Jedro

Zapisi na t.i. blog storitvah so bili objavljeni na svetovnem spletu, spletne strani pa sodijo med sredstva javnega obveščanja. Iz umestitve zakonskega besedila „ali na spletnih straneh“ v kvalificirano obliko kaznivih dejanj razžalitve in obrekovanja z novelo KZ-1B ni dopustno sklepati, da pri dejanjih, ki so bila storjena prek svetovnega spleta pred uveljavitvijo KZ-1B, ni bilo podlage za obravnavo po strožjih kvalifikacijah, tj. v okviru zakonskega znaka „drugo sredstvo javnega obveščanja“.

Že sámo objektivno dejstvo storitve temeljnega kaznivega dejanja preko sredstev javnega obveščanja oziroma spletnih strani zadošča za pravno opredelitev po kvalificirani obliki kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime. Za obravnavanje hujših, kvalificiranih oblik kaznivih dejanj razžalitve in obrekovanja pa je na prvi stopnji podana stvarna pristojnost okrožnega sodišča. Za kazniva dejanja zoper čast in dobro ime so v KZ-1 predpisane razmeroma blage kazenske sankcije, kar pa ne pomeni, da v primeru hujših dejanj ni dopustno zakonito izreči zaporne kazni. ESČP sicer v načelu dopušča široke meje izražanja, kar pa ne pomeni, da ni potrebno v vsakem konkretnem primeru opraviti tehtanja pravic, ki si z izvršitvijo kaznivega dejanja prihajajo v nasprotje, ter presoditi, ali je poseg v čast in dobro ime oškodovancev v tolikšni meri nedopusten, da je upravičeno izreči prostostno sankcijo.

Izrek

Pritožba zagovornika obtoženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženec je dolžan plačati potrebne izdatke zasebnih tožilcev, nagrado in potrebne izdatke njunih pooblaščencev ter sodno takso v višini 360,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani pod točko I izreka obtoženega A. A. spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj razžalitve po prvem in drugem odstavku 158. člena KZ-1 ter kaznivega dejanja obrekovanja po prvem in drugem odstavku 159. člena KZ-1. Za kaznivo dejanje razžalitve pod točko A.1 je obtožencu določilo kazni dva meseca zapora, za istovrstno kaznivo dejanje pod točko A.2 je določilo kazen 3 mesece zapora, za kaznivo dejanje obrekovanja pod točko B.2 pa kazen dva meseca zapora, nakar mu je izreklo enotno kazen šest mesecev zapora. Obtoženemu ni preklicalo pogojnih obsodb, izrečenih s sodbama Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 9097/2010 z dne 14. 6. 2011 ter Okrajnega sodišča v Ljubljani IV K 58911/2010 z dne 9. 6. 2011. Odločilo je, da je obtoženec dolžan povrniti stroške tega dela kazenskega postopka, pri čemer ga je na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Pod točko II izreka je sodišče prve stopnje obtoženca oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje obrekovanja (točka B.2) po prvem in drugem odstavku 159. člena KZ-1 ter odločilo, da mora zasebna tožilka C. C. povrniti stroške tega dela kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, kot tudi potrebne izdatke obtoženca in potrebne izdatke ter nagrado njegovega zagovornika.

2. Zoper obsodilni del sodbe se je pritožil obtoženčev zagovornik „iz pritožbenih razlogov po Zakonu o kazenskem postopku“ in pritožbenemu sodišču predlagal, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da obtoženega oprosti obtožbe, oziroma da sodbo razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Na pritožbo so odgovorili pooblaščenci zasebnih tožilcev B. B. in C. C. ter predlagali zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu sodbe v izpodbijanem delu, pritožbenih navedb in odgovora na pritožbo ter podatkov kazenskega spisa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo popolno in pravilno. Izvedlo je vse potrebne dokaze in skrbno analiziralo vsak dokaz posebej ter v medsebojni povezavi. Obsežno obrazložena dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva, pravilna, predvsem pa temeljita, zato jo pritožbeno sodišče sprejema ter se v izogib ponavljanju nanjo v celoti sklicuje. Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno uporabilo materialno pravo, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka pa pri tem ni storilo.

