Jedro

Pravica stranke do seznanitve in opredelitve glede vseh dejstev in okoliščin, ki utegnejo vplivati na njen pravni položaj, je ena temeljnih procesnih garancij, ki mora biti zagotovljena v vsakem sodnem postopku. Glede na intenzivnost posega v človekove pravice, ki jo predstavlja pripor, v postopku njegove odreditve oziroma podaljšanja še toliko bolj.

Vročitev obtožnice s predlogom za podaljšanje pripora obdolžencu in njegovemu zagovorniku ter nato spoštovanje 24 urnega roka, do izteka katerega ima obramba pravico, da se izjavi o okoliščinah in dejstvih, ki so navedeni v pripornem predlogu, in dokazih, na katere se predlog opira ter možnost, da ponudi nasprotna dejstva, nedvoumno izhaja iz določbe 29. člena Ustave.

Če je obdolžencu, ki je v priporu, vročeno pisanje v jeziku, ki ga ne razume, ima to zanj enake posledice, kot če mu to pisanje ne bi bilo vročeno.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornikov obdolženih A. A. in B. B. se zavrneta.

II. Zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornikov obdolženega C. C. se ugodi, izpodbijani sklep se glede obdolženega C. C. razveljavi in zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Ks 1901/2023 z dne 7. 7. 2023 po vloženi obtožnici podaljšal pripor zoper obdolžena B. B. in A. A. iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zoper obdolženega C. C. pa iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom I Kp 1901/2023 z dne 12. 9. 2023 pritožbe obdolženčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljene.

2. Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora so vložili zahteve za varstvo zakonitosti zagovornik obdolženega A. A., kot navaja v uvodu, "iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP", zagovornik obdolženega B. B., kot navaja v uvodu, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, iz razloga po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, pa tudi zaradi kršitve določb 19., 20. in 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in zagovorniki obdolženega C. C., kot navajajo v uvodu zahteve, iz razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, pa tudi, ker je bil obdolženec prikrajšan do učinkovitega posvetovanja z zagovornikom ter do uporabe svojega jezika, poleg tega pa so bili vsi dokazi, na katerih temelji izpodbijani pravnomočni sklep, zbrani nezakonito. Vložniki zahtev Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevam za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in pripor zoper obdolžence odpravi.

3. Vrhovna državna tožilka Tamara Gregorčič je v odgovoru na zahteve za varstvo zakonitosti, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagala njihovo zavrnitev. V zvezi z zahtevo zagovornikov obdolženega A. A. je navedla, da je pri tem obdolžencu podana ponovitvena nevarnost, v izpodbijanem sklepu pa so obrazložene subjektivne in objektivne okoliščine, ki kažejo nanjo. V zvezi z zahtevo zagovornika obdolženega B. B. je navedla, da je neutemeljena trditev zahteve, da je sodišče v izpodbijanem sklepu zgolj dobesedno prepisalo razloge iz predhodne odločbe in da je iz izpodbijane odločbe razvidna presoja pripornega temelja in pripornih razlogov. Glede zahteve za varstvo zakonitosti zagovornikov obdolženega C. C. je navedla, da ni mogoče _prima facie_ zaključiti, da izpodbijani sklep o podaljšanju pripora temelji na nedovoljenih dokazih, da je bila obdolžencu ustrezno upoštevana pravica do izjave po zagovorniku, ker je bil predlog za podaljšanje pripora vročen njegovemu zagovorniku Andreju Žabjeku in da obdolžencu ni bila kršena pravica do obrambe, ker mu je bil predlog za podaljšanje pripora v prevodu vročen že po izdaji sklepa o podaljšanju pripora. V zvezi z zahtevama za varstvo zakonitosti zagovornikov obdolženih A. A. in B. B. je navedla še, da zahtevi v znatnem delu uveljavljata nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Z odgovorom vrhovne državne tožilke so bili obdolženci in njihovi zagovorniki seznanjeni. Zagovornik obdolženega B. B. je v izjavi ponovil trditve zahteve glede "plagiatorstva" sodišča pri utemeljevanju utemeljenega suma in pripornih razlogov in poudaril, da je državni tožilec v fazi odločanja o ugovoru zoper obtožnico dne 13. 11. 2023 del očitka zoper obdolženca umaknil. Zagovorniki obdolženega C. C. so v izjavi ponovili trditve v zvezi z nezakonitostjo dokazov, zbranih med hišno in osebno preiskavo. Izjavo so sklenili z navedbo, da so bili vsi dokazi, na katerih temelji izpodbijana odločba _prima facie_ zbrani nezakonito, zaradi česar je jasno, da je tudi pripor, ki je odrejen zoper obdolženca, nezakonit. B.

