranka ostalih vsebinskih ugovorov v pritožbi ne uveljavlja. Sicer pa je sodišče prve stopnje pri presoji s strani tožnice zatrjevanih dejstev pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Po določilih 44. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 - ZDR-1) mora delodajalec zagotoviti delavcu ustrezno plačilo za delo, pri čemer je po določilih 126. člena in 127. člena ZDR-1 dolžan delavcu plačati plačo, ki je odvisna od zahtevnosti dela, delovne uspešnosti in dodatkov, pri čemer je plača določena v pogodbi o zaposlitvi. Delavcu pripada tudi povračilo stroškov za prehrano in prevoza na delo, kot to določa 130. člen ZDR-1. Delavec ima tudi pravico do regresa za letni dopust, kot to določa 131. člen ZDR-1. 11. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.