Jedro

Nestrinjanje z izvidom in mnenjem izvedenca ni razlog za postavitev drugega izvedenca.

Preglednost vozišča (dnevna) in nočna zaznamba, posebej v zadnjih ogledalih, so v korelaciji, vendar tako hitre vožnje po regionalni cesti kljub ravni cesti in preglednosti toženec ni mogel pričakovati, v takšni oddaljenosti (vsaj 100 m) pa tudi ne vožnje po nasprotnem voznem pasu, iz česar sledi, da toženčeva alkoholiziranost oziroma domneva alkoholiziranosti ni v vzročni zvezi z nastankom škode.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 31276/2011 z dne 14. 3. 2011 razveljavilo tudi v 1. in 3. točki izreka sklepa ter tožbeni zahtevek zavrnilo, tožnici pa naložilo, da je dolžna tožencu v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 1.884,76 EUR s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov sodbe izhaja, da je do nezgode, v kateri je nastala škoda, ki jo je tožnica izplačala oškodovancem, prišlo zaradi protipredpisne vožnje voznika N., ki je prehiteval kmetijsko vozilo – traktor s hitrostjo najmanj 135 km/h, kar ni običajno za vožnjo po regionalni cesti, medtem ko je toženec pravilno traktor vozil po svojem vozišču in zavijal levo na stransko cesto. Voznik N. je vozil s hitrostjo, ki ni primerna za regionalne ceste, tudi ob prehitevanju ne, pred sabo je zaznal traktorista, moral bi zaznati križišče, pa je kljub temu prehiteval z neprilagojeno hitrostjo. Nastanek škode je v vzročni zvezi s protipravno vožnjo voznika osebnega vozila, ki je odgovoren tudi za nastanek prometne nesreče, in ne v vožnji toženca, ki je pravilno vozil po svojem voznem pasu, smer zavijanja nakazal s smerno utripalko in se počasi pomikal levo. Zaradi časovnega sosledja in nočnih razmer pa toženec namere osebnega vozila ni mogel zaznati, sploh ne, kot je pojasnil izvedenec, da slednji vozi po nasprotnem voznem pasu. Tako hitre vožnje voznika osebnega vozila po regionalni cesti kljub ravni cesti in preglednosti toženec ni mogel pričakovati in v takšni oddaljenosti (vsaj 100 m) pa tudi ne vožnje po nasprotnem voznem pasu. Ker toženec ni odgovoren za nastanek škodnega dogodka, ker njegova vožnja ni bila v vzročni zvezi z nastankom škodnega dogodka, tudi njegova alkoholiziranost oziroma domneva alkoholiziranosti ni v vzročni zvezi z nastankom škode, zaradi česar le-ta ni izgubil pravic iz zavarovalne pogodbe, do nezgode ni prišlo zaradi vožnje toženca.

2. Zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev postopkovnih določb se zoper sodbo pritožuje tožnica s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi graja oceno sodišča prve stopnje, zakaj toženec ni podal izjave policistom že na kraju nesreče samem, kar je povsem logično, saj je bil v tako močno vinjenem stanju in šoku, kar je izpovedal tudi sam, da ni mogel niti govoriti. Sodišče je tudi kot zadostno strokovno, nepristransko in jasno sprejelo izvedeniško mnenje postavljenega izvedenca J. kljub temu, da mu je tožnica v celoti ugovarjala in svoje ugovore in nestrinjanje obrazložila ter predlagala postavitev novega izvedenca. Vztraja, da izvedenec mnenje ni izdelal nepristransko in jasno, saj sploh ni upošteval ugotovitev iz zapisnika, izdelanega s strani policije, ki je prišla takoj po nesreči na sam kraj dogodka in tudi opravila ogled. Nikakor ne soglaša z ugotovitvijo izvedenca, da ni v nobeni povezavi dobra preglednost vozišča in vinjenost v smislu, da voznik ne bi videl svetlobe v temi oziroma da zaradi vinjenosti ne bi znal ustrezno zaviti iz regionalne ceste na lokalno. Vztraja, da je ravno močna vinjenost toženca bila vzrok in razlog njegove neprevidne in lahkomiselne vožnje, ko je zavijal na stransko cesto, ne da bi prej svojo namero nakazal s smerno utripalko in se prepričal za promet za seboj. Meni tudi, da je sodišče napačno in zmotno zavzelo stališče do izpovedbe priče J.J. (ki naj bi videl, da je traktor, ki ga je vozil toženec, pred trčenjem imel prižgano smerno utripalko). Meni, da je izpovedba navedene priče neverodostojna, prirejena v smeri interesa toženca, s katerim je priča že od leta 2000 sovaščan oziroma najbližji sosed. Meni, da je bilo tekom dokaznega postopka dovolj prepričljivih in utemeljenih dokazov na strani tožnice v potrditev, da je prišlo do prometne nesreče zaradi nepravilne in neprimerne vožnje toženca, vzrok takšne vožnje pa je bila predvsem njegova močna alkoholiziranost, ki je nesporna.