5. Bistvo zahteve za varstvo zakonitosti zagovornika obdolženega B. B. je, da sta v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora podani kršitev določbe 23. člena Ustave in absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Kršitvi utemeljuje z navedbami, da je bila sodna odločitev sprejeta v zgolj štirih dneh, kar je imelo za posledico, da sodišče prve stopnje ni preučilo sodnega spisa, temveč je zgolj prepisalo razloge iz predhodnega sklepa o podaljšanju pripora. Kopiranja oziroma dobesednega prepisovanja razlogov iz predhodne odločbe tako ni mogoče šteti kot neodvisno in nepristransko sojenje.

6. Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da kazenski postopek ni namenjen nekakšnemu cikličnemu, že kar obrednemu ponavljanju argumentacije iz predhodnih odločb, s katerimi so bila določena vprašanja že preizkušena.1 Če se sodišče v celoti strinja s prehodno odločitvijo sodišča, ki ji nima ničesar dodati, se mu ni treba še dodatno opredeljevati do izvedenih dokazov in ponavljati razlogov, ki so vsebovani že v predhodni odločitvi.2

7. Kot je utemeljeno presodilo že pritožbeno sodišče3 pri odločanju o podaljšanju pripora sodišče ne presoja nasprotujočih si dokazov oziroma dokaznih virov, temveč poda le oceno kvalitete in kvantitete dokaznega gradiva, ki omogoča odgovor na vprašanje, ali je verjetnost, da je določeni obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, večja ali manjša od verjetnosti, da kaznivega dejanja ni storil. 8. V obravnavanem primeru je iz razlogov sklepa zunajobravnavnega senata določno razvidno, katera so tista ravnanja, ki se očitajo obdolžencu in iz katerga do sedaj zbranega dokaznega gradiva izhaja utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje je v uvodnem delu izpodbijanega sklepa navedlo dokaze, ki utemeljujejo obstoj utemeljenega suma, v zvezi z delovanjem hudodelske združbe pod domnevnim vodstvom D. D., katere član naj bi bil tudi obdolženi B. B.4 Sodišče je nato v nadaljevanju obrazložitve sklepa navedlo dokazno podlago za utemeljen sum glede izvršitvenih ravnanj, ki se očitajo obdolženemu B. B.5. Iz takšne obrazložitve sklepa o podaljšanju pripora je med drugim določno razvidno, da naj bi obdolženec v okviru enega izvršitvenega ravnanja sodeloval pri preprodaji kar desetih kilogramov prepovedane droge kokain.

9. Zagovornik obdolženega B. B. v nadaljevanju zahteve za varstvo zakonitosti v zvezi z zatrjevanim neobstojem utemeljenega suma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja (z enakimi navedbami kot v ugovoru zoper obtožnico) v zvezi z vsakim posameznim očitkom obdolžencu očitanih ravnanj uveljavlja, da so ti očitki nekonkretizirani in dokazno nepodprti. Sem sodijo obširne navedbe zahteve, da na podlagi ambientalnega prisluškovanja tretjim osebam ni mogoče sklepati na obdolženčevo odgovornost, da pridobljeni dokazi temeljijo izključno na neki vsebini pogovorov med D. D. in E. E., da ni nobenega dokaza, da se je obdolženec sploh sestal s soobdolženim E. E., da očitek, da je obdolženi B. B. skupaj s D. D. prevzel deset kilogramov kokaina in ga odpeljal v hrambo na neznano lokacijo temelji zgolj na prestreženi komunikaciji, da so očitki v zvezi s prodajo konoplje nekonkretizirani, da je lahko "kum", ki ga omenjajo soobdolženci, obdolženi B. B. ali pa kdorkoli drug in da očitek pod točko D6 tenorja obtožnice v njeni obrazložitvi dokazno sploh ni obravnavan. Z vsemi temi trditvami obdolženčev zagovornik ne uveljavlja kršitve zakona, vezane na obstoj oziroma ustrezno obrazložitev utemeljenega suma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, temveč uveljavlja nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

10. Zagovornik obdolženega B. B. v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da pri obdolžencu nista podana priporna razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti, zagovornik obdolženega A. A. pa trdi, da sodišče v razlogih izpodbijanega pravnomočnega sklepa ni konkretiziralo tako imenovanih subjektivnih okoliščin, ki bi nakazovale na ponovitveno nevarnost obdolženca.

