Jedro

Opis kaznivega dejanja v izreku sodbe je ustrezen, če so v njem po objektivni plati opisani vsi znaki odgovornosti pravne osebe po izbranem temelju iz 4. člena ZOPOKD, medtem ko se subjektivni prispevek njenih vodstvenih ali vodilnih organov h kaznivemu dejanju utemeljuje skozi dokazno oceno sodišča v razlogih sodbe.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso v znesku 1.300 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Novem mestu je v postopku nove razsoje s sodbo I K 7963/2013 z dne 30. 9. 2020 obsojeno pravno osebo A. d.o.o. (v nadaljevanju: A. d.o.o.) na podlagi 3. točke 4. člena in 9. točke 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju: ZOPOKD) spoznalo za odgovorno za nadaljevano kaznivo dejanje preslepitve pri pridobivanju posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 230. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1 ter ji izreklo denarno kazen 30.000,00 EUR, ki jo je dolžna plačati v treh mesecih po pravnomočnosti sodbe. Obsojeni pravni osebi je naložilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP). Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenkinih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojeni pravni osebi pa naložilo plačilo sodne takse v znesku 1.200,00 EUR.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlagajo zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenkini zagovorniki, odvetniki iz Odvetniške pisarne Škerlj d.o.o. in Odvetniške pisarne Vrtačnik d.o.o. V zahtevah uveljavljajo vse razloge iz prvega odstavka 420. člena ZKP s predlogom, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe, oziroma podrejeno, naj pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlagajo tudi prednostno obravnavanje zadeve in odložitev oziroma prekinitev izvršitve pravnomočne sodne odločbe.

3. Vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovoril na zahtevi in predlagal njuno zavrnitev. Ocenil je, da so bili v postopku nove razsoje upoštevani vsi napotki Vrhovnega sodišča po sodbi I Ips 7963/2013 z dne 26. 9. 2019, sodišče prve stopnje pa je ustrezno obrazložilo subjektivni prispevek vodstvenih organov pravne osebe k očitanemu kaznivemu dejanju. Do pravnih posledic obsodbe se ni opredelil, ker niso izkazane, medtem ko v tej zvezi podana pobuda za presojo ustavnosti zakonske ureditve ni predmet tega kazenskega postopka. Zahteva zagovornikov iz Odvetniške pisarne Vrtačnik d.o.o. je po vsebini usmerjena zoper sodbo Vrhovnega sodišča, izdano v prejšnjem sojenju, kar ni dopustno, v ostalem pa zatrjevane kršitve zakona niso podane.

4. Vrhovno sodišče je z odgovorom seznanilo obsojenko in njene zagovornike. Izjavo so podali zagovorniki iz Odvetniške pisarne Škerlj d.o.o., ki so vztrajali pri vseh očitkih zahteve.

B-I.

5. Kazenskopravni očitek obsojeni pravni osebi A. d.o.o. je v tem, da je pridobila protipravno premoženjsko korist iz nadaljevanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 230. člena KZ-1, ki ga je izvršil (in bil zanj s pravnomočno sodbo obsojen) njen zunanji sodelavec A. A., zadolžen za uveljavljanje subvencij in kompenzacij iz naslova opravljanja gospodarske javne službe (javnega linijskega prevoza potnikov v notranjem prometu), s tem, da je Ministrstvu za promet – Direkciji RS za ceste (v nadaljevanju: DRSC), predložil več mesečnih zahtevkov za izplačilo kompenzacij, ki so bili izpolnjeni z neresničnimi podatki o bistveno nižjih prihodkih pravne osebe iz javnih in drugih virov od dejanskih, ter tako z lažnivim prikazovanjem dosegel, da je DRSC pravni osebi A. d.o.o. mesečno izplačevala zneske kompenzacij, do katerih ni bila upravičena, s čimer ji je pridobil protipravno premoženjsko korist v skupnem znesku 77.644,89 EUR, s katero je razpolagala.

6. Vrhovno sodišče je pravnomočno sodbo, izdano v prvem sojenju, razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj so v obrazložitvi umanjkali razlogi o subjektivizaciji temelja odgovornosti pravne osebe po 3. točki 4. odstavka ZOPOKD (tj. razlogi o subjektivnem prispevku vodstvenih organov pravne osebe k pridobitvi protipravne premoženjske koristi).

B-II.

_Temelj odgovornosti pravne osebe po 3. točki 4. člena ZOPOKD_ _(i) Materialni temelj odgovornosti_

7. Zagovorniki iz Odvetniške pisarne Vrtačnik d.o.o. uveljavljajo kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP z zatrjevanjem, da bi moral biti v izreku sodbe konkretiziran materialni temelj odgovornosti pravne osebe po 3. točki 4. člena ZOPOKD z opisom subjektivnega prispevka njenih vodstvenih organov h kaznivemu dejanju, kar v predmetni zadevi manjka. Vložniki trdijo, da šele materialni temelj odgovornosti pravne osebe razločuje kaznivo ravnanje od nekaznivega ter zarisuje ločnico med odgovornostjo pravne osebe in institutom odvzema premoženjske koristi po 77. členu KZ-1, zato bi moral biti opisan že v izreku sodbe. Menijo tudi, da se predmetna situacija razlikuje od konkretizacije subjektivnih zakonskih znakov pri kaznivih dejanjih fizičnih oseb, saj mora biti prispevek pravne osebe h kaznivemu dejanju „objektiviziran“ in spada v „objektivno premiso“ kaznivega dejanja.

8. Po določilu 3. točke 4. člena ZOPOKD je pravna oseba kazensko odgovorna za kaznivo dejanje, ki ga je storilec storil v njenem imenu, na njen račun ali v njeno korist, „_če pridobi protipravno premoženjsko korist iz kaznivega dejanja ali predmete, nastale s kaznivim dejanjem._“ Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 7963/2013 z dne 26. 9. 2019 (tč. 12-13) že presodilo, da je v konkretni zadevi v opisu dejanja zajet in zadostno opisan materialni temelj odgovornosti pravne osebe po citirani zakonski določbi, saj je opredeljeno, da ji je njen zunanji sodelavec A. A. z nadaljevanim kaznivim dejanjem preslepitve pri pridobivanju posojila ali ugodnosti pridobil premoženjsko korist, do katere ni bila upravičena in je z njo razpolagala.1 Vrhovno sodišče je v isti sodbi presodilo, da mora sodišče dejstva, ki kažejo na subjektivni prispevek pravne osebe (oziroma njenih vodstvenih organov) k očitanemu kaznivemu dejanju navesti v razlogih sodbe, saj je to stvar dokazne ocene, ki jo je treba sprejeti v novem sojenju (tč. 17-19).