3. Na pritožbo je odgovoril toženec ter predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožnici pa naloži plačilo stroškov odgovora na pritožbo. Opozarja, da je toženec glede jasnega ugovora, da njegova alkoholiziranost ni bila vzrok za nastanek nezgode, predlagal ustrezne dokaze, katerih izvedba je pokazala, da je bil vzrok za nastanek škode na vozniku N. in še zdaleč ne na tožencu. Glede predloga za postavitev drugega izvedenca opozarja, da toženec ni seznanjen s tem, da bi tožnica podala kakšne pripombe na dopolnitev mnenja oziroma ugovarjala kršitvi 286.b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sicer pa je izvedeniško mnenje povsem v skladu z raziskanimi okoliščinami. Opozarja tudi, da je razlog za nastanek nezgode izključno v ravnanju voznika N., kar je jasno navedel tudi sam izvedenec. Glede izpovedbe priče J. pa opozarja, da je ta jasna in prepričljiva. Z izvedbo dokaza z izvedencem se je v celoti izkazalo in pokazalo, da za samo nezgodo toženec še zdaleč z ničemer ne more biti odgovoren, ampak je odgovoren voznik N., ki je s svojo bistveno bistveno prehitro in nesprejemljivo vožnjo, pri kateri vozila ni mogel ustrezno kontrolirati in obvladovati, tudi povzročil samo nezgodo. Tožnica tudi v pritožbi ne navaja, v čem naj bi bilo izvedeniško mnenje nepravilno. Dejstvo, da se z izvidom in mnenjem ne strinja, pa ni razlog za postavitev drugega izvedenca. Odločitev prvostopnega sodišča je torej pravilna.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo niti kakšne zatrjevane niti kakšne uradoma upoštevne bistvene kršitve postopkovnih določb (iz 339. člena ZPP). V obravnavani zadevi ni sporno, da je do prometne nesreče prišlo ponoči v križišču, ko je toženec iz regionalne ceste zavijal v levo, v tistem trenutku pa je vanj trčilo vozilo, ki ga je vozil voznik N. in traktor v križišču prehiteval ter v času prehitevanja vozil s hitrostjo 135 km/h, to je 65 km/h več od dovoljene (dovoljena hitrost je znašala 70 km/h). Glede odločilnih dejstev (spornih), to je prižgane smerne utripalke na toženčevem vozilu (traktorju) za zavijanje v levo (na stransko cesto) ter sporne odgovornosti za prometno nesrečo oziroma, ali je alkoholiziranost toženca bila v vzročni zvezi z nastankom prometne nesreče, ima izpodbijana sodba obširne, jasne in prepričljive razloge, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju tudi sklicuje. Pritožbena graja ne omaja zaključka sodišča prve stopnje, da je imel toženec prižgano smerno utripalko za zavijanje v levo. Ne le, da je to izpovedal sam toženec ter potrdila priča J., katerega pritožba neutemeljeno izpodbija, sploh upoštevajoč, da so zgolj navržene pritožbene trditve o nesposobnosti toženca podati izjavo policistom (zaradi njegove alkoholiziranosti), pri čemer je bilo to očitno sporno že v času policijskega ogleda, saj sicer ti ne bi preverjali delovanja levega smernega kazalca na zadnjem delu traktorja (ugotovljeno je bilo, da le-ta deluje).

6. Neutemeljena je tudi pritožbena graja izvida in mnenja izvedenca cestno – prometne stroke J., pri čemer pritožbeno sodišče soglaša, da je izvedenec obširno, nepristransko, strokovno in objektivno pojasnil vožnjo obeh voznikov, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, v posledici česar je bil tudi brez podlage predlog tožnice za postavitev drugega izvedenca (nestrinjanje z izvidom in mnenjem izvedenca ni razlog za postavitev drugega izvedenca – prim. 254. člen ZPP). Je pa zato sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo tudi izvidu in mnenju izvedenca, ki je jasno pojasnil, da ni v nobeni povezavi dobra preglednost križišča in vinjenost toženca v smislu, da kot voznik traktorja ne bi videl svetlobe v temi oziroma da zaradi alkoholiziranosti (vinjenosti) ne bi znal ustrezno zaviti iz regionalne ceste lokalno, ob tem da zaradi hitrosti in nočnih razmer noben voznik ne bi mogel zaznati po katerem voznem času je vozil voznik osebnega vozila, temveč je lahko zaznal le snop luči. Posledično je neutemeljena tudi graja ne le zaključka, da je do nezgode pri šlo zaradi protipredpisne vožnje voznika N., temveč tudi da zaradi časovnega sosledja in nočnih razmer toženec namere voznika osebnega vozila, da ga prehiti, ni mogel zaznati, sploh ne, kot je pojasnil izvedenec, da slednji vozi po nasprotnem voznem pasu; zaznal je lahko zgolj snop luči. Preglednost vozišča (dnevna) in nočna zaznamba, posebej v zadnjih ogledalih, so v korelaciji, vendar tako hitre vožnje po regionalni cesti kljub ravni cesti in preglednosti toženec ni mogel pričakovati, v takšni oddaljenosti (vsaj 100 m) pa tudi ne vožnje po nasprotnem voznem pasu, iz česar sledi, da toženčeva alkoholiziranost oziroma domneva alkoholiziranosti ni v vzročni zvezi z nastankom škode in je temu nasprotna pritožbena graja neutemeljena.

7. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

8. Na podlagi prvega odstavka 154., 155. in 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdne stranke krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, saj tožnica s pritožbo ni uspela, pritožbeni odgovor toženca pa ni bil potreben, saj ni v ničemer doprinesel k odločitvi pritožbenega sodišča.