Jedro

Tožnik je prečkal cesto na mestu, kjer mu ne preglednost ceste, ne prometna signalizacija tega nista dovoljevali in je v ta namen sicer vedno uporabljal prehod za pešce. Njegov prispevek k škodnemu dogodku je pravilno ocenjen na 30 odstotkov. Pri tem je bilo pravilno upoštevano tudi ravnanje prvega toženca kot voznika motornega kolesa, ki je videl tožnika, ko je stal na pločniku s kolesom, pravokotno obrnjen na cesto, pa je vseeno nadaljeval z vožnjo in reagiral šele, ko je toženec dejansko začel prečkati cesto.

Izrek

Reviziji tožeče stranke se delno ugodi in se ob delni ugoditvi pritožbi tožeče stranke sodbi sodišč nižje stopnje v zavrnilnem delu spremenita tako, tako da se tožeči stranki iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisodi še 280.000 SIT odškodnine in še 27.455 SIT stroškov postopka prve stopnje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.5.2001 dalje do plačila in še 4.260 SIT stroškov pritožbenega postopka, kar vse morata toženca nerazdelno plačati v 15 dneh.

V preostalem delu se revizija tožeče stranke zavrne.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške revizijskega postopka 4.416 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženi stranki od vtoževanih 2.000.000 SIT za telesne bolečine tožeči stranki plačati 500.000 SIT, od vtoževanih 250.000 SIT za strah 150.000 SIT, od vtoževanih 3.000.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 800.000 SIT, za skaženost vseh vtoževanih 250.000 SIT, ter za materialno škodo vseh vtoževanih 18.000 SIT.

Upoštevaje soprispevek tožeče stranke v deležu 50 odstotkov, je od odmerjene odškodnine 1.718.000 SIT prisodilo 859.000 SIT. Ugotovilo je, da se je tožnik poškodoval v prometni nesreči 14.8.1996 in da sta k nastali škodi soprispevali tožeča in prvo tožena stranka v enakih deležih.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke glede temelja in višine, tako da je zvišalo odškodnino za telesne bolečine na 1.000.000 SIT, za strah na 250.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti na 800.000 SIT, ter znižalo tožnikov soprispevek k nastanku škode na 30 odstotkov. Toženi stranki je zato naložilo plačilo še 763.600 SIT z zamudnimi obrestmi od 28.5.2001 do plačila. V ostalem delu je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Toženi stranki je še naložilo plačilo 17.040 SIT pravdnih stroškov.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlaga, da sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbi v celoti razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje. Glede temelja zahtevka meni, da materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno, zlasti ne 177. člen ZOR. Zgolj tožnikovo morebitno nepravilno prečkanje cestišča po oceni revidenta še ne zadošča za zaključek, da je tožnik sokriv za nastalo mu škodo. Vsako oškodovančevo nepravilno ravnanje v prometu še ni moč šteti za soprispevek k nastanku škode, še zlasti, če je oškodovanec otrok, kar je bil tožnik v času nesreče, saj je bil star šele 13 let. Ker bi prvotoženec v strnjenem mestnem naselju na cesti, kjer poteka šolska pot in v zelo prometnem času moral pričakovati, da se lahko znajde na cesti otrok, in ker bi škodni dogodek lahko preprečil oziroma se mu izognil, če bi hitrost vožnje prilagodil navedenim okoliščinam, ni moč govoriti niti o delni oprostitvi odgovornosti tožene stranke. Zaključek Višjega sodišča o 30-odstotni sokrivdi tožnika je iz tega razloga materialnopravno napačen. Podana je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker se prvostopno sodišče v sodbi ni izjasnilo o mnenju mag. J. S., čeprav je ta dokaz izvedlo, pritožbeno sodišče pa te pomanjkljivosti prvostopnega sodišča ne more sanirati samo, saj prvostopne sodbe iz navedenega razloga ni mogoče preizkusiti, zaradi česar bi jo bilo treba razveljaviti.