9. Navedeno stališče, s katerim se vložniki ne strinjajo, ustreza ustaljeni sodni praksi, po kateri morajo biti v opisu dejanja navedene okoliščine, ki navzven in v objektivnem smislu opredeljujejo očitano kaznivo dejanje, medtem ko mora sodišče okoliščine, ki utemeljujejo subjektivni odnos storilca do kaznivega dejanja, ugotoviti v dokaznem postopku in obrazložiti v razlogih sodbe.2 Materialni temelj odgovornosti pravne osebe je v teoriji opredeljen kot temeljni pogoj, pod katerim je mogoče kaznivo dejanje tudi v subjektivnem smislu pripisati pravni osebi, zato ga je mogoče z vidika splošnega pojma kaznivega dejanja primerjati s krivdo, ki je prilagojena pravni naravi pravnih oseb.3 Ker je dosedanja praksa enotna v tem, da v opis kaznivega dejanja ne sodijo dejstva in okoliščine (indici), na podlagi katerih se dokazuje oziroma sklepa na storilčev subjektivni odnos do kaznivega dejanja, je treba po presoji Vrhovnega sodišča tudi pri pravnih osebah šteti za ustrezno, da so v opisu dejanja v izreku sodbe po objektivni plati opisani vsi znaki njene odgovornosti po izbranem temelju iz 4. člena ZOPOKD, medtem ko se subjektivni prispevek njenih vodstvenih ali vodilnih organov h kaznivemu dejanju skozi dokazno oceno sodišča utemeljuje v razlogih sodbe.

10. Vložniki uveljavljajo, da se je obsojena pravna oseba zaradi takšnega stališča v predmetni zadevi šele z razlogi izpodbijane sodbe lahko seznanila z dejstvi, ki utemeljujejo njen subjektivni prispevek h kaznivemu dejanju, zaradi česar je bila omejena v svoji pravici do obrambe (29. člen Ustave RS) in soočena s sodbo presenečenja, vendar temu ni mogoče pritrditi. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 7963/2013 z dne 26. 9. 2019 vsebinsko jasno nakazalo, v povezavi s katerimi okoliščinami, ki izhajajo iz izvedenega dokaznega postopka, bo treba v novem sojenju presoditi prispevek vodstvenih organov (tč. 19 obrazložitve). Obramba obsojene pravne osebe je v postopku nove razsoje pri izvajanju dokazov in razčiščevanju relevantnega dejanskega stanja lahko aktivno sodelovala, državna tožilka pa je v zaključni besedi (list. št. 1.139 do 1.140) tudi posebej izpostavila vse tiste okoliščine, ki kažejo na subjektivni prispevek pravne osebe k nadaljevanemu kaznivemu dejanju in na katerih temelji tudi kasnejša dokazna ocena izpodbijane pravnomočne sodbe. Obsojenka in njen zagovornik sta lahko na navedbe državne tožilke skladno s 349. členom ZKP odgovorila (list. št. 1.117), v kasnejšem pritožbenem postopku pa izpodbijala tudi pravilnost dejanskih in pravnih zaključkov sodbe sodišča prve stopnje, kar vse nasprotuje očitku zahteve o kršitvi obsojenkine pravice do obrambe.

11. Zagovorniki iz Odvetniške pisarne Škerlj d.o.o. glede materialnega temelja odgovornosti pravne osebe po 3. točki 4. člena ZOPOKD trdijo, da sta sodišči prve in druge stopnje pravni osebi v pravnomočni sodbi pripisali objektivno odgovornost za očitano kaznivo dejanje ter razširili njeno odgovornost na ravnanja posameznika, za katerega ne more odgovarjati. V tem vidijo kršitev načela zakonitosti iz 28. člena Ustave RS in domneve nedolžnosti iz 27.člena Ustave RS. Trdijo, da je treba odgovornost pravne osebe po 3. točki 4. člena ZOPOKD razlagati restriktivno, Vrhovnemu sodišču pa predlagajo, da po potrebi začne postopek za oceno ustavnosti zakonske ureditve z vidika načela krivdne odgovornosti.

12. Zahteva za varstvo zakonitosti je v povzetem delu (str. 11-14) vsebinsko enaka zahtevi, ki jo je Vrhovno sodišče obravnavalo s sodbo I Ips 7963/2013 z dne 26. 9. 2019. Argumentacija navedene sodbe kaže, da je določbo 3. točke 4. člena ZOPOKD mogoče razlagati ustavnoskladno na način, da je treba v vsakem posameznem primeru ugotoviti subjektivni prispevek pravne osebe (oziroma njenih vodstvenih ali nadzornih organov) h kaznivemu dejanju, ki ga v imenu, na račun ali v korist pravne osebe izvrši storilec.4 Sodišče prve stopnje je v postopku nove razsoje subjektivni prispevek pravne osebe prepoznalo v okoliščinah: (i) da je njen zunanji sodelavec A. A. vse podatke, potrebne za izpolnjevanje obrazcev za uveljavljanje kompenzacij, dobil pri delavcih obsojene pravne osebe, pri čemer mu niso bili posredovani točni podatki glede vseh prejetih sredstev iz javnih virov (tč. 19 prvostopenjske sodbe), (ii) da so vodstveni organi pravne osebe potrjevali pripravljene zahtevke za kompenzacije, pri čemer je bilo že na prvi pogled vidno, da niso vsebovali vseh prejetih subvencij iz javnih virov, za katere so vodstveni organi vedeli, vendar predloženim zahtevkom niso nikoli oporekali; pravni osebi pa je bilo v interesu, da pridobi kompenzacije, do katerih sicer ni bila upravičena (tč., 19, 22 in 23 prvostopenjske sodbe), ter (iii) da je seštevek prejetih kompenzacij natančno ustrezal znesku najvišje možne kompenzacije, kar kaže, da je šlo za skrbno preračunavanje podajanja neresničnih podatkov z namenom pridobitve najvišjega možnega zneska kompenzacij od države, ter utrjuje vednost in prispevek vodstvenih organov pravne osebe k očitanemu dejanju (tč. 23 prvostopenjske sodbe).