6. Pritožba zatrjuje, da v obravnavani zadevi ni podana stvarna pristojnost okrožnega sodišča, sklicuje se na 1. točko prvega odstavka 25. člena ZKP, ki med drugim določa, da na prvi stopnji okrožna sodišča sodijo o kaznivih dejanjih zoper čast in dobro ime, storjenih s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja. Pritožnik je mnenja, da v izreku izpodbijane sodbe navedenih obtoženčevih zapisov, objavljenih na blog storitvah oziroma strežnikih Wordpress ter Google blogger, ni mogoče šteti za objave s sredstvom javnega obveščanja, zaradi česar obtoženčevih dejanj tudi ni mogoče pravno opredeliti po drugem odstavku 158. oziroma 159. člena KZ-1. S takšnim stališčem se pritožbeno sodišče ne strinja in v celoti pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje v 18. točki sodbe. Predmetni blog zapisi obtoženca so bili namreč objavljeni na svetovnem spletu, ne v (kazensko) pravni teoriji ne v sodni praksi pa ni niti najmanjšega dvoma, da spletne strani sodijo med sredstva javnega obveščanja. Iz umestitve zakonskega besedila „ali na spletnih straneh“ v kvalificirano obliko kaznivih dejanj razžalitve in obrekovanja z novelo KZ-1B ni dopustno sklepati, da pri dejanjih, ki so bila storjena prek svetovnega spleta, pred uveljavitvijo KZ-1B ni bilo podlage za obravnavo po strožjih kvalifikacijah, tj. v okviru zakonskega znaka „drugo sredstvo javnega obveščanja“, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Na tem mestu je poudariti, da tovrstna analogija intra legem (ne gre za blanketno normo, kakršno je nepravilno stališče pooblaščencev v odgovoru na pritožbo), ki jo problematizira pritožba, v kazenskem pravu ni nedopustna ter ne posega v načelo zakonitosti. Prav tako je nepomembno, da ob noveliranju KZ-1B ni prišlo tudi do spremembe zgoraj navedene določbe ZKP o stvarni pristojnosti okrožnega sodišča, saj izrecna umestitev „spletnih strani“ v novelo KZ-1B zgolj odpravlja vsakršen dvom v že siceršnjo pravilnost ugotovitve, da svetovni splet sodi med sredstva javnega obveščanja. Takšen zaključek je logičen, saj je namen kvalificirane oblike dejanj in stvarne pristojnosti okrožnega sodišča odraz dejstva, da ima storitev kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime, s katerimi se prek svetovnega spleta lahko seznani vsakdo, praviloma hujše ter škodljivejše posledice za oškodovanca.

7. Ob upoštevanju zapisanega in ob ugotovitvi, da kazensko pravo oblikuje bolj ali manj avtonomen pojmovni aparat, pri čemer ne prevzema avtomatično opredelitev z drugih (pravnih ali celo medijskih) področij, po presoji pritožbenega sodišča ni odločilno pritožbeno analiziranje določb Zakona o medijih. Prav tako ni pomembno, da Ministrstvo za kulturo blogov ne uvršča v t. i. razvid medijev. Ključno je, da je blog, objavljen na spletnih straneh, komunikacijsko sredstvo oziroma elektronska publikacija, dostopna najširši svetovni javnosti. Blog je avtorsko delo v sferi množičnega komuniciranja, ki je namenjeno vsakemu zainteresiranemu bralcu, zato opredelitev sodišča prve stopnje, da gre za medij v širšem pomenu besede, kar ustreza zakonskemu znaku „drugo sredstvo javnega obveščanja“, ni nepravilna, kot trdi pritožnik. Obveščevalni domet in potencialne posledice spletnega bloga, četudi gre po vsebini za „zasebni dnevnik“, so povsem primerljive vplivu klasičnih in spletnih medijev, zlasti ob dejstvu, da vsebine na spletnem blogu ostanejo dalj časa arhivirane ter so tako daljši čas tudi dostopne uporabnikom spletne strani. Sodna praksa se je že opredelila, da je kot sredstvo javnega obveščanja mogoče obravnavati celo spletno klepetalnico (sklep Višjega sodišča v Ljubljani V Kp 201/2010 z dne 7. 4. 2010). Za storitev kaznivega dejanja prek spletnih sredstev javnega obveščanja ni pomembno, ali blog, v konkretnem primeru obtoženčevi zapisi, omogoča bralčevo komentiranje vsebine ali ne. Na tem mestu velja kvečjemu pripomniti, da so tradicionalni mediji (tisk, radio, televizija), ki jih pritožnik vsebinsko razlikuje od blogov, v največjem delu še vedno „enosmerne“ narave, kar pomeni, da podajajo vsebine ter informacije, ne da bi pri tem njihovi odjemalci neposredno (povratno) sodelovali z odgovori ali komentarji. Pritožnik sam navaja, da je tipična lastnost medija enosmernost, takšni pritožbeni opredelitvi pa obtoženčevi blog zapisi, ki možnosti komentiranja niso vsebovali, torej ustrezajo.

