Jedro

Iz določb ZKP posebno varstvo mladoletnih prič ne izhaja, vendar sodišče opozarja, da mora obravnava vloge kot je tožnikova, temeljiti na presoji vseh okoliščin iz tretjega odstavka 24. člena ZBPP, predvsem okoliščini, da je prosilec mladoleten. Tako iz izpodbijane odločbe ni razvidno, ali je tožnik kot priča v kazenskem postopku sposoben braniti svoje interese v primerjavi z obdolžencem, torej so razlogi izpodbijane odločbe v tem pogledu bistveno pomanjkljivi, prav tako je bistveno pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje, kar je razlog za odpravo odločbe.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Republike Slovenije, Okrožnega sodišča v Celju, št. Bpp 2242/2013 z dne 6. 1. 2014, se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285 EUR s pripadajočim DDV, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo mld. prosilca za vložitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku, ki je v teku pred Okrajnim sodiščem v Slovenskih Konjicah, opr. št. I K 20763/2013, kot neutemeljeno. Odločitev je utemeljila z ugotovitvijo, da mora prosilec za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) kumulativno izkazati finančno materialni kriterij in objektivni kriterij. V postopku ugotavljanja objektivnega kriterija na podlagi določbe 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) je tožena stranka ugotovila, da prosilec v predmetnem postopku ne potrebuje pravne pomoči v obliki zastopanja na naroku. Ni stranka kazenskega postopka in je na sodišče povabljen le kot priča, kar ni zahtevno opravilo, zato je tožena stranka mnenja, da lahko prosilec na narok za glavno obravnavo pristopi sam, brez pomoči odvetnika. Prosilec kot oškodovanec ima v tem postopku v skladu z določili 100. do 102. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pravico priglasiti svoj premoženjskopravni zahtevek za škodo storjeno s kaznivim dejanjem. Tekom postopka je bilo izdelano izvedensko mnenje A.A., ki je ugotovil, da je prosilec v posledici kaznivega dejanje utrpel zlom nosne kosti s premaknitvijo. Pri tovrstnem kaznivem dejanju oškodovancu nastane predvsem nepremoženjska škoda, o kateri pa kazensko sodišče praviloma ne odloča, saj podatki pridobljeni v kazenskem postopku ponavadi ne dajejo dovolj podlage za razsojo o premoženjskopravnem zahtevku. Za pridobivanje podatkov o nastali škodi je potrebno izvesti dokaz s postavitvijo izvedenca ustrezne stroke, kar se v kazenskem postopku ne izvaja, saj bi se postopek za to preveč zavlekel. Za prosilca je tako v tej fazi postopka pomembno le to, da priglasi morebitni premoženjsko pravni zahtevek, da zavaruje rok zastaranja, nato pa bo napoten na pravdni postopek, v katerem bo z ustreznimi dokazi moral izkazati zatrjevano škodo. Pri priglasitvi premoženjskopravnega zahtevka tako ne gre za zapleteno in zahtevno procesno opravilo, zato je tožena stranka mnenja, da ga lahko prosilec priglasi sam, brez pomoči odvetnika, do konca glavne obravnave v obliki laične vloge, ali ustno na zapisnik. Glede na navedeno je tožena stranka ugotovila, da je prosilčeva prošnja neutemeljena.

2. Tožnik se v tožbi sklicuje na določbe ZBPP, v zvezi z ugotavljanjem objektivnega pogoja za dodelitev BPP. Poudarja, da je prosilec mladoletnik, ki je bil telesno poškodovan, zato bi moral biti deležen posebnega varstva. Mladoletni oškodovanec je ključna priča v kazenskem postopku I K 20763/2013, ki se vodi zoper polnoletnega storilca. Ker gre za mladoletnega oškodovanca, mora z njim organ ravnati obzirno, zaradi zagotavljanja vsestranske koristi mladoletnega oškodovanca pa tožnik potrebuje ustrezno strokovno pomoč na obravnavi. Koristi mladoletnega oškodovanca brez odvetnika v kazenskem postopku niso ustrezno varovane. Rezultat posebnega varstva mladoletnega oškodovanca je celotna določba 65. člena ZKP, po kateri je sicer določeno obvezno zastopanje po pooblaščencu za določena kazniva dejanja, nedvomno pa iz namena zakona izhaja tudi potrebno zastopanje odvetnika v postopku zaradi drugih kaznivih dejanj. Prosilec torej ni le priča v kazenskem postopku, ampak tudi oškodovanec. Ker je tožnik zaradi obdolženčevega kaznivega dejanja utrpel telesne poškodbe in nepremoženjsko škodo, je zadeva nedvomno pomembna za njegov osebni in socialnoekonomski položaj, napačna odločitev na naroku v primeru 61. člena ZKP, pa lahko privede do zelo škodljivih posledic, kot je zlasti plačilo stroškov kazenskega postopka v primeru oprostitve obdolženega. Tožnik nasprotuje stališču tožene stranke, predvsem navedbi, da je zmožen sam, brez pravnega znanja, vložiti premoženjskopravni zahtevek in navedbi, da ne gre za zahtevno opravilo. Tožnik mora namreč v premoženjskopravnem zahtevku opredeliti vrste nepremoženjske škode, zaradi zavarovanja zastaralnega roka. Vsaka posamezna vrsta nepremoženjske škode lahko namreč samostojno zastara. Meni, da se lahko strokovno pripravljen premoženjskopravni zahtevek obravnava že v fazi kazenskega postopka, kar je za mladoletnega tožnika zelo pomembno. Tožniku so z zavrnitvijo prošnje odvzete njegove pravice po ZKP, temeljne človekove pravice in tudi otrokove pravice, ki mu gredo po ustavi in mednarodnih konvencijah. Tožnik še ni bil obravnavan na sodišču in je še mladoleten, kar pomeni brez določenih življenjskih izkušenj, sama udeležba pred postopkom na sodiščem pa zanj predstavlja poseben napor in stisko. Tožena stranka je zato z izpodbijano odločbo posegla v tožnikovo ustavno zagotovljeno pravico, zato tožnik predlaga, da izpodbijano odločbo kot nezakonito odpravi. predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni poslala.