13. Navedeni razlogi pravnomočne sodbe, ki jim je v celoti pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, kažejo, da so očitki vložnikov o pripisovanju objektivne odgovornosti pravni osebi neutemeljeni in deloma tudi protispisni, zato zahteva z njimi ne more uspeti. Zagovorniki v postopku nove razsoje k vsebinskim očitkom zahteve dodajajo (le), da je sodišče prve stopnje z ugotavljanjem okoliščin, ki kažejo na obsojenkin subjektivni prispevek h kaznivemu dejanju, prekršilo prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (31. člen Ustave RS), kar je neutemeljeno in bo podrobneje obravnavano v nadaljevanju te sodbe.

14. Zagovorniki iz Odvetniške pisarne Vrtačnik d.o.o. glede materialnega temelja odgovornosti pravne osebe uveljavljajo tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, češ da je izpodbijana pravnomočna sodba v tem delu „nepopolno obrazložena“. Pri tem trdijo, da pridobivanje podatkov za izpolnjevanje obrazcev od neidentificiranih zaposlenih delavcev pravne osebe ne pomeni dovolj konkretiziranih okoliščin, ki bi lahko utemeljevale subjektivni prispevek njenih vodstvenih organov k očitanemu kaznivemu dejanju. Glede prvostopenjske ugotovitve, da je vodstvo pravne osebe potrjevalo zahtevke za izplačilo kompenzacij, pa uveljavljajo, da navedena okoliščina kaže kvečjemu na njihovo malomarnost in opustitev dolžnega nadzorstva nad zakonitostjo ravnanja njim podrejenih oseb, kar se pravni osebi ne očita, navsezadnje pa zunanji sodelavec ni bil niti v delovnem razmerju pri pravni osebi. Vložniki z vsemi temi navedbami pod videzom uveljavljanja kršitve zakona nasprotujejo dokazni oceni pravnomočne sodbe o subjektivnem prispevku pravne osebe h kaznivemu dejanju, s čimer po vsebini uveljavljajo nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe vodstvenim organom pravne osebe ne očita opustitve nadzorstva v smislu 4. točke 4. člena ZOPOKD, temveč ugotavlja njihov aktiven prispevek k pridobitvi premoženjske koristi iz nadaljevanega kaznivega dejanja (dajanje podatkov, potrjevanje zahtevkov in skrbno preračunavanje maksimalnega zneska kompenzacij), kar vse so dovolj obrazloženi razlogi o temelju odgovornosti pravne osebe po 3. točki 4. člena ZOPOKD, da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki je podana samo, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ni podana.

_(ii) Delovanje storilca v imenu, na račun ali v korist pravne osebe_

15. Zagovorniki iz Odvetniške pisarne Vrtačnik d.o.o. trdijo, da v izreku sodbe ni zapisan abstraktni zakonski znak, da je storilec dejanje storil „_v imenu, na račun ali v korist pravne osebe_,“ kar utemeljuje kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Pri tem zatrjujejo tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, češ da obstoji nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe, ker sodišče v razlogih sodbe izhaja iz očitka, da je A. A. deloval v imenu in na račun pravne osebe, čeprav to iz izreka sodbe ne izhaja.

16. Navedene kršitve niso podane. Abstraktni dejanski stan ni obvezna sestavina opisa kaznivega dejanja,5 ampak je za sklepčnost izreka ključno, da so v njem opredeljena vsa tista konkretna dejstva in okoliščine, ki tvorijo zakonske znake očitanih dejanj. V obravnavani zadevi je v opisu dejanja v izreku sodbe navedeno, da je A. A. očitano nadaljevano kaznivo dejanje storil (i) kot zunanji sodelavec pravne osebe A. d.o.o., zadolžen za uveljavljanje subvencij in kompenzacij iz naslova njenega opravljanja gospodarske javne službe, (ii) zato, da bi navedeni pravni osebi pridobil izplačila kompenzacij iz naslova opravljanja javne službe, (iii) kar je nato s predloženimi (lažnimi) zahtevki za izplačilo kompenzacij na DRSC tudi dosegel in na ta način pravni osebi pridobil protipravno premoženjsko korist, s katero je ta razpolagala. Z opisanimi okoliščinami je v izreku sodbe povsem razločno opredeljeno, da je A. A. kot zunanji sodelavec pravne osebe deloval v njenem imenu, na njen račun in v njeno korist, kar je sodišče prve stopnje nato podrobneje obrazložilo tudi v razlogih sodbe (izrecno recimo v tč. 22 sodbe). Zatrjevana kršitev kazenskega zakona glede na navedeno ni podana, prav tako pa tudi ne zatrjevana kršitev procesne narave, saj nasprotja med izrekom in razlogi sodbe ni najti.

17. Obe zahtevi zastopata stališče, da pravna oseba ne more odgovarjati za dejanje, ki ga je storil njen zunanji sodelavec (pogodbeni partner), s čimer v bistvenem uveljavljata, da bi lahko pravna oseba odgovarjala samo za kazniva dejanja, ki jih je v njenem imenu, na njen račun ali v njeno korist izvršil njen (zaposleni) delavec. Drugačno stališče pravnomočne sodbe po njunem mnenju krši kazenski zakon na način iz 1. točke 372. člena ZKP in načelo zakonitosti iz 28. člena Ustave RS, sodbo pa v tem delu bremeni tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

18. Vrhovno sodišče je v tej zadevi že presodilo, da je lahko storilec kaznivega dejanja, za katerega je odgovorna pravna oseba, kdorkoli, ki stori kaznivo dejanje v njenem imenu, na njen račun ali v njeno korist, kar pomeni, da ni nujno, da ta oseba znotraj pravne osebe opravlja kakšno funkcijo. Kljub temu je opozorilo, da storilec pravni osebi odgovornosti za kaznivo dejanje ne more naprtiti samovoljno, temveč mora kaznivo dejanje storiti v okviru določenega pooblastila, ki ima lahko različno podlago (pogodba, predpisi, poklicna dolžnost, organizacijska pravila pravne osebe ipd).6 V predmetni zadevi je iz izreka pravnomočne sodbe razvidno, da je storilec A. A. nadaljevano kaznivo dejanje po 230. členu KZ-1 izvršil kot zunanji sodelavec obsojene pravne osebe, sodišče prve stopnje pa je v razlogih sodbe presodilo, da je zahtevke za uveljavljanje in izplačilo kompenzacij izpolnjeval na podlagi ustne pogodbe oziroma dogovora s pravno osebo (tč. 13 prvostopenjske sodbe). Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je storilec zahtevke za izplačilo kompenzacij pripravljal v imenu in na račun pravne osebe, kar izhaja iz A. A. izpovedbe, priloženih listin, izpovedb zakonitega zastopnika pravne osebe in drugih prič, dejanje pa je storil tudi v njeno korist, saj je pravna oseba na tej podlagi pridobila protipravno premoženjsko korist (tč. 13 in 22 prvostopenjske sodbe). V pravnomočni sodbi je z opisanim ugotovljena in obrazložena vsebinska povezava med materialnim temeljem odgovornosti pravne osebe in kaznivim dejanjem, ki ga je storil njen zunanji sodelavec v njenem imenu, na njen račun in v njeno korist, zato očitki o prekomernem in neobrazloženem širjenju odgovornosti pravne osebe za tretje osebe (posameznike) niso utemeljeni.