11. Sodišče je zaključek obstojev pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP pri obdolženem B. B. utemeljilo predvsem z okoliščinami, da naj bi obdolženec deloval kot član mednarodne hudodelske združbe, ki naj bi delovala na območju različnih držav, da ima obdolženec poznanstva v teh državah, da ima v tujini tudi sorodnike (njegova mati je rojena v Bosni, oče je rojen v Črni Gori, njegova žena je državljanka Črne Gore). Poleg tega je upoštevalo, da je obdolženec dobro pozna transportne poti po Evropi, in ima možnost dostopa do ponarejenih dokumentov.

12. Sodišče je obstoj pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP pri obdolženih B. B. in A. A. utemeljilo predvsem s težo obdolžencema očitanih kaznivih dejanj in okoliščino, da naj bi oba delovala kot člana dobro organizirane in mednarodno razvejane hudodelske združbe, katere domnevni vodja je D. D., je še vedno na prostosti. Sodišče je pri utemeljitvi nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja pri vsakem obdolžencu upoštevalo tudi subjektivne okoliščine. V zvezi z obdolženim B. B. je poudarilo, da je bil predhodno že kaznovan za kaznivo dejanje goljufije in da si obdolženec, ki je brezposeln, očitno pridobiva sredstva za preživljanje z izvrševanjem kaznivih dejanj. Glede obdolženega A. A. pa je v okviru subjektivnih okoliščin upoštevalo, da naj bi obdolženec pri izvrševanju kaznivega dejanja izkazal visoko mero vztrajnosti in zavzetosti ter lojalnosti pri izvrševanju kaznivega dejanja. Izrecno je poudarilo, da ga od izvrševanja kaznivih dejanj ni odvrnilo niti pridržanje s strani avstrijskih varnostnih organov, v zvezi s katerim naj bi celo izjavil, da "da če bi bilo potrebno ubijati, bi tudi ubijal, spregovoril pa ne bi".

13. Takšni razlogi o obstoju pripornih razlogov pri obdolženih B. B. in A. A. so logični in razumno obrazloženi ter kažejo na visoko stopnjo realne in konkretne nevarnosti, da bosta obdolženca na prostosti nadaljevala z izvrševanjem istovrstnih kaznivih dejanj oziroma, da se bo obdolženi B. B. skušal s pobegom izogniti kazenskemu postopku. Upoštevaje visoko stopnjo begosumnosti oziroma ponovitvene nevarnosti obdolžencev je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora razumno presodilo tudi, da je pripor zoper obdolženca v konkretnem primeru sorazmeren in neogibno potreben ukrep, ki ga ni mogoče nadomestiti z odreditvijo katerega od milejših ukrepov.

14. Zagovornika s ponavljanjem pritožbenih navedb - da ima obdolženi B. B., ki od rojstva živi v Sloveniji, v naši državi starša in ožje sorodnike; da je nedokazana trditev v izpodbijanem sklepu, da dobro pozna transportne poti; da za očitano kaznivo dejanje ni bil še nikoli obsojen; da ga preživljajo starši; da mu vsaj leto dni pred odreditvijo pripora ni mogoče očitati sodelovanja pri kriminalnih ravnanjih; da je obdolženi A. A. oče mladoletnega otroka; da ni bil nikoli kaznovan za nobeno kaznivo dejanje; da je pred odreditvijo pripora živel normalno in urejeno življenje - uveljavljata nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

15. Zagovorniki obdolženega C. C. v zahtevi za varstvo zakonitosti med drugim uveljavljajo kršitev ustavnih jamstev poštenega postopka, v zvezi s kršitvijo določbe 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Kršitev utemeljujejo z navedbami, da je sodišče v obravnavanem primeru izdalo sklep o podaljšanju pripora preden se je imel obdolženec možnost o njem izjaviti. Predlog za podaljšanje pripora mu je bil namreč pred izdajo izpodbijanega sklepa vročen le v slovenskem jeziku, ne pa tudi v prevodu.

16. Iz podatkov kazenskega spisa in izpodbijanega pravnomočnega sklepa so razvidna naslednja procesno pravno relevantna dejstva: - da je obdolženi C. C. državljan Republike Srbije, ki ne razume slovenskega jezika, zato mu je obramba v tem kazenskem postopku zagotovljena s tolmačem za srbski jezik; - da je sodišče predlog državnega tožilstva za podaljšanje pripora, ki je bil vsebovan v vloženi obtožnici, pred izdajo izpodbijanega pravnomočnega sklepa v slovenskem jeziku vročilo obdolžencu in njegovemu tedanjemu zagovorniku, postavljenemu po uradni dolžnosti, ki je na predlog za podaljšanje pripora odgovoril; - da je zunaj obravnavni senat Okrožnega sodišča sklep o podaljšanju pripora izdal dne 7. 7. 2023 , prevod predloga za podaljšanje pripora pa je bil obdolžencu vročen šele 18. 7. 2023. 17. Pravica uporabljati svoj jezik v postopkih pred državnimi organi spada med temeljne človekove pravice (62. člen Ustave). Pravice strank in drugih procesnih udeležencev do uporabe njihovega jezika v kazenskem postopku pomeni za sodišče dolžnost, da zagotovi ustrezno prevajanje iz tega jezika v slovenski jezik in obratno. Brez ustreznega prevajanja je onemogočena kontradiktornost, predvsem pa obdolženec, ki ne razume slovensko, ne more učinkovito uresničevati svoje pravice do obrambe.

