Jedro

Pravilo, po katerem mora delavec tudi z izbiro ustrezne delovne opreme zagotoviti delavcu varnost, je namenjeno prav preprečitvi takšnih delovnih nesreč, do katere je prišlo v konkretnem primeru. Padec s stola in škodo, ki je zaradi tega nastala tožnici, je zato moč pripisati tožencu.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo 12.518,78 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je tožnica pri delu (kot snažilka je pospravljala na šoli) padla s stola in se poškodovala. Presodilo je, da ni adekvatne vzročnosti med dejstvom, da je tožnica stopila na stol, in njenim padcem s stola. Za zlaganje stvari na višino dobrih dveh metrov se pogosto uporablja stol in ni običajno, da bi oseba pri tem padla s stola.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Po presoji sodišča druge stopnje bi tožnica bi morala dokazati, da je opustitev toženkinega dolžnega ravnanja adekvaten vzrok nastanka škode. Vprašanje opustitve pride v poštev šele, če tožnica dokaže vzročno zvezo med morebitnim nedopustnim ravnanjem in škodo, česar pa ni uspela.

3. Tožnica je zoper navedeno odločitev vložila revizijo. V njej uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sklicuje se na 15. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS št. 56/1999, ZVZD). Namen predpisov o varstvu pri delu je v varovanju zdravja delavcev, že sama delodajalčeva kršitev zadostuje za ugotovitev vzročne zveze. Pravno upošteven je vzrok, ki pomeni kršitev pravne norme in ki ga pravna norma šteje za vzrok. Izredno nevarno bi bilo, ko bi pri delovnih nezgodah, pri katerih bi bila ugotovljena delodajalčeva kršitev predpisov o varnosti pri delu, ugotavljali še, ali gre na primer pri padcu z višine za običajno posledico neuporabe delovnih sredstev. Nerelevantno je, ali je delavec padel zaradi vrtoglavice ali zaradi gole nerodnosti, saj mora pretehtati dejstvo, da do škodnega dogodka ne bi prišlo brez kršitve dolžnostnega ravnanja delodajalca. V sodni praksi ni zaslediti primera, ko bi se ob ugotovitvi kršitve predpisov, v povezavi s katero je prišlo do nezgode, postavljalo vprašanje adekvatnosti. Teorijo o adekvatnosti bi bilo treba uporabiti v izjemnih primerih. Dogodek, ko nekdo pade s stola, ki ga je uporabil, da bi nekaj dosegel, ni neobičajen in izreden dogodek, ki bi izključeval vzročno zvezo. Takšni padci so dovolj pogosti, da je mogoče z njimi računati. Stol ni primerno sredstvo za doseganje višje ležečih stvari. Redna nepravilna praksa (tožnica in sodelavka sta na tak način redno zlagali stvari na polico) kaže na uveljavljeno nepredpisano prakso pri toženki. Nepravilno je razlogovanje, po katerem je vzrok padca bodisi v napačni izbiri stola bodisi v tožničini nepazljivosti, nerodnosti. Vzročna zveza je podana.

4. Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila ter dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija je utemeljena.

6. Bistvene dejanske okoliščine konkretnega primera so naslednje: tožnica je bila zaposlena pri toženki. Dne 12. 6. 2000 je čistila prostore v šoli. V omaro na višini dobrih dveh metrov je nameravala zložiti stvari. V ta namen je k mizi pristavila lesen stol iz šolske garderobe, s katerega je nameravala stopiti na mizo, da bi tako dosegla omaro. Ko je bila na stolu z obema nogama, se je stegnila, da bi papir, ki ga je držala v rokah, položila na polico in pri tem padla. Za zlaganje stvari v omarico je vedno uporabljala stol. Toženka ji za zlaganje stvari na višino ni zagotovila lestev. V tožbi je trdila še, da je bila stol na tak način prisiljena uporabljati, saj drugega primernejšega pripomočka ni imela na razpolago, čeprav je od toženke to večkrat zahtevala.

7. Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči prve in druge stopnje napačno presodili, da konkretna opustitev toženke (tožnici ni zagotovila lestve oziroma primernega in stabilnega pripomočka za zlaganje stvari na višino) ni bila vzrok za nastalo posledico (tožničino škodo). Ko govorimo o vzročni zvezi pri opustitvah, mislimo vselej na opustitve dolžnega ravnanja, in se sprašujemo, kaj je sploh smisel in namen dolžnega ravnanja - šele potem lahko sodimo, ali je treba določeno posledico pripisati opustitvi dolžnega ravnanja (opustitev sama po sebi namreč nikoli ne more pomeniti vzroka nastale posledice)(1). Teorija o ratio legis vzročnosti (ki se sprašuje, pred katerimi škodnimi dogodki in pred katerimi škodami ima namen varovati varnostna norma, ki zapoveduje določeno ravnaje) je pri škodah "zaradi" opustitev odločilnega pomena.

8. Delavec ima v skladu z 8. členom ZVZD pravico do dela in delovnega okolja, ki mu zagotavlja varnost in zdravje pri delu. Delodajalec je dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom, kar izvaja med drugim tudi na način, da prilagaja delo posamezniku z izbiro delovne opreme (primerjaj 5. in 6. člen ZVZD). Revizijsko sodišče to določbo razume tako, da na primer nekomu, ki je visok dva metra, lestve morda niso tako nujno potrebne, da bi varno dosegel polico na višini dobrih dveh metrov, kot nekomu, ki ni toliko visok. Delovna oprema (kar pripomočki za doseganje stvari na višini nedvomno so) mora glede na naravo dela zagotavljati delavcu varnost in ne sme ogrožati njegovega zdravja. V konkretnem primeru je torej obstajala dolžnost delodajalca (toženca), da tožnici zagotovi takšno delovno opremo, ki bi zagotavljala varno delo tudi pri zlaganju stvari na police na višini dobrih dveh metrov. Pravilo, po katerem mora delavec tudi z izbiro ustrezne delovne opreme zagotoviti delavcu varnost, je namenjeno prav preprečitvi takšnih delovnih nesreč, da katere je prišlo v konkretnem primeru. Padec s stola in škodo, ki je zaradi tega nastala tožnici, je zato moč pripisati tožencu (v kolikšnem deležu ali v celoti, na podlagi ugotovitev v sodbah ni mogoče presoditi, zato bo sodišče v novem sojenju upoštevalo tudi morebitne pravočasno podane ugovore toženca v zvezi z morebitnim tožničinim prispevkom).

9. Ker je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (tako glede same višine kot glede morebitnega tožničinega prispevka) in zato ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe, je revizijsko sodišče s sklepom ugodilo reviziji in v celoti razveljavilo sodbi druge in prve stopnje ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (380. člen ZPP). Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj sodbo II Ips 447/2005.