8. Sodišče prve stopnje je obtožencu očitana kazniva dejanja pravilno pravno opredelilo kot hujši, kvalificirani obliki kaznivega dejanja razžalitve po drugem in prvem odstavku 158. ter kaznivega dejanja obrekovanja po drugem in prvem odstavku 159. člena KZ-1. Svojo odločitev v tem delu je obrazložilo v točkah 17-19 razlogov izpodbijane sodbe, zato ne drži pritožbeni očitek, da obrazložitev sodbe ne vsebuje „niti besede“ o pravni kvalifikaciji ter stvarni pristojnosti okrožnega sodišča. Obtoženec se je nedvomno zavedal dosega in pomena bloga ter svoje vloge pri nastajanju bloga kot sredstva javnega obveščanja. Neutemeljeno zato pritožba navaja, da obtoženi svojih zapisov ni namenoma (naklepno) javno objavljal oziroma z njimi seznanjal širše javnosti, saj da je pisal dnevnik z namenom osebne „katarze“ po izkušnji s prepovedanimi drogami. Za obstoj očitanih kaznivih dejanj ni potrebno, da bi storilec ravnal s posebnim obarvanim naklepom, da (po sicer zmotnem pravnem stališču pritožbe) želi razžalitev oziroma obrekovanja tudi javno objaviti preko sredstva javnega obveščanja in doseči kar najširši javni sprejem svojih žaljivih oziroma neresničnih trditev. Že sámo objektivno dejstvo storitve temeljnega kaznivega dejanja preko sredstev javnega obveščanja oziroma spletnih strani zadošča za pravno opredelitev po kvalificirani obliki kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime. Obtoženec je priznal, da je avtor vseh zapisov, do zadnje črke, sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da ti zapisi zajemajo vsebine, ki so objektivno žaljive in neresnične, kar lahko škodi časti ter dobremu imenu zasebnih tožilcev. Pri tem je obtoženi brez dvoma vedel, da bodo njegovi zapisi javno objavljeni. V zagovoru je sam povedal, da je počaščen, da tolikšno število ljudi (35.000) bere njegov blog; očitno je postal zanimiv tudi za medije, je še dodal. Nesprejemljivo je zato stališče pritožbe, da obtoženec ni poznal ne pojma ne storitev bloga niti njegovih potencialnih zmožnosti, zaradi česar mu je kvečjemu dopustno očitati malomarnost; ob siceršnji pripombi, da je vsaj osnovne poteze delovanja svetovnega spleta v sodobnem času po prepričanju pritožbenega sodišča že mogoče uvrstiti med splošno znana dejstva. Prav tako ne drži, da je obtoženi svoja pisanja objavljal le na zaprtem tipu bloga, tj. na svojem Facebook profilu, do katerega so imeli dostop le izbrani prijatelji. Ključno je, da do storitev Google blogger in Wordpress lahko dostopa kateri koli uporabnik svetovnega spleta; takšne javne dostopnosti pa v ničemer ne spreminja dejstvo, če je obtoženi povezavo do blogov objavil tudi na Facebooku, s čimer je navsezadnje na svoje zapise opozoril le še večje število ljudi. Enako velja za pritožbene navedbe, da je obtoženčev blog postal znan in množično bran brez njegovega vpliva ter privolitve, tj. po objavi spletne povezave na X (tudi to dejstvo kaže, da ni šlo za pritožbeno zatrjevano zaprto skupino bralcev dnevnika). Poudariti velja, da je obtoženec s svojim pisanjem po objavi povezave nemoteno nadaljeval. 9. Pritožba poleg polemiziranja s predlogom pooblaščencev zasebnih tožilcev za odreditev pripora zoper obtoženca med postopkom (ki je bil kasneje umaknjen) po nepotrebnem odpira vprašanje sedežnega reda v sodni dvorani. Ugotoviti je, da je bil narok za glavno obravnavo dne 27. 3. 2013 opravljen v obtoženčevi nenavzočnosti, saj je obtoženi razpravno dvorano samovoljno zapustil po tem, ko se ni želel podrediti ukazu predsednika senata, naj sede na zatožno klop. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili za opravo glavne obravnave v nenavzočnosti obtoženca izpolnjeni vsi pogoji po tretjem odstavku 307. člena ZKP, kar je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo v 12. točki razlogov sodbe in česar pritožnik niti ne izpodbija. Pritožbeno polemiziranje z ukazom predsednika senata, izdanim na podlagi določil 299. ter 301. člena ZKP, bi vsebinsko moglo pomeniti uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, vendar ob upoštevanju obtoženčevega samovoljnega odhoda in oprave glavne obravnave v njegovi nenavzočnosti v skladu z določbami ZKP ni mogoče govoriti o situaciji, ki je vplivala ali bi lahko kakor koli vplivala na zakonitost ter pravilnost sodbe. Pa tudi sicer nima osnove pritožbeno sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-317/05-9 z dne 4. 12. 2008. V navedeni odločbi se Ustavno sodišče ni opredelilo, da obtoženec ne sme sedeti na zatožni klopi oziroma da mora sedeti ob zagovorniku; zapisalo je le, da mu mora biti odrejeno mesto v razpravni dvorani tako, da bodo vse ustavne in zakonske pravice obtožencu zagotovljene. 77. člen Sodnega reda ne določa, kje je mesto obtoženca, zato vprašanje „hišnega – sedežnega reda“ samo po sebi ne vpliva na njegovo pravico do poštenega sojenja, ki mu v tem kazenskem postopku po presoji pritožbenega sodišča ni bila kršena oziroma je bila spoštovana. Prisostvovanju dokaznemu postopku se je obtoženi s svojim odhodom odpovedal samoiniciativno, neutemeljeno pa je tudi pritožbeno zatrjevanje, da naj bi bilo branju dokaznih listin mogoče učinkovito slediti zgolj ob boku zagovornika.