Glede višine odškodnine je tožeča stranka v reviziji menila, da sodišči nista v zadostni meri upoštevali ugotovitev izvedenca medicinske stroke dr. B.. Glede na trajanje in intenzivnost bolečin ter nelagodnosti tekom dolgotrajnega zdravljenja prisojena odškodnina ne predstavlja pravične odškodnine v smislu 200. člena ZOR in bi bilo treba tožbenemu zahtevku v celoti ugoditi. Bistveno prenizko pa je po mnenju revidenta prisojena tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik je utrpel hude poškodbe, ki so pustile trajne posledice, kar je ugotovil tudi izvedenec medicinske stroke. Po njegovi oceni znaša trajna izguba splošne delovne sposobnosti kar 7 odstotkov. Zaradi anatomskih in funkcionalnih posledic tožnik trenutno res morda ni tako zelo psihično prizadet, vendar pa iz razloga, ker je še dijak in je njegovo glavno opravilo učenje, pri katerem ga ugotovljene posledice ne ovirajo v tolikšni meri, kot ga bodo po končanem šolanju, ko si bo moral kruh služiti sam, skrbeti za družino, opravljati razna vsakodnevna opravila, in to ne le z umskim, ampak tudi s fizičnim delom. Nenazadnje ga bodo navedene posledice ob povprečni življenjski dobi spremljale še 50 let. Ker sodišči navedenega nista upoštevali, sta napačno uporabili določila prvega odstavka 200. člena in 203. člena ZOR in v posledici tega tudi prenizko dosodili odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je delno utemeljena.

Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči pravilno presodili, da je prvi toženec kot imetnik motornega kolesa tožniku kot kolesarju objektivno odškodninsko odgovoren za nastalo škodo, ker je motorno kolo v takem razmerju nevarna stvar. Pravilno pa je sodišče druge stopnje pri ugotavljanju tožnikovega soprispevka k nastanku škode uporabilo tudi določbi drugega in tretjega odstavka 177. člena ZOR. Pravilno je bilo ugotovljeno tožnikovo krivdno ravnanje oziroma njegova kršitev cestnoprometnih predpisov in v posledici povzročenih napak obeh udeležencev pravilno ocenjen njegov prispevek k nastanku škode. Tožnik je prečkal cesto na mestu, kjer mu ne preglednost ceste, ne prometna signalizacija tega nista dovoljevali in je v ta namen sicer vedno uporabljal prehod za pešce. Njegov prispevek k škodnemu dogodku je pravilno ocenjen na 30 odstotkov. Pri tem je bilo pravilno upoštevano tudi ravnanje prvega toženca kot voznika motornega kolesa, ki je videl tožnika, ko je stal na pločniku s kolesom, pravokotno obrnjen na cesto, pa je vseeno nadaljeval z vožnjo in reagiral šele, ko je toženec dejansko začel prečkati cesto.

V času škodnega dogodka je bil tožnik star 13 let. Utrpel je lažji pretres možganov, odprt zlom kljuna leve podlahtnice, izliv krvi v levo koleno, udarnine in odrgnine glave, obeh ramen, levega kolena in levega gležnja. Po presoji revizijskega sodišča je v pritožbenem postopku določena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in strahu v skladu z merili 200. člena ZOR, ustrezno individualizirana in v skladu z odškodninami, ki se za tovrstno škodo priznavajo v podobnih zadevah. Upoštevano je bilo, da je trpel hude telesne bolečine 3 dni, srednje hude 1 teden in lahke 6 tednov, in da so zdravljenje spremljale nevšečnosti: 2 operaciji, 10 dni hospitalizacije, od tega 3 dni na oddelku intenzivne medicine, da je bil odpuščen v domačo nego z doramenskim mavcem, fizioterapija, 6 sej laserske terapije zaradi grdega brazgotinjenja na desnem licu in v zvezi s tem več pregledov v zdravstvenih ustanovah in da je 4 tedne nosil doramenski mavec. Upoštevano je bilo, da se je bal vseh posegov, zlasti injekcij, prevezovanja in ponovne operacije in da ga je vsaj 4 mesece skrbelo, kako bo razgibal komolec in ali bo še enakovreden svojim sošolcem. Pri odmeri odškodnine za navedeni škodi so bile pravilno upoštevane vse okoliščine, ki vplivajo na višino odškodnine, zlasti tudi trajanje in intenzivnost bolečin in nelagodnosti med zdravljenjem.