19. Zagovorniki iz Odvetniške pisarne Vrtačnik d.o.o. sodišču prve stopnje v tej zvezi očitajo, da je storilo bistveno premalo v smeri ugotavljanja pravne podlage (ali vsaj narave) pogodbenega razmerja med A. A. in obsojeno pravno osebo. Trdijo, da predstavlja delovanje „v imenu in za račun“ pravne osebe pravni standard, ki ga sodišče v predmetni zadevi ni raziskalo niti v razlogih sodbe ustrezno obrazložilo. Navedeni očitki so v pretežni meri materialno neizčrpani, saj v pritožbi zoper sodbo niso bili zatrjevani (peti odstavek 420. člena ZKP), deloma pa segajo tudi na področje uveljavljanja nedovoljenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), saj gre za polemiziranje z dokazno oceno, ki jo sodišče prve stopnje v zvezi z delovanjem A. A. sprejema v 13. in 18. točki sodbe, kar ne more biti predmet presoje Vrhovnega sodišča. 20. V sklop uveljavljanja nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja sodijo tudi vse navedbe zahtev, da v konkretnem primeru ni (nobenega) storilca, ker nihče od zaposlenih oziroma odgovornih oseb pravne osebe ni bil obravnavan za kaznivo dejanje; da je zunanji sodelavec deloval samostojno, brez vpletenosti pravne osebe, ki mu je pri izpolnjevanju obrazcev popolnoma zaupala; da v konkretni zadevi manjka storilčev naklep, saj se je A. A. skliceval na drugačno razumevanje obrazcev in bil pri tem v zmoti; da je bil celotni postopek uveljavljanja kompenzacij v rokah ministrstva; ter da v konkretni zadevi manjka obstoj protipravne premoženjske koristi, ki je bistven zakonski znak očitanega kaznivega dejanja. Vse to so trditve, ki nasprotujejo dokazni oceni, kot jo v razlogih pravnomočne sodbe sprejemata sodišči prve in druge stopnje, kar ne more biti predmet presoje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

_Meje sojenja v postopku nove razsoje_

21. Zagovorniki iz Odvetniške pisarne Škerlj d.o.o. zastopajo stališče, da je sodišče prve stopnje z izdajo sodbe v postopku nove razsoje prekršilo prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (31. člen Ustave RS v povezavi s 4. členom Protokola št. 7 k EKČP) in prepoved _reformatio in peius_ (385. člen ZKP), saj je dopustilo sojenje zoper pravno osebo za očitek po 4. točki 4. odstavka ZOPOKD (tj. da so njeni vodstveni organi opustili dolžno nadzorstvo nad zakonitostjo ravnanja njim podrejenih delavcev), za katerega je bila pravna oseba v prvem sojenju s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 7963/2013 z dne 18. 7. 2018 oproščena.

22. Zatrjevane kršitve niso podane. Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da je sodišče druge stopnje v prvem sojenju po pritožbi, ki so jo vložili (izključno) zagovorniki obsojene pravne osebe, iz konkretnega dela opisa kaznivega dejanja izpustilo materialni temelj odgovornosti pravne osebe po 4. točki 4. člena ZOPOKD zaradi njegove pomanjkljive konkretizacije. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 7963/2013 z dne 26. 9. 2019 ugotovilo, da je višje sodišče s tem posegom zmanjšalo kriminalno količino očitanega kaznivega dejanja, pri čemer je hkrati presodilo, da je s tem odpadel samo eden izmed materialnih temeljev za odgovornost pravne osebe, kot ga je v obtožbi očital državni tožilec, na pravno presojo katerega sodišče v nobenem primeru ni bilo vezano. Ocenilo je, da višje sodišče za izpuščeni del očitka ni bilo dolžno izdati oprostilne sodbe, temveč je procesno ustrezno razloge podalo samo v obrazložitvi sodbe. Kljub temu pa je Vrhovno sodišče v nadaljevanju ugotovilo obstoj absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka glede obrazložitve materialnega temelja odgovornosti pravne osebe po 3. točki 4. člena ZOPOKD, zato je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

23. Stališče zahteve, da je sodišče prve stopnje v postopku nove razsoje s tem, ko je vzelo za podlago prejšnji obtožni predlog (prvi odstavek 428. člena ZKP), poseglo v prepoved ponovnega sojenja o isti stvari, je neutemeljeno. Sodna praksa sprejema stališče, da postopek po razveljavitvi sodbe zaradi vložene zahteve za varstvo zakonitosti ne pomeni ponovnega kazenskega pregona storilca, temveč gre za postopek, namenjen sanaciji postopkovnih kršitev ter v tem smislu za preizkus zakonitosti prejšnje pravnomočne sodbe. Novo sojenje lahko privede samo do sodbe, ki je ugodnejša za obdolženca, oziroma do sodbe, ki je utemeljena na zakonito izpeljanem postopku.7 V tem okviru tudi drugi odstavek 4. člena Protokola št. 7 k EKČP dovoljuje postopek nove razsoje v primerih, ko je v prejšnjih postopkih prišlo do bistvene napake, ki je lahko vplivala na izid sojenja.8 V predmetni zadevi je bila sodba višjega sodišča z dne 18. 7. 2018, v povezavi s sodbo prvostopenjskega sodišča z dne 23. 2. 2017, zaradi ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka v celoti razveljavljena, zato načelo _ne bis in idem_ ni pomenilo ovire za novo razsojo po prejšnjem obtožnem predlogu.

