Jedro

Vrhovno sodišče v obravnavnem primeru pojasnjuje zgolj to, da revizija iz vrednostnega razloga po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena, saj se glede na dikcijo te določbe vrednost spora upošteva le, če gre za zadevo, v kateri je pravica ali obveznost izražena v denarni vrednosti. Ker s sklepom, ki ga revidentka izpodbija v tem upravnem sporu, ni bilo odločeno o pravici ali obveznosti, ki je izražena v denarni vrednosti, revidentkino navajanje vrednosti spora ni relevantno. Glede izpolnjevanja drugih pogojev za dovoljenost revizije, to je iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, pa revidentka sploh ni ničesar navedla.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. S pravnomočno sodbo, navedeno v uvodu tega sklepa, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidentka) zoper sklep Finančne uprave Republike Slovenije, Finančnega urada Novo mesto, št. 0610-1449/2009-08-12-510-09 z dne 14. 4. 2015. S tem sklepom je navedeni organ kot prepozno zavrgel revidentkino vlogo, s katero je ta, sklicujoč se na prvi odstavek 90. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), zahtevala odpravo, razveljavitev ali spremembo odločbe, št. DT 0610-1449/2009-05-0803-68 z dne 31. 12. 2009. S slednjo je davčni organ revidentki naložil v plačilo 115.730,43 EUR davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) in pripadajoče obresti v višini 12.089,32 EUR, ker je ocenil, da ni imela pravice odbijati vstopnega DDV po računih, ki so bili predmet inšpiciranja v konkretnem postopku. Odmerna odločba je bila revidentki vročena 6. 1. 2010, v njej naloženo obveznost pa je plačala dne 3. 2. 2010. Zoper odmerno odločbo revidentka ni vložila pritožbe, pač pa jo je prvič izpodbijala šele s prej navedeno zahtevo za odpravo, razveljavitev ali spremembo odločbe, ki jo je prvostopenjski organ prejel dne 4. 3. 2015. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje pritrdilo presoji tožene stranke, da je glede na časovni potek procesnih dejanj v obravnavanem primeru prišlo do zastaranja pravice do vračila davka, in sicer po določbi četrtega odstavka 125. člena ZDavP-2, ki določa, da pravica zavezanca za davek do vračila plačanega davka, ki ga ni bil dolžan plačati, zastara v petih letih od dneva, ko ga je plačal oziroma od pridobitve pravnega naslova, s katerim je bilo ugotovljeno, da ga ni bil dolžan plačati.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je revidentka vložila revizijo. Glede dovoljenosti revizije navaja, da jo vlaga po 1., 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ter da znaša vrednost spora „115.730,43 EUR + 12.089,32 EUR s pp“. V reviziji uveljavlja zmotno uporabo določb ZDavP-2 ter predlaga Vrhovnemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma da tožbi ugodi, razveljavi izpodbijani sklep in vrne zadevo davčnemu organu v ponoven postopek oziroma da samo meritorno odloči o stvari, v vseh primerih pa naloži toženi stranki povračilo stroškov postopka. Priglaša tudi revizijske stroške.

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

5. Vrhovno sodišče v obravnavnem primeru pojasnjuje zgolj to, da revizija iz vrednostnega razloga po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena, saj se glede na dikcijo te določbe vrednost spora upošteva le, če gre za zadevo, v kateri je pravica ali obveznost izražena v denarni vrednosti. Ker s sklepom, ki ga revidentka izpodbija v tem upravnem sporu, ni bilo odločeno o pravici ali obveznosti, ki je izražena v denarni vrednosti, revidentkino navajanje vrednosti spora ni relevantno. Glede izpolnjevanja drugih pogojev za dovoljenost revizije, to je iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, pa revidentka sploh ni ničesar navedla.

6. Vrhovno sodišče je revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 7. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavke 154. člena Zakona o pravdnemu postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.