Jedro

Ker stranka nima dovoljenja iz 6. odstavka 4. člena ZGD za opravljanje dejavnosti montaže pnevmatik, ki po Standardni klasifikaciji dejavnosti ni sestavni del dejavnosti trgovine na debelo in drobno (G/50.1), pač pa samostojna dejavnost (G/50.20), je izrečeni ukrep prepovedi opravljanja dejavnosti montaže pnevmatik zakonit in pravilen. Za odločitev v tej stvari ni pomembno, ali so za opravljanje te dejavnosti predpisani posebni pogoji, ker ZGD ne pozna izjem glede začetka opravljanja dejavnosti brez predpisanega dovoljenja; prav tako za odločitev ni pomembno, ali to dejavnost tožeča stranka opravlja le svojim kupcem, brez zaračunavanja stroškov in ob isti ceni pnevmatik kot v drugih trgovinah, kjer montaže ne izvajajo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 2295/97-8 z dne 1.2.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 14.7.1997, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo tržnega inšpektorja Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Ljubljana, Enota D. z dne 30.10.1996. S to odločbo je tržni inšpektor prepovedal tožeči stranki opravljanje dejavnosti montaže gum na lokaciji v V. odločil, da je rok izvršitve odločbe z njenim sprejetjem ter da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. Prepoved opravljanja dejavnosti je izrekel zato, ker je navedeno dejavnost tožeča stranka začela opravljati, preden je imela za to posebno dovoljenje v smislu 6. odstavka 4. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Uradni list RS, št. 30/93 in 29/94).

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi tožene stranke in prvostopnega organa in svojo odločitev oprlo na 6. odstavek 4. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD), po katerem družba ne sme začeti opravljati svojih dejavnosti, preden ni vpisana v register in preden ne izpolni z zakonom določenih pogojev za opravljanje dejavnosti ter tega ne ugotovi pristojni organ, ter na 4. člen Zakona o tržni inšpekciji (ZTI, Uradni list RS, št. 27/74), po katerem tržni inšpektor prepove opravljanje dejavnosti, za katero ni bilo izdano ustrezno dovoljenje.

Tožeča stranka v pritožbi ponavlja tožbene navedbe. Navaja, da je registrirana za opravljanje trgovine na drobno in debelo, tudi s pnevmatikami, zato ima tudi dovoljenje za opravljanje dejavnosti, ker za to dejavnost izpolnjuje vse predpisane pogoje. Montaža gum, ki jo opravlja v okviru trgovine na drobno, pa ne potrebuje posebne odločbe v smislu 6. odstavka 4. člena ZGD, ker za to dejavnost niso predpisani posebni pogoji. Kateri pa so splošni pogoji, in kje so predpisani, pa ni navedlo niti prvostopno sodišče. Poleg tega te dejavnosti ne opravlja tretjim, temveč zgolj kupcem, ki so pnevmatike kupili v njeni trgovini. To dejavnost opravlja brez zaračunavanja stroškov montaže. Dejavnost montaže gum torej ne opravlja kot samostojno gospodarsko dejavnost. Meni, da tudi ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da že 3. odstavek 9. člena ZTI določa, da pritožba zoper odločbo tržnega inšpektorja ne zadrži njene izvršitve. Meni, da je to diskrecijska pravica tržnega inšpektorja. Določba 209. člena ZUP/86 pa zahteva, da se navedejo razlogi za odločitev, torej tudi za odločitev glede nezadržanja izvršitve, česar pa tržni inšpektor ni navedel. Zato bi bilo treba v tem primeru upoštevati načelo, da vložitev pritožbe zadrži izvršitev odločbe. Meni namreč, da vložena pritožba vselej zadrži izvršitev odločbe in da je to pravilo, obratno pa izjema za primere "ex lege" oziroma če gre za tako nujne ukrepe, da bi zaradi odložitve nastala za stranko nepopravljiva škoda. V obravnavanem primeru torej niso izpolnjeni pogoji, da bi bilo treba odločiti, da pritožba ne zadrži izvršitve. Pritožbo vlaga zaradi vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka, saj je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Že prvo sodišče bi moralo odpraviti izpodbijani upravni akt, ker je bila prekršena določba 35. člena ZUS. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da odločbo tožene stranke odpravi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo vztraja pri svoji odločbi in razlogih, ki jih je v njej navedla. Ponovno poudarja, da nobena gospodarska družba ne sme opravljati dejavnosti brez predhodnega predpisanega dovoljenja (6. odstavek 4. člena ZGD). Tega dovoljenja pa tožeča stranka ni imela in je zato tržni inšpektor utemeljeno izdal odločbo o prepovedi opravljanja dejavnosti montiranja pnevmatik. To dovoljenje je namreč treba pridobiti v vseh primerih zato, ker so za opravljanje katerekoli dejavnosti predpisani splošni pogoji glede prostorov in opreme, varstva pri delu in podobno, za določene dejavnosti pa so predpisani tudi posebni pogoji. Če bi torej lahko tožeča stranka opravljala dejavnost brez predhodnega dovoljenja, bi bila edina in priviligirana izjema, saj bi ji bilo dovoljeno opravljati to dejavnost kjerkoli in kadarkoli, na kakršenkoli način, brez vsake odločbe državnega organa. Tožena stranka se sklicuje tudi na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi, št. I Up 423/99-2 z dne 18.11.1999. Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavani zadevi pravilna in zakonita, za svojo odločitev pa je prvostopno sodišče navedlo tudi utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje.