24. Neutemeljen je nadalje tudi očitek, da je sodišče prve stopnje v postopku nove razsoje prekršilo prepoved _reformatio in peius_, kot jo določa 385. člen ZKP. Bistvo navedene prepovedi je v tem, da se sodba v primeru, ko je podana pritožba samo v obdolženčevo korist, v postopku nove razsoje ne sme spremeniti v obdolženčevo škodo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije, pri čemer se prepoved spremembe na slabše po uveljavljeni sodni praksi razteza tudi na konkretni dejanski stan, kot je opisan v krivdoreku sodbe.9 V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v postopku nove razsoje obsojeno pravno osebo spoznalo za odgovorno za kaznivo dejanje v mejah, kot so bile v dejanskem in pravnem pogledu začrtane s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 7963/2013 z dne 18. 7. 2018, obsojenki pa izreklo nižjo denarno kazen, kot je bila izrečena z razveljavljeno sodbo. Sodišče prve stopnje je očitek materialnega temelja odgovornosti po 4. točki 4. odstavka ZOPOKD v novem sojenju izpustilo iz opisa kaznivega dejanja, medtem ko je v razlogih sodbe utemeljilo (izključno) subjektivni prispevek pravne osebe pri pridobitvi protipravne premoženjske koristi, kar predstavlja temelj njene odgovornosti po 3. točki 4. odstavka ZOPOKD. Vložniki trdijo, da je sodišče skozi razloge izpodbijane sodbe na pravno osebo naslovilo tudi očitke po ostalih temeljih odgovornosti iz 4. odstavka ZOPOKD, kar ne drži. Iz obrazložitve pravnomočne sodbe je namreč razvidno, da je bistvo ugotovljenega prispevka pravne osebe v aktivnem ravnanju njenih vodstvenih organov pri uveljavljanju kompenzacij iz javnih sredstev (dajanje relevantnih podatkov o prejetih sredstvih in njihovo skrbno preračunavanje ter podpisovanje pripravljenih zahtevkov), ne pa v opustitvi dolžnega nadzorstva nad njihovim zunanjim sodelavcem, kot skušajo v zahtevi prikazati vložniki. Vrhovno sodišče po vsem navedenem ugotavlja, da sodišče prve stopnje pri izdaji sodbe v novem sojenju ni prestopilo okvirov, ki jih določa 385.člen ZKP, zato po vsebini zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 10. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

25. Zagovorniki vztrajajo, da bi moralo sodišče za očitek materialne odgovornosti po 4. točki 4. odstavka ZOPOKD izreči („dopolnilno“) oprostilno sodbo, na kar je bilo odgovorjeno že v sodbi I Ips 7963/2013 z dne 26. 9. 2019 (tč. 5) in razlogov za spremembo stališča ni. Enako naziranje je sprejeto v teoriji, po kateri velja, da sodišče v primeru, ko je izrečena obsodilna sodba za kaznivo dejanje v manjšem obsegu oziroma za manjšo kriminalno količino, kot je zajeta v obtožbi, za preostanek ne izreče oprostilne sodbe, temveč poda razloge za svojo odločitev v obrazložitvi sodbe.10 Vložniki trdijo, da je bila obramba zaradi takšne procesne rešitve postavljena v „resno procesno stisko“, s čimer ne morejo uspešno utemeljiti zatrjevanih kršitev pravice do obrambe (29. člen Ustave RS), načela zakonitosti (28. člen Ustave RS) ali načela _ne bis in idem_ (31. člen Ustave RS). Končno pa je treba izvajanja, ki se nanašajo na dopustnost spremembe obtožbe po prvem odstavku 344. člena ZKP, v novem sojenju oceniti za nerelevantna, saj je pristojni državni tožilec obtožni predlog spremenil že med prvim sojenjem (dne 31. 1. 2017), torej pred razveljavitvijo sodbe v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.

_Potek roka za novo sojenje (drugi odstavek 91. člena KZ-1)_

26. Vložniki trdijo, da se je dvoletni rok za novo sojenje po drugem odstavku 91. člena KZ-1 v predmetni zadevi iztekel pred pravnomočnostjo sodbe, izdane v novem sojenju. Pri tem izhajajo iz podatkov, da je bila sodba Vrhovnega sodišča v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti izdana dne 26. 9. 2019, medtem ko je Višje sodišče v Ljubljani o pritožbah v novem sojenju odločalo dne 10. 11. 2021. Zagovorniki nasprotujejo stališču drugostopenjske sodbe, da je bil tek roka zadržan na podlagi drugega odstavka 3. člena Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (Covid-19) (v nadaljevanju: ZZUSUDJZ), saj je to po njihovem mnenju v nasprotju z načeli pravne varnosti (2. člen Ustave RS) in načelom zakonitosti (28. člen Ustave RS) ter ne bi smelo biti dopustno.

27. Vrhovno sodišče je o zadržanju rokov za zastaranje in drugih procesnih rokov v nenujnih sodnih zadevah v času razglašene epidemije Covid-19 odločalo že večkrat.11 V sodbi I Ips 44042/2017 z dne 15. 4. 2021, na katero se opira tudi izpodbijana pravnomočna sodba, je presodilo, da predstavlja določba drugega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ, ki določa zadržanje teka rokov v nenujnih sodnih zadevah, dopolnilno normo k določbi tretjega odstavka 91. člena KZ-1, po kateri je zastaranje (in rok za novo sojenje) zadržano v primerih, ko pregon po zakonu ni mogoč. Vrhovno sodišče je presodilo, da je bil tek procesnih rokov v nenujnih sodnih zadevah v času veljavnosti ZZUSUDJZ zadržan med 29. 3. 2020 in 31. 5. 2020, torej za 64 dni, pri čemer je v razlogih sodbe obširno argumentiralo, da sprejeta razlaga zakona ni v nasprotju z načelom zakonitosti (in v tem okviru zapovedano prepovedjo retroaktivne uporabe zakona), niti v nasprotju z merili pravne države in zaupanja v pravo (glej tč. 13 do 15 citirane sodbe). Zagovorniki obsojene pravne osebe se s sprejetimi stališči ne soočajo z nobenimi nasprotnimi vsebinskimi argumenti, temveč ostajajo na ravni načelnega zatrjevanja, da je presoja Vrhovnega sodišča „zmotna“, s čimer ne morejo utemeljiti odstopa od (sedaj že) ustaljene presoje o zadržanju teka procesnih rokov v nenujnih sodnih zadevah v času veljavnosti ZZUSUDJZ.