10. Pritožba neuspešno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je izpovedbi zaslišanih prič I. in G. (nepomembno je, ali izpodbijana sodba pričo poimenuje tudi z njegovim vzdevkom), ki nista potrdila obtoženčevih zapisov o promiskuitetni spolni aktivnosti zasebne tožilke (med drugim tudi z navedenima pričama), označilo za iskreni ter koristni z vidika dejstva, da sta bila določen čas obtoženčeva sodelavca, kar jima je med drugim omogočilo izpovedati o vtisih, ki sta jih dobila o njem. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da zgolj ugotovitev, da je I. tožnik v pravdnem postopku zoper obtoženca zaradi zapisov na blogu, v svojih zapisih pa obtoženi tudi G. prikazuje v ne prav pozitivni luči, ne pomeni, da gre za že v izhodišču neverodostojni priči, ki ju ne bi bilo dopustno zaslišati. Obstoj morebitnih zamer med obtožencem in pričama ne omogoča sklepa o njunih prirejenih izpovedbah, poleg sodišča prve stopnje pa niti pritožbeno sodišče v podatkih spisa ne vidi kakšnih drugih okoliščin, ki bi potrjevala namigovanja o krivem pričanju. Še zlasti takšnih okoliščin ne more predstavljati ugotovitev, da sta priči v svojih prostih izpovedbah (ki so namenjene ravno temu, da priča z lastnimi besedami in brez vodenja pove, kar ji je v zadevi znanega) podali splošno (pozitivno) mnenje o zasebnih tožilcih, saj je bil velik del presoje sodišča prve stopnje namenjen ravno vprašanju, ali je obtoženi o osebn(ostn)ih lastnostih ter ravnanjih zasebnih tožilcev zatrjeval resnična ali neresnična dejstva, zato se ne gre strinjati s pritožnikom, da vsebina izpovedb prič s kazenskim postopkom nima nobene povezave. V tej luči niso življenjsko sprejemljive pritožbene navedbe, da priča I. takih zelo splošnih ocen ne bi mogla podati, protispisna pa je trditev, da I. zasebnih tožilcev sploh ne pozna, saj je priča povedal, da oba pozna osebno, pri čemer je s C. sodeloval službeno, z B. pa se je srečeval na raznih prireditvah. Ni mogoče torej pritrditi pritožbi, da je izpovedba obeh navedenih prič zgolj plod njune osebne obremenjenosti z obtoženim oziroma že vnaprej izoblikovanega mnenja o njem. Sodišče prve stopnje je priči upravičeno zaslišalo, dokazno oceno njunih izpovedb, ki sta pripomogli k popolni ugotovitvi dejanskega stanja v tej zadevi, pa je po presoji pritožbenega sodišča prepričljivo obrazložilo.