Utemeljeno pa revizija meni, da je odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti prenizka. Zmanjšanje življenjskih aktivnosti je pri tožniku ugotovljeno v obliki občasnih glavobolov, hitrejše utrudljivosti, občutljivosti na vreme, kar občuti kot pritisk v glavi, predvsem pa zaradi nekoliko zavrte gibljivosti levega komolca ni zmožen popolnih vaj na športnih orodjih, ni sposoben dvigovati uteži, nekoliko je oviran pri delih z orodji, ki imajo toporišče (lopata, kramp) in jih je treba držati z obema rokama. Pri takšnih delih se hitreje utrudi. Ugotovljeno je 7-odstotno zmanjšanje splošne delovne sposobnosti. Pravilno sicer ugotavlja sodišče druge stopnje, da pri tej obliki nepremoženjske škode ni bistveno, kakšne so anatomske in funkcionalne posledice škodnega dogodka, ampak kakšna je stopnja psihične prizadetosti oškodovanca iz tega razloga. Res je pomembna podlaga individualizacije pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti izpoved oškodovanca, kot to pravilno ugotavlja pritožbeno sodišče. Pravilno pa revizija opozarja, da zmanjšanje življenjskih aktivnosti zajema tudi tiste omejitve v oškodovančevih življenjskih aktivnostih, ki bi jih po rednem teku stvari opravljal v bodočnosti. Pravilno revizija v tej zvezi opozarja, da je tožnik še dijak.

Nenazadnje je bilo tožniku ob škodnem dogodku šele 13 let in ga bodo posledice še zelo dolgo spremljale. Glede na navedene okoliščine revizijsko sodišče ocenjuje, da je za duševne bolečine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti utemeljena odškodnina 1.200.000 SIT, to je za 400.000 SIT več, kot je bila za to obliko škode priznana odškodnina v pritožbenem postopku. Tako odmerjena odškodnina je v skladu z določbama 200. in 203. člena ZOR. Upoštevaje prispevek tožnika k škodnemu dogodku, prisojena odškodnina iz tega naslova znaša 840.000 SIT.

Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Res je prvostopenjsko sodišče vpogledalo tudi v izven pravde pridobljeno izvedensko mnenje mag. J. S., vendar pa ni storilo zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka, ko se v sodbi o tem mnenju ni izjavilo. Gre za situacijo, ko je tožeča stranka sama angažirala izvedenca in je nasprotna stranka izrecno s pisno vlogo nasprotovala tako temu, da se mnenje uporabi kot dokaz, kot temu, da se s strani nasprotne stranke izven postopka angažiranega izvedenca zasliši v postopku. Sodišče je zato ravnalo pravilno, ko je v skladu z 244. členom ZPP izvedlo dokaz z izvedenci in se opredelilo le o teh dokazih. Sicer pa je sodba sodišča druge stopnje na že v pritožbi isto zatrjevano kršitev določb pravdnega postopka v celoti odgovorila in se revizijsko sodišče glede te zatrjevane kršitve postopka sklicuje na razloge drugostopenjske odločbe.

Revizijsko sodišče je glede na vse navedeno na podlagi določb prvega odstavka 380. člena in 378. člena ZPP odločilo, kot v izreku revizijske odločbe.

Sprememba prisojene odškodnine je narekovala ponovno odločanje o pravdnih stroških celotnega postopka. Po spremembi sodbe s strani revizijskega sodišča je uspeh tožeče stranke 60 odstotkov (70 odstotkov po temelju in 50 odstotkov po višini), in torej sedaj večji od izhodišča prve stopnje, ki je uspeh tožeče stranke ocenilo na 57,7 odstotkov. Upoštevaje neizpodbijano odmero stroškov na prvi stopnji, znašajo stroški tožeče stranke 603.279 SIT, glede na uspeh 60 odstotkov pa 361.967 SIT. Celotni stroški tožene stranke pa znašajo 275.525 SIT, upoštevaje uspeh 40 odstotkov 110.210 SIT. Po pobotanju je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati še 251.757 SIT, oziroma glede na to, da je toženi stranki iz tega naslova že naloženo plačilo 224.302 SIT, le še 27.455 SIT pravdnih stroškov na prvi stopnji.

Pritožbeni uspeh tožeče stranke pa je glede na revizijsko odločbo 20-odstoten, zato ji mora tožena stranka plačati sorazmeren del njenih pritožbenih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Skupno znašajo pritožbeni stroški tožeče stranke 106.500 SIT, 20 odstotkov znaša 21.300 SIT. Glede na že prisojenih 17.040 SIT je toženi stranki naložena le še razlika, to je še 4.260 SIT pritožbenih stroškov. Na revizijski stopnji je tožeča stranka uspela še s 4 odstotki. Njeni stroški revizijskega postopka so znašali 110.400 SIT, glede na uspeh ji je tožena stranka dolžna povrniti še 4.416 SIT.