Jedro

Dejstvo, da je tožena stranka prejela plačilo svoje terjatve na podlagi izvršilnega naslova, ne pomeni, da tožeča stranka ne bi mogla doseči povračila prve izpolnitve, ki je bila izpolnjena s pobotom.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi za znesek 162.456,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.11.1993 do plačila in v odločitvi o stroških postopka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Sevnici, opr. št. Ig 2000/00040 z dne 8.3.2000 in zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 171.252,20 SIT s pp ter tožeči stranki naložilo v plačilo stroške postopka v višini 57.960,00 SIT z zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Tožeča stranka je zoper del sodbe (ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za plačilo zneska 162.456,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.11.1993 do plačila in na stroške postopka) vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zaradi napačne uporabe materialnega prava ter predlagala, da ji pritožbeno sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku na plačilo zneska 162.456,00 SIT spp stroškovno ugodi. Priglasila je pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka toženi stranki izstavila račun št. 52-JM-93 v znesku 162.456,00 SIT z dne 8.10.1993 za opravljeno storitev, ki ga tožena stranka ni plačala. Zmotno pa je štelo, da terjatev s pobotom (A8), ni prenehala. S tem, ko je tožeča stranka predlog kompenzacije, ki ji ga je podala tožena stranka, podpisala, sta obe pobotani terjatvi prenehali (337. člen ZOR). Dejstvo da pobota stranki nista sprovedli v računovodskih knjigah, glede prenehanja obveznosti po ZOR, ni relevantno. Tako je s pobotom prenehala tudi terjatev tožene stranke do tožeče po računu št. 5034 v višini 162.456,00 SIT.

Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je tožena stranka prej navedeno terjatev dobila plačano v izvršilnem postopku na podlagi pravnomočne sodbe (A9, A10) in da zato tožeča stranka nima kondikcijskega zahtevka, da ji tožena stranka vrne nekaj, kar je pridobila na podlagi pravnomočne sodne odločbe. Pritožbeno sodišče takemu stališču pritrjuje. S tem pa tudi zavrača vse pritožbene trditve, ki se nanašajo na razloge v zvezi s pravnomočno sodbo. Dejstvo, da je tožena stranka prejela plačilo svoje terjatve na podlagi izvršilnega naslova, pa ne pomeni, da tožeča stranka ne bi mogla doseči povračila prve izpolnitve, ki je bila izpolnjena s pobotom. Pravila vračanja v primeru dvakratnega plačila dolga namreč določajo, da kdor je isti dolg plačal dvakrat, pa čeprav enkrat na podlagi izvršilnega naslova, ima pravico zahtevati nazaj po splošnih pravilih o neupravičeni pridobitvi (212. člen ZOR). Vrnitev koristi pomeni vrnitev v prejšnje stanje. Zato ima tožeča stranka prav, ko trdi, da je s plačilom obveznosti v izvršilnem postopku, njena terjatev do tožeče stranke iz računa 52/JM/93 v višini 162.456,00 SIT "oživela". Po doseženem pobotu medsebojnih terjatev pa do trenutka, ko je tožena stranka prejela plačilo na podlagi pravnomočne sodbe tožeča stranka ni imela pravice terjati izpolnitve svoje terjatve po računu 52/JM/93. Zato so zaključki sodišča prve stopnje o zastaranju terjatve materialnopravno zmotni. S tem pa je podan očitani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ker sodišče prve stopnje ni uporabilo pravila vračanja o dvakratnem plačilu dolga, ni ugotavljalo pravnorelevantnih dejstev glede obsega vrnitve (214. člen ZOR), to je ali je šlo za poštenega pridobitelja, ki bi bil dolžan plačati obresti od dneva, ko je tožeča stranka postavila kondikcijski zahtevek ali za nepoštenega pridobitelja, ki bi bil dolžan plačati obresti od dneva pridobitve. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu četrtega odstavka 165. člena ZPP.