Iz 6. odstavka 4. člena ZGD nedvomno izhaja obveznost pravne osebe, da pred začetkom opravljanja katerekoli dejavnosti (po tem, ko je registrirana za njeno opravljanje) pridobi tudi dovoljenje za opravljanje te dejavnosti, iz katerega je razvidno, da za opravljanje te dejavnosti izpolnjuje predpisane pogoje. ZGD ne določa izjem in ne predpisuje, da v primeru, če posebni pogoji za opravljanje katere od dejavnosti niso predpisani, takšnega dovoljenja ni treba pridobiti. Torej ne drži stališče tožeče stranke, da ji glede na to, da po njenem vedenju posebni pogoji za opravljanje te dejavnosti niso predpisani, ni treba pridobiti dovoljenja. Pri tem pa po presoji pritožbenega sodišča niti ni pomembno, ali so s posebnimi predpisi predpisani splošni pogoji in z drugimi posebni pogoji za opravljanje določenih dejavnostih, temveč je glede na navedeno določbo ZGD pomembno, da ima vsaka pravna oseba pred začetkom opravljanja dejavnosti za to predpisano dovoljenje. S takšnim dovoljenjem se v primeru, da za opravljanje posamezne dejavnosti ne bi bili predpisani nikakršni pogoji, to mora ugotoviti. To pa mora ugotoviti pristojni organ, ne pa vsaka stranka sama.

Neutemeljeni so pritožbeni ugovori, češ da tožeča stranka dejavnosti montaže pnevmatik ne opravlja kot gospodarsko dejavnost, ker da to opravlja zgolj svojim kupcem pnevmatik in ne zaračunava stroškov storitve oziroma zaradi tega pnevmatike niso nič dražje. Dejstvo je, da je tožeča stranka pravna oseba, ki je sicer registrirana in izpolnjuje pogoje za opravljanje trgovinske dejavnosti. Če pa hoče opravljati tudi druge dejavnosti, mora imeti tudi te dejavnosti registrirane in tudi za te dejavnosti izdano dovoljenje za njihovo opravljanje. Da tožeča stranka opravlja dejavnost montaže pnevmatik, niti sama ne zanika. Dejstvo pa je, da je montaža pnevmatik storitvena dejavnost, ki se po Uredbi o uvedbi in uporabi standardne klasifikacije dejavnosti (Uradni list RS, št. 34/94, 3/95, 33/95 in 15/96, ki je veljala v času odločanja prvostopnega organa v obravnavani zadevi) uvršča v rubriko G/50.20: vzdrževanje in popravila motornih vozil, ki med drugim zajema tudi popravilo, montažo in zamenjavo zračnic in plaščev; in ne v dejavnost G/50.1: trgovina z motornimi vozili. V okviru dejavnosti "trgovina z motornimi vozili" tožeča stranka ne more opravljati tudi dejavnosti vzdrževanja in popravila motornih vozil, ker gre za drugo dejavnost, za katero mora imeti posebno dovoljenje za njeno opravljanje. Za uvrstitev posameznih opravil v dejavnost pa ni bistveno, kako sama stranka to razvrstitev dojema, in tudi ne, ali to dejavnost opravlja z zaračunavanjem storitev in ali jo opravlja zgolj svojim kupcem.

Prvostopno sodišče je tožeči stranki tudi pravilno pojasnilo, da 3. odstavek 9. člena ZTI ne daje tržnemu inšpektorju pooblastila, da prosto presoja, v katerih primerih bo odločil, da pritožba ne zadrži izvršitve, temveč sama določba pomeni, da pritožba praviloma ne zadrži izvršitve odločbe. Torej je v ZTI postavljeno obratno načelo, kot je sicer v 231. členu ZUP/86, ki postavlja pravilo, da pritožba praviloma zadrži izvršitev odločbe, razen v primerih, določenih v 2. odstavku tega člena. Glede na to, da je v ZTI postavljeno obratno načelo, torej da pritožba pravilom ne zadrži izvršitve, tržnemu inšpektorju tudi ni treba v obrazložitvi odločbe pojasnjevati, zakaj pritožba ne zadrži izvršitve.

Pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrača tudi pritožbeno navedbo, da so bila kršena pravila postopka, in sicer 35. člen ZUS.

Izpodbijana odločba tožene stranke namreč tudi po presoji pritožbenega sodišča nima takšnih pomanjkljivosti, zaradi katerih ne bi bilo mogoče presoditi, ali je zakonita ali ne.

Pritožbeno sodišče tudi meni, da s tem, ko sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave, ni podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, saj to ni vplivalo in ni moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Prvostopno sodišče je namreč odločalo na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, in za izdajo sodne odločbe samo dejanskega stanja ni ugotavljalo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo odločitev prvostopnega sodišča, saj je spoznalo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni in da niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.