K I. točki izreka:

4. Tožba je utemeljena.

5. Po določbi 1. člena ZBPP je namen brezplačne pravne pomoči po tem zakonu uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Po določbi tretjega odstavka 11. člena ZBPP se pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP ugotavljajo finančni položaj tožnika in drugi pogoji, določeni s tem zakonom. Po prvem odstavku 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, predvsem pa, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma nima verjetnega izgleda za uspeh (1. alinea) in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (2. alinea).

6. V obravnavani zadevi je tožena stranka tožnikovo prošnjo zavrnila na podlagi določbe tretjega odstavka 24. člena ZBPP. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, da je tožena stranka pri ugotovitvi, da je prosilec v konkretnem kazenskem postopku vabljen le kot priča, upoštevala dejstvo, da je prosilec mladoleten. Sodišče se strinja s tožnikom, da iz določb ZKP posebno varstvo mladoletnih prič ne izhaja, saj je določba 65. člena ZKP namenjena varstvu mladoletnih oškodovancev v kazenskih postopkih, ki tečejo zaradi kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost iz XIX. poglavja KZ (razen dejanj od 185. do 187. člena KZ) in zaradi kaznivega dejanja po 201. členu KZ, vendar sodišče opozarja, da mora obravnava vloge kot je tožnikova, temeljiti na presoji vseh okoliščin iz tretjega odstavka 24. člena ZBPP, predvsem okoliščini, da je prosilec mladoleten. Tako iz izpodbijane odločbe ni razvidno, ali je tožnik kot priča v kazenskem postopku sposoben braniti svoje interese v primerjavi z obdolžencem, torej so razlogi izpodbijane odločbe v tem pogledu bistveno pomanjkljivi, prav tako je bistveno pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje, kar je razlog za odpravo odločbe. Sodišče v obravnavani zadevi opozarja predvsem na pomen ugotovitve tožene stranke, da je tožnik v kazenskem postopku opr. št. I K 20763/2013 tudi oškodovanec (v smislu šeste alineje 144. člena ZKP), kar pomeni tudi, da ima ne glede na to, ali uveljavlja premoženjskopravni zahtevek ali ne, položaj posebnega procesnega subjekta, katerega pravice so navedene v 59. členu ZKP ( predlagati izvedbo posameznih dokazov, uveljavljati premoženjskopravni zahtevek, prevzeti pregon zoper obdolženca, če državni tožilec odstopi od njega), torej sme oškodovanec na glavni obravnavi obdolžencu, pričam in izvedencem postavljati vprašanja, dajati pripombe in pojasnila glede njihovih izpovedb ter dajati druge izjave in postavljali druge predloge.

7. Premoženjskopravni zahtevek, ki je nastal zaradi kaznivega dejanja, se v kazenskem postopku obravnava na predlog upravičencev (prvi odstavek 100. člena ZKP). Odškodninski postopek, ki je pridružen kazenskemu (adhezijski postopek), čeprav teče v skupnem (kazenskem) postopku, je glede utemeljenosti zahtevka vezan na predpise civilnega materialnega prava, kar pomeni, da priglasitev premoženjsko pravnega zahtevek v kazenskem postopku po presoji sodišča ne predstavljala nezapletenega in nezahtevnega procesnega opravila, kot je to v izpodbijani odločbi ugotovila tožena stranka. Zato je po presoji sodišča tudi v tem primeru potrebno ugotoviti, ali so izpolnjeni pogoji iz 24. člena ZBPP.

8. Sodišče je iz zgoraj navedenih razlogov, na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka ponovno ugotoviti, ali tožnik kot priča in oškodovanec v kazenskem postopku, potrebuje BPP. Če bo ugotovila, da je navedeni vsebinski pogoj iz 24. člena izpolnjen, bo morala ugotoviti tudi, ali je izpolnjen finančni pogoj iz 13. člena ZBPP, saj je za dodelitev brezplačne pravne pomoči potrebno izpolnjevati vsebinski in finančni pogoj kumulativno.

K II. točki izreka:

9. Ker je tožnik zahteval tudi povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je presodilo tudi, da mu mora tožena stranka, v skladu z določilom tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, povrniti stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika je sodišče prisodilo ustrezen pavšalni znesek. Zadeva je bila rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca.