Jedro

Precejšnji dvom v resničnost odločilnih dejstev iz 427. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ni pomožni izpodbojni razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, temveč je pooblastilo, ki je izključno pridržano Vrhovnemu sodišču. To lahko namreč vzporedno pri preizkusu taksativno določenih izpodbojnih razlogov iz prvega odstavka 420 člena ZKP, pride v položaj, ko zaradi navedenega dvoma o utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti ne more odločiti.

Izrek

I.Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II.Obsojenca se oprosti dolžnosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1.Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo IV K 52631/2018 z dne 21. 4. 2023 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osem mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) sta bila oškodovanca s premoženjskopravnima zahtevkoma napotena na pravdo, obsojenec pa je bil po četrtem odstavku 95. člena ZKP oproščen vrnitve stroškov kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter plačila sodne takse.

2.Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo VII Kp 52631/2018 z dne 12. 3. 2024 delno ugodilo pritožbi obsojenčevih zagovornikov in prvostopenjsko sodbo spremenilo v odločbah o pravni opredelitvi kaznivega dejanja, obsojenčevi krivdi, kazenski sankciji ter stroških kazenskega postopka tako, da je kaznivo dejanje pod točko I. prvostopenjskega izreka opredelilo kot samostojno kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1. Nato je za eno od kaznivih dejanj iz tega dela izreka po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo ter po prvem odstavku 96. člena v zvezi z drugim odstavkom 95. člena ZKP, še sklenilo, da stroški kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni obsojenčevi izdatki ter potrebni izdatki in nagrada njegovih zagovornikov obremenjujejo proračun. Končno, odločba o kazenski sankciji je bila spremenjena na način, da je bila v okvirjih izrečene pogojne obsodbe določena kazen osem mesecev zapora, znižana na sedem mesecev zapora. V ostalem je bila pritožba zavrnjena kot neutemeljena, prvostopenjska sodba pa v nespremenjenih delih potrjena.

3.Obsojenčevi zagovorniki so zoper pravnomočno sodbo vložili zahtevo za varstvo zakonitosti. Vložili so jo iz vseh izpodbojnih razlogov, določenih v prvem odstavku 420. člena ZKP in dodatno, ker so prepričani, da bo ob odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero so vložili zahtevo. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca obtožbe oprosti ali da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

4.Na vloženo zahtevo je odgovoril vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina, ki meni, da navedeni izpodbojni razlogi niso podani in da vložniki pretežno nasprotujejo ugotovljenemu dejanskemu stanju, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati. Predlaga zato, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrne kot neutemeljeno.

5.Vrhovno sodišče je odgovor poslalo obsojencu in zagovornikom, ki se o odgovoru niso izjavili.

B.

6.Vrhovno sodišče uvodoma opozarja, da precejšnji dvom v resničnost odločilnih dejstev iz 427. člena ZKP, ni pomožni izpodbojni razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, temveč je pooblastilo, ki je izključno pridržano Vrhovnemu sodišču (sodba vrhovnega sodišča I Ips 49427/2020 z dne 19. 1. 2023). To lahko namreč vzporedno pri preizkusu taksativno določenih izpodbojnih razlogov iz prvega odstavka 420 člena ZKP, pride v položaj, ko zaradi navedenega dvoma o utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti ne more odločiti. Prepričanje ali pričakovanje vložnikov na koncu naštetih izpodbojnih razlogov v zahtevi za varstvo zakonitosti, da bo pri Vrhovnem sodišču nastal takšen dvom, zato ni na mestu. Ne formalno in ne po vsebini pretežnega dela obrazložitve zahteve, v kateri vložniki nasprotujejo ugotovitvam sodišča prve in druge stopnje glede: i) obsojenčeve povezave z gospodarsko družbo B. d.o.o., ii) obsojenčeve odgovornosti za poslovanje in vodenja gospodarske družbe C. d.o.o., zlasti v razmerju do oškodovanca D. D., iii) dejanskih zapadlosti posameznih prejemkov in iiii) obsojenčevih namenov ter domnevnega naklepa, ko je izkazal številne aktivnosti v smeri zagotavljanja dolžnih plačil. S takšnimi nasprotovanji, ki so širše obrazložena na 6.-11. strani zahteve, vložniki ne uveljavljajo nobenega od izpodbojnih razlogov v zvezi s pravilno uporabo kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP ali v zvezi s pravilno izvedbo kazenskega postopka iz 2. in 3. točke prvega odstavka tega člena, ampak zatrjujejo zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti, po izrecni omejitvi v drugem odstavku 420. člena ZKP ni mogoče izpodbijati.

7.Glede na to se je Vrhovno sodišče v nadaljevanju osredotočilo na preizkus samo tistih kršitev v zahtevi, ki tudi po njeni obrazložitvi ustrezajo navedenim kršitvam kazenskega zakona in kršitvam kazenskega postopka. Gre za kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, za kršitev 248. člena ZKP, ki je po vložnikih vodila v t.i. sodbo presenečanja in vsaj posredno še za kršitev 22., 23. in 25. člena Ustave R Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Prva kršitev je v obrazložitvi zahteve zatrjevana s sklicevanjem na 34. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), ki kot t.i. tiha blanketna norma določa enako obravnavo upnikov. Če družba postane insolventna, ne sme opravljati nobenih plačil ali prevzemati novih obveznosti, razen tistih, ki so nujne za redno poslovanje družbe. Slednje ne pomeni vrstnega reda plačil, ki so dopustna, da so plačana sorazmerno enako, temveč gre za seznam dovoljenih plačil istih (prirejenih) kategorij, ki so nujna za redno poslovanje družbe. Glede očitka, da so nekatere od družb plačevale najemnino družbe B. d.o.o. niso pa v celoti zagotovile sredstva za plače, bi moralo sodišče peljati dokazni postopek v smeri, ali so bili vsi upniki (delavci in najemodajalec v tem primeru) obravnavani enako z vidika 34. člena ZFPPIPP, torej ali so bili sorazmerno poplačani v enakih zneskih.

8.Kot je to pravilno ugotovilo že sodišče druge stopnje, obveznost enakega obravnavanja upnikov iz 34. člena ZFPPIPP, obsojenca v nobenem primeru ni odvezovala dolžnosti, predpisanih v 127. in 131. členu Zakona o delovnih razmerjih ter v 2. in 8. členu Zakona o prispevkih za socialno varnost. Ravno obratno, ker so plače in nadomestila po 1. točki drugega odstavka 34. člena ZFPPIPP, prednostne terjatve, ki jim druge, pod pogojem presežnih sredstev šele sledijo, je jasno, da je s tem določen tudi vrstni red njihove izpolnitve. Obsojenčeva dolžnost ravnati po navedenih predpisih je bila zato toliko večja, prizadevanja vložnikov v smeri razpršenega, a enakomernega izpolnjevanja obveznosti do vseh upnikov, kot razlogom ali opravičilom za opustitev te dolžnosti pa so tudi po presoji Vrhovnega sodišča neutemeljena. V takšnem primeru se namreč delodajalčeva opustitev dolžnosti ravnanja po predpisih o plačilu plače, regresa in prispevkov, vsaj v delu izkaže za samodejno in bi morala biti v katerem od teh predpisov posebej ali izrecno določena/dovoljena. Preostala prizadevanja vložnikov v smeri opravičila za obsojenčevo opustitev dolžnega ravnanja izhajajo iz ocene o potrebni dopolnitvi dokaznega postopka in niso predmet zatrjevane kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, temveč znova pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga po obrazloženem v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati.

9.Po vložnikih je prišlo do kršitve 248. člena ZKP po tem, ko je, očitno sodišče prve stopnje samo sklepalo na določene obremenilne okoliščine, čeprav je šlo za presojo pomembnih dejstev, glede katerih bi bilo treba pridobiti izvid in mnenje ustreznega izvedenca. Izvedenka ekonomske stroke je bila sicer postavljena, na zastavljena vprašanja o prihodkih posameznih gospodarskih družb in posledično o nezmožnosti plačevanja obveznosti do zaposlenih v teh družbah pa je prepričljivo odgovorila. Namesto na takšnih, strokovno podprtih izvedenkinih ugotovitvah, prvostopenjska dokazna ocena temelji na izpovedbah laičnih in zainteresiranih prič, ki končno niti po postavljeni izvedenki niso bile preverjene.

10.Kršitev ni podana, kajti navedena izvedenka je bila tudi po vložnikih postavljena na način kot ustreza vsebini 248. člena ZKP. Po razumljivih razlogih v 23. do 37. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe, izvedenkine ugotovitve niso bile nadomeščene z izpovedbami oškodovancev in prič, ampak so bile medsebojno primerjane ter skupno postavljene v širši kontekst od konteksta v obrazložitvi zahteve. Zlasti je pomembno, da so imele izvedenkine ugotovitve, podlago v pridobljenih listinah, izpovedbe oškodovancev in prič pa v neposredni zaznavi obsega prometa v gostinskih lokalih in s tem povezanimi finančnimi prejemki. Glede slednjega so izvedenkine ugotovitve in izpovedbe oškodovancev ter prič, kljub navedeni razliki v podlagi pretežno skladne, glede špekulativnega prezaposlovanja delavcev iz ene gospodarske družbe v drugo pa se celo dopolnjujejo. Izjeme so le razhajanja v zvezi z neizplačilom plače E. E., oškodovanemu D. D. in F. F. Prva izjema je po drugostopenjski spremembi pravnomočne sodbe brezpredmetna, druga je posledica ožjega zajetja v opisu kaznivega dejanje od zajetja v izvedenkinem mnenju in je bila dejansko obsojencu v korist. Le pri tretji izjemi je sodišče prve stopnje samo odpravilo napako po izvedenkinem spodrsljaju, ki ga je ta po razumljivih razlogih v 31. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe sama prepoznala.

11.Zatrjevane kršitve 22., 23. in 25. člena Ustave so po obrazložitvi v zahtevi v zvezi z dokazno oceno sodišča prve stopnje o obsojenčevem vodenju gospodarske gospodarske družbe C. d.o.o., ki je zaradi razlike s podatki v javnopravnih vpisih in v drugih listinah, arbitrarna. Kaj to konkretno pomeni, vložniki v nadaljevanju obrazložitve ne povedo, ampak se znova sklicujejo na precejšen dvom v resničnost odločilnih dejstev, o katerem se je Vrhovno sodišče že izjavilo.

C.

12.Ker uveljavljane kršitve zakona v zahtevi za varstvo zakonitosti niso podane, in ker je bila zahteva vložena tudi zaradi zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče po prvem odstavku 425. člena ZKP zavrnilo.

13.Odločba o obsojenčevi oprostitvi dolžnosti plačila sodne takse temelji na 98.a členu in četrtem odstavku 95. člena ZKP. Obsojenec je po podatkih prvostopenjske sodbe oče otroka v starosti 20 let. Je v osebnem stečaju, prejema minimalni osebni dohodek in je brez premoženja.

14.Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

---.---

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.