18. Pravica stranke do seznanitve in opredelitve glede vseh dejstev in okoliščin, ki utegnejo vplivati na njen pravni položaj, je ena temeljnih procesnih garancij, ki mora biti zagotovljena v vsakem sodnem postopku. Glede na intenzivnost posega v človekove pravice, ki jo predstavlja pripor, v postopku njegove odreditve oziroma podaljšanja še toliko bolj.6

19. Vrhovno sodišče je že v sodbi XI Ips 11256/2021 z dne 4. 11. 2021 presodilo, da mora imeti stranka ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve in tako vpliva na odločitev v postopku, ki se nanaša na njene pravice in pravne interese. Da ta pravica ni le navidezna, pač pa realna in učinkovita, mora biti stranki predhodno omogočeno, da izve za procesna dejanja, glede katerih se ima pravico izjaviti. Šele potem lahko o njih odloči sodišče. Načelo kontradiktornost kot izrazi pravice do poštenega sojenja zahteva, da mora biti stranki omogočeno, da se seznani in opredeli do vseh vlog in listin v spisu, ki bi lahko na njeno škodo vplivale na odločitev sodišča. Vročitev obtožnice s predlogom za podaljšanje pripora obdolžencu in njegovemu zagovorniku ter nato spoštovanje 24 urnega roka, do izteka katerega ima obramba pravico, da se izjavi o okoliščinah in dejstvih, ki so navedeni v pripornem predlogu, in dokazih, na katere se predlog opira ter možnost, da ponudi nasprotna dejstva, nedvoumno izhaja iz določbe 29. člena Ustave.

20. Če je obdolžencu, ki je v priporu, vročeno pisanje v jeziku, ki ga ne razume, ima to zanj enake posledice, kot če mu to pisanje ne bi bilo vročeno. V obravnavanem primeru je bil obdolžencu predlog za podaljšanje pripora in deli obtožnice, ki se nanašajo nanj v prevodu vročen šele po izdaji sklepa o podaljšanju pripora. Zato se za utemeljeno izkaže trditev obdolženčeve obrambe, da se obdolženec pred izdajo sklepa o podaljšanju pripora po vloženi obtožnici ni imel možnosti izjaviti o nanj naslovljenih očitkih in pripornih razlogih. S takšnim ravnanjem je sodišče kršilo obdolženčeva minimalna procesna jamstva poštenega postopka iz 29. člena Ustave.

C.

21. Po presoji Vrhovnega sodišča v zahtevah za varstvo zakonitosti zagovornikov obdolženih B. B. in A. A. zatrjevane kršitve niso podane, zahtevi pa sta bili v pretežni meri vloženi tudi zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato ju je kot neutemeljeni zavrnilo (425. člen ZKP).

22. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je bila obdolženemu C. C. v postopku podaljšanja pripora kršena pravica do obrambe iz 29. člena Ustave, je zahtevi za varstvo zakonitosti njegovih zagovornikov ugodilo ter sklepa sodišča prve in druge stopnje v tem delu razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje v 24 urah. Ker je je Vrhovno sodišče kršitev, ki terja razveljavitev izpodbijanega pravnomočnega sklepa, ugotovilo (že) v zvezi s pravico do izjave obdolženca na predlog za podaljšanje pripora, preostalih kršitev, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja obdolženčeva obramba, ni presojalo.

1 Primerjaj npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS v zadevah I Ips 23071/2014 z dne 7. 2. 2018, XI Ips 19156/2021 z dne 9. 9. 2021 in I Ips 56977/2020 z dne 14. 12. 2023. 2 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Ips 61329/2011 z dne 14. 1. 2016. 3 24. točka razlogov sklepa. 4 Točke 105 do 109 razlogov sklepa zunajobravnavnega senata. 5 248. do 259. točka razlogov sklepa zunajobravnavnega senata. 6 Primerjaj Vavken L. (2022): Aktualne procesnopravne dileme odreditve in podaljšanja pripora, Pravna praksa, 41/48, GV Založba, str. II - VII.