28. Vložniki ne morejo uspeti niti s tezo, da je epidemija Covid-19 v konkretni zadevi sojenje zamaknila le za 37 dni, kar bi pomenilo, da je zastaranje nastopilo pred izdajo sodbe sodišča druge stopnje. S sprejetjem začasnih ukrepov po ZZUSUDJZ je namreč zadržanje teka procesnih rokov v nenujnih sodnih zadevah nastopilo po samem zakonu,12 tj. dne 29. 3. 2020, prenehalo pa z dnem prenehanja veljavnosti tega zakona po 64 dneh. Vrhovno sodišče je v postopku z izrednim pravnim sredstvom pravnomočno sodbo razveljavilo dne 26. 9. 2019, rok za novo razsojo pa se je z upoštevanjem zadržanja teka procesnih rokov iztekel dne 29. 11. 2021. Izpodbijana sodba je postala pravnomočna pred potekom tega roka, saj je sodišče prve stopnje spise z overjenimi prepisi sodbe sodišča druge stopnje prejelo dne 26. 11. 2021 (prvi odstavek 129. člena ZKP, list. št. 1.269).

_Odločanje sodišča druge stopnje na seji brez navzočnosti strank_

29. Vložniki uveljavljajo več kršitev določb zakona, Ustave RS in Kodeksa sodniške etike, ker je sodišče druge stopnje o pritožbah odločalo na t.i. nejavni seji, čeprav je stranke pred tem dvakrat obvestilo o seji senata. Senat višjega sodišča je na dan razpisane javne seje po sprejemu zagovornikovega opravičila naprej sklenil, da se javna seja ne opravi, nato pa istega dne odločil o pritožbah v nenazvočnosti strank. Vložniki takšno procesno ravnanje senata ocenjujejo za arbitrarno in samovoljno, saj je očitno napačno in brez razumne pravne podlage. Trdijo, da bi moralo višje sodišče zaradi pomembnosti zadeve in številnih pritožbeno odprtih vprašanj odločiti na seji v navzočnosti strank.

30. Po določbi 445. člena ZKP sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku zoper sodbo, izdano v skrajšanem postopku, stranki o seji svojega senata obvesti samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. V obravnavani zadevi je iz podatkov spisa razvidna naslednja procesna kronologija: - zagovorniki iz Odvetniške pisarne Škerlj d.o.o. so v pritožbi, vloženi dne 1. 12. 2020, predlagali, da se jih „zaradi pomembnosti zadeve“ seznani s sestavo senata in obvesti o seji senata (list. št. 1173), pri čemer v obrazložitvi pritožbe in njene dopolnitve svojega predloga niso posebej utemeljili, temveč so se osredotočili na zatrjevanje kršitev iz 370. člena ZKP; - predsednica senata višjega sodišča je dne 5. 10. 2021 odredila, da se stranke obvesti o sestavi senata in seji, razpisani za dne 3. 11. 2021 (list. št. 1.232); seja je bila nato preklicana z odredbo sodnice poročevalke dne 14. 10. 2021 (prav tam); - predsednica senata višjega sodišča je dne 19. 10. 2021 znova odredila, da se stranke obvesti o sestavi senata in seji, razpisani za dne 10. 11. 2021 ob 9.00 uri (list. št. 1.236); zagovorniki so dne 22. 10. 2021 predlagali izdajo zavrnilne sodbe, nato pa dne 4. 11. 2021 podali še predlog za izločitev sodnice poročevalke, o katerem je odločil predsednik višjega sodišča (list. št. 1.238, 1.244, 1.254); - dne 10. 11. 2021, tj. na dan razpisane javne seje, so zagovorniki obsojene pravne osebe po faksu ob 7.16 uri poslali prošnjo za preložitev seje s pojasnilom in dokazili, da je bil odvetnik ... ponoči sprejet na urgenco in se seje ne more udeležiti, prav tako pa se seje ne moreta udeležiti ostala dva odvetnika iz iste odvetniške pisarne, saj imata razpisane druge obravnave (list. št. 1.259); - sodišče druge stopnje je ob oklicu zadeve ugotovilo, da je na sejo pristopil samo zakoniti zastopnik pravne osebe, ne pa tudi njen zagovornik, ki se je opravičil in predlagal preložitev seje; senat je zatem ugotovil, da pogoji za opravo javne seje niso izpolnjeni (list. št. 1.309); - istega dne je senat sodišča druge stopnje opravil t.i. nejavno sejo in odločil o pritožbah zagovornikov in obsojene pravne osebe, razloge za spremembo svojega stališča glede obveščanja strank o seji pa navedel v razlogih izpodbijane drugostopenjske sodbe (tč. 5 do 15 obrazložitve sodbe).

31. Vložniki v postopku z zahtevo odpirajo dva sklopa vprašanj: prvi se nanaša na kršitev pravice do sojenja v navzočnosti (2. alineja 29. člena Ustave RS) v pritožbenem postopku, drugi pa prvenstveno na kršitev enakega varstva pravic zaradi zatrjevanega arbitrarnega odločanja sodišča druge stopnje (22. člen Ustave RS).

32. Vrhovno sodišče ugotavlja, da prva zatrjevana kršitev ni podana. Sodišče druge stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe, sledeč merilom, ki jih je za odločanje pritožbenega sodišča na seji v navzočnosti strank po 445. členu ZKP izoblikovalo Ustavno sodišče (odločbi U-I-122/19-17, Up-700/16-24 in U-I-123/19-18, Up-1550/18-17, obe z dne 28. 5. 2020), ocenilo, da navzočnost strank na pritožbeni seji ne bi bila koristna za razjasnitev stvari in bi bila zgolj sama sebi namen. Pri presoji je upoštevalo, da je zagovornik v pritožbi podal vsebinsko prazen predlog za obveščanje o seji senata, v katerem ni z ničemer pojasnil, kako bi z s svojo navzočnostjo prispeval k razjasnitvi pravnih in dejanskih vprašanj konkretne zadeve, na drugi strani pa je preučilo tudi vsebino vloženih pritožb in ugotovilo, da se nanašajo predvsem na pravna vprašanja oziroma na vprašanja, ki so bila v zadostni meri razčiščena že pred sodiščem prve stopnje (tč. 14 in 15 obrazložitve drugostopenjske sodbe). Vložniki z zahtevo uveljavljajo, da je sodišče druge stopnje na ta način minimiziralo vsebino pritožb, kar ne drži. Tudi iz podatkov spisa je namreč razvidno, da se je pretežni del vloženih pritožb nanašal na vprašanja pravne narave oziroma na tista dejanska vprašanja, na katera je v prejšnjem sojenju napotilo Vrhovno sodišče in je nanje v postopku nove razsoje v zadostni meri odgovorilo že sodišče prve stopnje. Iz razlogov izpodbijane drugostopenjske sodbe je razvidno, da je sodišče pri presoji upoštevalo tudi pravico do sojenja v razumnem roku in v okoliščinah konkretne zadeve presodilo, da navzočnost strank na seji ne bi bila koristna za razjasnitev stvari. Sodišče druge stopnje je na ta način ustavnoskladno uporabilo določbo 445. člena ZKP, z odločanjem na t.i. nejavni seji pa ni prekršilo obsojenkine pravice do sojenja v navzočnosti, ki v pritožbenem postopku tudi sicer ni absolutna.