11. V 33. točki razlogov izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje razčlenilo in posledično ni sprejelo obtoženčevega zagovora, da je bil med potovanjem žrtev spolnega nadlegovanja zasebnega tožilca, kar je pomembno za očitek kaznivega dejanja obrekovanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 159. člena KZ-1, opisanega v točki B.1 izreka sodbe. Sodišče prve stopnje je zaključilo, čemur se pritožbeno sodišče pridružuje, da je zagovor poleg notranjih nedoslednosti ovržen predvsem s prepričljivima ter skladnima izpovedbama zasebnih tožilcev, zaslišanih kot prič. Nepodprto je stališče pritožbe, da sta izpovedbi zasebnih tožilcev medsebojno usklajeni le iz razloga, ker sta prijatelja in ker ju kot pooblaščenec zastopa ista odvetniška družba. Če bi se sprejelo pavšalno pritožbeno namigovanje o prirejenosti izpovedb, bi to pomenilo, da prijatelji ter stranke istega pooblaščenca pred sodiščem nikdar ne bi izpovedovale po resnici, kar pa ni sprejemljivo. Pravilne dokazne ocene sodišča prve stopnje o verodostojnosti izpovedb zasebnih tožilcev v ničemer ne more omajati pritožbeno izpostavljanje domnevnih razhajanj v njunih pripovedovanjih, ki pa se niti ne nanašajo na bistvene okoliščine oziroma odločilna dejstva. Za odločitev ni pomembno, posledično pa ni potrebno, da bi izpodbijana sodba o tem morala vsebovati izrecne razloge, v kakšnih okoliščinah so se vsi trije udeleženci dogovorili za potovanje oziroma kakšen je bil motiv zasebnih tožilcev, da sta obtoženca vzela s seboj; ali in zakaj zasebni tožilec B. ni bil seznanjen z dejstvom, da sta bila obtoženec ter zasebna tožilka C. med potjo v intimnem razmerju; prav tako pa je nepotrebno ugotavljati, zakaj je zasebni tožilec po vrnitvi v domovino obtoženega v potopisu poimenoval z nazivom „matematik“. Pritožbeno razlogovanje, da gre za označbo obtoženčeve preračunljivosti, potem ko naj bi na potovanju izvedel za istospolno usmerjenost zasebnega tožilca in doživel njegovo spolno nadlegovanje, pomeni ponavljanje zagovora, ki ga sodišče prve stopnje ni sprejelo, saj je dokazni postopek glede bistvenih vprašanj pokazal neresničnost obtoženčevega zagovora ter vsebine njegovega bloga tudi glede te poti, v takšen zaključek pa pritožba ne vnaša pomislekov. Na oceno verodostojnosti izpovedb zasebnih tožilcev prav tako ne more vplivati dejstvo, da sta zasebna tožilca med postopkom iz opisa dejanj v zasebni tožbi izpustila nekatere očitke zoper obtoženca, do česar je prišlo v posledici prilagoditve ugotovljenemu dejanskemu stanju med dokaznim postopkom.

12. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi v točkah 37-39 izpodbijane sodbe, kjer se je sodišče prve stopnje opredelilo do vprašanja, ali je zasebni tožilec B. B. v dveh člankih, objavljenih v spletni in tiskani izdaji časnika X dne 24. 10. 2011 ter 28. 10. 2011, obtožencu vrnil razžalitev. Pravilno je presodilo, da je zasebni tožilec pri svojem pisanju sicer uporabljal nekatere objektivno žaljive izraze (med drugim je prvi uporabil izraz „gnojna bula“), s katerimi je izražal negativno vrednostno sodbo o obtožencu z namenom njegovega zaničevanja, torej je razžalitev vrnil, vendar ne v okoliščinah četrtega odstavka 158. člena KZ-1, kjer zakon dopušča odpustitev kazni obtožencu (je pa obravnavane okoliščine sodišče upoštevalo kot olajševalno okoliščino pri odmeri kazni za dejanje pod točko A.1 izreka). V tem delu pritožba ponovno gradi na že obrazloženo zmotnem izhodišču, da obtoženec svojih zapisov ni objavil v sredstvu javnega obveščanja, saj je z njimi „zalagal“ le svoje prijatelje. Tako obtoženec kot zasebni tožilec sta svoja pisanja objavila na način, ki je omogočil dostopnost vsebin širokemu krogu zainteresirane javnosti, ne glede na to, koliko ljudi je zapisano dejansko prebralo, zato s tega vidika ni mogoče govoriti o neprimerljivosti kriminalne količine njunih dejanj. Je pa pri predmetni presoji v prvi vrsti potrebno upoštevati izredno veliko število inkriminiranih zapisov, nastalih v daljšem časovnem obdobju, gre za izredno žaljive izraze, vztrajnost pri razširjanju neresnic o spolnem nadlegovanju tožilca, česar zasebna tožilca nista z ničemer izzvala, kar ne omogoča drugačnega sklepa, kot o nedvomno večji teži obtoženčevih dejanj. Upoštevati je tudi človeško razumljivo prizadetost zasebnega tožilca, ki ga je spodbudila k pripravi člankov, kar vse je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri presoji in ni zgolj „štelo uporabljenih znakov“, kot očita pritožba. Nekorektno pa navaja še, da je zasebni tožilec izpovedal, da je želel doseči, da bi se obtoženec počutil razžaljenega, saj natančno takih besed v svoji izpovedbi ni uporabil. 13. Po preizkusu izpodbijane sodbe v odločbi o kazenski sankciji pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je v obravnavanem primeru na mestu le izrek nepogojne zaporne kazni. Pri izbiri kazenske sankcije ni mogoče spregledati teže obtožencu očitanih kaznivih dejanj. Poudariti velja, da je obtoženi na svetovnem spletu, kjer se je z njegovimi pisanji lahko seznanil vsakdo, vztrajno in kontinuirano, tj. v obdobju več kot leta in pol (3. 7. 2010 – 22. 2. 2012), objavljal vedno nove blog zapise o zasebnih tožilcih, prežete z dokazano neresnično ter objektivno žaljivo vsebino, ki bi nedvomno mogla, kot je pokazal izveden dokazni postopek, škoditi njuni časti in dobremu imenu. Količina in vsebinska zavržnost obtoženčevih objavljenih zapisov je brez primere pri kaznivih dejanjih zoper čast in dobro ime, ki so jih doslej obravnavala slovenska sodišča. Ni mogoče spregledati, kar je pravilno ugotovilo in izpostavilo že sodišče prve stopnje, da je obtoženec s svojim pisanjem zoper zasebna tožilca začel brez vsakršnega razloga oziroma povoda z njune strani, tj. v okoliščinah, ko z izjemo nekaj bežnih srečanj med njimi ni bilo stikov že okoli 15 let. Nadalje ni dvoma, da je obtoženi pri storitvi kaznivih dejanj ravnal z direktnim naklepom. Kot odrasel, zrel človek se je gotovo zavedal prepovedanosti zlorabe pravice do svobodnega izražanja s prekomernim posegom v dostojanstvo drugih ljudi, zavedal se je tudi žaljivosti izrazov, ki jih je uporabljal, ter neresničnosti svojih trditev, dejanja pa je hotel storiti. Pri tem ga nista ustavili niti začasni odredbi, izdani v korist zasebnih tožilcev kot tožnikov v pravdnih postopkih; celo več – po izdanih začasnih odredbah, ki sta predstavljali jasen signal o nedopustnosti njegovega ravnanja, je problematične blog zapise v celoti prenesel na drugo spletno domeno. Denarnih kazni, izrečenih zaradi kršitve začasnih odredb, ni plačal in jih po lastnih besedah tudi ne namerava plačati. Pritožbeno sodišče ne pritrjuje zagovorniku, da je sodišče prve stopnje zgolj iz tega razloga zaključilo, da denarna kazen ni primerna sankcija v predmetni zadevi. Sodišče je tudi iz obtoženčevega stališča do izrečenih denarnih kazni v pravdnem postopku sklepalo na nespoštljiv odnos do sodnih postopkov ter opravilo oceno njegovega pričakovanega bodočega vedenja, pri izbiri kazenske sankcije pa je upoštevalo še vrsto drugih okoliščin, razvidnih iz izpodbijane sodbe. Zato ni sprejemljiv pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da šteje denarno kazen kot primerno sankcijo le takrat, kadar je pričakovati obsojenčevo prostovoljno plačilo, oziroma da se na ta način obsojence postavlja v različen položaj glede na njihovo premoženjsko stanje.