33. Vložniki se z zahtevo osredotočajo predvsem na očitek višjemu sodišču o arbitrarnem odločanju, ker je stranke najprej (dvakrat) obvestilo o seji senata in na dan razpisane seje ugotovilo, da pogoji za opravo javne seje niso podani, zatem pa istega dne o pritožbah odločilo na nejavni seji. Sodišče druge stopnje se je v izpodbijani sodbi pri utemeljitvi te procesne odločitve oprlo na stališče Ustavnega sodišča,13 da gre pri odločitvi za izvedbo javne seje za sklep procesnega vodstva, ki pritožbenega sodišča ne zavezuje in ga lahko tudi spremeni, če naknadno ugotovi, da prisotnost strank na seji ne bi bila koristna za razjasnitev stvari (tč. 9 in 15 drugostopenjske sodbe). V razlogih sodbe je obrazložilo, da po ponovni preučitvi pravne podlage, zagovornikovega predloga in zlasti vsebine pritožb ugotavlja, da ni razlogov za odločanje na seji v navzočnosti strank, kar je v sodbi tudi obširno utemeljilo.

34. Izpodbijano odločitev bi bilo mogoče opredeliti za arbitrarno (samovoljno) samo v primeru, če je sodišče ne bi utemeljilo z razumnimi pravnimi argumenti, tako da bi bilo mogoče sklepati, da ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev, ali kadar bi bili argumenti sodišča že na prvi pogled tako nerazumni, da po nobeni od mogočih razlag zakona ne bi prišli v poštev in bi bila odločitev zato očitno napačna.14 Takšnega zaključka na podlagi razlogov, kot jih v konkretni zadevi ponuja drugostopenjska sodba, ni mogoče sprejeti. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi sodbe sledilo stališčem Ustavnega sodišča in razvoju prakse ESČP glede sojenja v pritožbenem postopku v obdolženčevi (ne)navzočnosti, nato pa z argumenti, ki imajo vso podlago v kazenskem spisu, presodilo, da navzočnost strank ne bi bila koristna za razjasnitev stvari. Četudi je predsednica senata dvakrat odredila, da se stranki obvesti o seji senata, ni bilo nobene ovire, da senat sklepa procesnega vodstva o odločanju na (ne)javni ne bi naknadno spremenil, če so za drugačno odločitev obstajali razumni pravni razlogi. Ti so v obrazložitvi drugostopenjske sodbe navedeni in tudi obrazloženi, zato vložniki z očitki o arbitrarnem, nekorektnem in celo pristranskem sojenju ne morejo uspeti.

_Ostale zatrjevane kršitve_

35. Zagovorniki iz Odvetniške pisarne Škerlj d.o.o. zatrjujejo kršitev pravice do nepristranskega sojenja, ker je sodnica prve stopnje dopustila sojenje „po obeh očitkih obtožnega predloga.“ Pri tem z navedbami v zahtevi (str. 20) ne presežejo povzemanja razlogov sodbe sodišča druge stopnje in načelnega zatrjevanja kršitve 23. člena Ustave RS, kar so premalo substancirane trditve, da bi lahko z njimi uspeli v postopku z izrednim pravnim sredstvom, v katerem velja strogo načelo dispozitivnosti (prvi odstavek 424. člena ZKP v zvezi z, recimo, sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 143/2011 z dne 15. 9. 2011).

36. Vložniki uveljavljajo še kršitev iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jo sodišči prve in druge sodbe zagrešili s tem, da sta v obrazložitvi sodbe prekoračili obseg obtožbe ter zoper pravno osebo naslovili (dodatne) očitke, ki jih obtožni predlog ni vseboval. Zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka sodišče po ustaljeni praksi ne more zagrešiti z razlogi v obrazložitvi sodbe,15 zato so vsa izvajanja zahteve v tej smeri neutemeljena.

37. Zagovorniki obsojene pravne osebe se končno osredotočajo na pravne posledice, ki jih obsodba za očitano kaznivo dejanje prinaša za pravno osebo na področju izvajanja storitev avtobusnega linijskega prometa. Njihove navedbe so usmerjene predvsem v pojasnjevanje, da bodo pravni osebi zaradi pravnomočne obsodbe odvzete licence in koncesije doma in v tujini, kar naj bi bilo v nasprotju s temeljnim načelom sorazmernosti in bi pomenilo dejansko prepoved opravljanja dejavnosti izvajanja prometa z vsemi vozili in za vse prevoze. Zagovorniki iz Odvetniške pisarne Škerlj d.o.o. trdijo, da so takšne pravne posledice obsodbe nesorazmerne in v nasprotju s številnimi ustavnimi in konvencijskimi določbami, zato predlagajo začetek postopka za oceno ustavnosti določb ZOPOKD (4., 5., 21., 23. in 25. člena) v povezavi z določbami Zakona o prevozih v cestnem prometu (v nadaljevanju: ZPCP-2), ki predpisujejo pogoje za pridobitev licenc (20. in 21. člen ZPCP-2).

38. Vrhovno sodišče ugotavlja, da pobuda vložnikov presega domet odločanja v predmetnem kazenskem postopku. Preklic in odvzem licenc za opravljanje dejavnosti prevoza ne nastopi samodejno na podlagi kazenske obsodilne sodbe, temveč pristojni organ (izdajatelj licence) o tem vprašanju odloča v (ločenem) upravnem postopku po določbi 32. člena ZPCP-2.16 Pravna oseba ima v tem, kasnejšem upravnem postopku možnost uveljavljanja vseh ugovorov zoper preklic in odvzem licenc, vključno z očitkom o nesorazmernosti in neustavnosti takšnega ukrepa; v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti zoper obsodilno sodbo kazenskih sodišč pa to ni predmet presoje razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP, ki bi narekoval začetek postopka pred Ustavnim sodiščem.

39. Zagovorniki iz Odvetniške pisarne Škerlj d.o.o. navajajo še, da je vodenje kazenskega postopka zoper pravno osebo in njeno kaznovanje nesorazmerno glede na okoliščine in posledice očitanega kaznivega dejanja (časovna oddaljenost, povračilo škode, izostanek krivde in druge okoliščine konkretnega primera), zato bi po njihovem mnenju zadoščali milejši ukrepi civilne narave, ki so bili zoper pravno osebo že sprejeti. Te navedbe je mogoče razumeti kot zavzemanje za izrek oprostilne sodbe po 4. točki 358. člena ZKP, ki v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more biti uspešno. Vložniki ponujajo v bistvu lastno oceno o nesorazmernosti med majhnim pomenom kaznivega dejanja in posledicami, ki bi jih povzročila kazenska obsodba, pri čemer izhajajo deloma iz drugačnega vrednotenja okoliščin in teže obravnavanega kaznivega dejanja, kot izhaja iz razlogov pravnomočne sodbe (drugi odstavek 420. člena ZKP), deloma pa prehajajo tudi na področje izpodbijanja primernosti kazenskopravnega sankcioniranja (374. člen ZKP), kar vse so razlogi, ki jih v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati. Brezpredmetni so nazadnje tudi očitki, ki se nanašajo na neenako obravnavanje pravne osebe v primerjavi z ostalimi prevozniki, zoper katere ni bil začet kazenski postopek, saj je državno tožilstvo tisto, ki samostojno odloča o začetku kazenskega pregona zoper storilce kaznivih dejanj.

C.

40. Zatrjevane kršitve zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP in s tem povezane kršitve določb Ustave RS in EKČP glede na vse obrazloženo niso podane, zahtevi pa sta bili deloma vloženi tudi v nasprotju z drugim in petim odstavkom 420. člena ZKP, zato ju je Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeni (425. člen ZKP).

41. Odločba o stroških temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovorniki z zahtevama niso uspeli, zato je obsojenka dolžna plačati sodno takso v znesku 1.300 EUR, ki je odmerjena na podlagi tar. št. 7118 in 7152 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), z upoštevanjem obsojenkinih premoženjskih razmer, kot izhajajo iz ugotovitev pravnomočne sodbe, in okoliščin predmetnega kazenskega postopka.

42. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 V postopku nove razsoje je znesek očitane protipravno pridobljene premoženjske koristi nekoliko manjši, saj je sodišče prve stopnje zmanjšalo število storilčevih izvršitvenih ravnanj v izreku sodbe. 2 Med novejšimi na primer sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 33477/2015 z dne 18. 2. 2021 (tč. 13) in I Ips 3140/2017 z dne 30. 12. 2021 (tč. 15-16), med starejšimi pa sodba Vrhovnega sodišča I Ips 99/97 z dne 27. 5. 2004. 3 M. Šošić: Odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja – nekateri kriminalitetnopolitični in dogmatični problemi, v: Podjetje in delo, 39 (2013) 3-4, str. 525. 4 Na ta način razlaga določbo 4. člena ZOPOKD tudi Ustavno sodišče, ki je v odločbi Up-1026/17-33, Up-1028/17-22 z dne 8. 9. 2022 sprejelo stališče, da je mogoče pravni osebi pripisati odgovornost za kaznivo dejanje fizične osebe le na podlagi njenega lastnega (subjektivnega) prispevka. Ta se lahko kaže v štirih vrstah ravnanj (1. do 4. točka navedene zakonske določbe), ki jim je skupno, da z njimi njeni organi ustvarjajo pogoje za kaznivo dejanje storilca (tako 46. točka obrazložitve). 5 Prim. sodba Vrhovnega sodišča I Ips 252/2003 z dne 28. 10. 2004. 6 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 7963/2013 z dne 26. 9. 2019, tč. 9-10, sklicujoč se pri tem na sodno prakso in teorijo, med drugim na prispevek M. Šošić: Odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja – nekateri kriminalitetnopolitični in dogmatični problemi, v: Podjetje in delo, 39 (2013) 3-4, str. 525. 7 Odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 44051/2013 z dne 14. 1. 2021 (tč. 14), I Ips 6676/2010 z dne 28. 5. 2020 (tč. 14), I Ips 29407/2010 z dne 10. 10. 2019 (tč. 14), Kp 3/2009 z dne 4. 12. 2009 in I Ips 202/2008 z dne 11. 12. 2008. 8 Prim. sodbo ESČP v zadevi Mihalache proti Romuniji (prit. št. 54012/10), z dne 8. 7. 2019, tč. 127-133. 9 Prim. denimo sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 53747/2010-333 z dne 26. 3. 2015 (tč. 8). 10 Š. Horvat: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 738. 11 Sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 44042/2017 z dne 15. 4. 2021, I Ips 22807/2014 z dne 6. 5. 2021, I Ips 600007/2011 z dne 6. 1. 2022, I Ips 16253/2020 z dne 31. 3. 2022 in druge. 12 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 44042/2017 z dne 15. 4. 2021, tč. 13. 13 Odločba Ustavnega sodišča U-I-122/19-17, Up-700/16-24 z dne 28. 5. 2020 (tč. 30). 14 Prim. odločba in sklepa Ustavnega sodišča RS Up-603/21-12 z dne 26. 5. 2022 (tč. 8), Up-814/14-18 z dne 21. 9. 2017 (tč. 16-17) in Up-930/06-10 Up-1156/06-8 Up-2054/06-6 z dne 11. 6. 2007 (tč. 8). 15 Sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 10617/2014 z dne 19. 4. 2018, I Ips 9999/2014 z dne 9. 11. 2017 (tč. 9), I Ips 8092/2010-91 z dne 8. 5. 2014 (tč. 7), I Ips 60440/2011-44 z dne 5. 12. 2013 in druge. 16 Pristojni organ mora pri odločanju, če se to v okoliščinah konkretne zadeve pokaže za relevantno, upoštevati tudi evropsko sekundarno zakonodajo, denimo Uredbo (ES) št. 1071/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. 10. 2009 o skupnih pravilih glede pogojev za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika in o razveljavitvi Direktive Sveta 96/26/ES (zlasti njen 6. člen o pogojih v zvezi z zahtevo po dobrem ugledu).