14. Strinjati se je s sodiščem prve stopnje, da ima obtoženec očitno povsem porušen vrednostni sistem. Poleg večkratne predkaznovanosti tako za prekrške kot za raznovrstna kazniva dejanja (pri čemer je v tem kazenskem postopku obravnavana dejanja storil v teku preizkusnih dob po dveh pogojnih obsodbah) ga zaznamuje izrazita nekritičnost do storjenih dejanj, kar se je odrazilo tudi v njegovem obnašanju med postopkom, ko je nadaljeval z žaljivim odnosom do zasebnih tožilcev tako na predobravnavnem naroku oziroma glavni obravnavi kot z nadaljnjimi zapisi na spletnem blogu. Ob upoštevanju vsega obrazloženega je pritrditi sodišču prve stopnje, da v konkretnem primeru pri obtožencu ni podana t. i. pozitivna prognoza, na podlagi katere bi bilo mogoče utemeljeno pričakovati, da bi že kazenska sankcija opozorilne narave (pogojna obsodba) zadoščala, da obtoženi ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Po prepričanju pritožbenega sodišča izrečena zaporna kazen predstavlja primerno in pravično povračilo za storjena kazniva dejanja. Pri odmeri posameznih določenih kazni ter izrečene enotne kazni je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo težo kaznivih dejanj, okoliščine storitve, direktni naklep, vztrajnost pri izvršitvi kaznivih dejanj ter ugotovljene obteževalne in olajševalne okoliščine na strani obtoženca, ki jih je obrazložilo v 43. točki izpodbijane sodbe, navedenim razlogom pa se pritožbeno sodišče pridružuje.

15. Pravilne ugotovitve, da pri obtožencu ni podana pozitivna prognoza, ki se zahteva za izrek pogojne obsodbe, pritožnik s svojim drugačnim stališčem ne more omajati. Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zaključek o neobstoju pozitivne prognoze utemeljilo zgolj s tem, da je obtoženi tekom predmetnega postopka nadaljeval z žaljivim pisanjem, kot je že bilo pojasnjeno. Ob upoštevanju vseh okoliščin primera ni odločilno, da sta zasebna tožilca naposled „izginila“ iz pisanj obtoženca, vendar šele po zaključku postopka (na prvi stopnji), natančneje na podlagi sodne poravnave z dne 6. 11. 2013. Sicer pa velja poudariti, da zagovornik v pritožbi sam zanika obstoj pozitivne prognoze pri obtožencu, saj navaja, da bo imel obtoženi tudi med odvzemom prostosti (prestajanjem zaporne kazni) dostop do kumunikacijskih sredstev, kar pomeni, da bo lahko nadaljeval s svojim pisanjem, in da obtožencu izvršitev kazni zapora ne bo preprečila tovrstnega pisanja še naprej. Takšno pritožbeno stališče je v izrazitem nasprotju s predlogom, naj se obtoženemu izreče pogojna obsodba. Ni se mogoče strinjati s pritožnikom, da je izrek zaporne kazni nesmiseln, kadar ni mogoče z zanesljivostjo sklepati o učinkovitosti t. i. specialne prevencije (pripomniti velja, da je dostop do komunikacijskih sredstev vprašanje izvrševanja kazenskih sankcij), saj ima kaznovanje tudi druge smotre, tj. zlasti generalno prevencijo in povračilo (retribucijo), kar samo po sebi v ničemer ni problematično, kot meni pritožnik. Res so za kazniva dejanja zoper čast in dobro ime v KZ-1 predpisane razmeroma blažje kazenske sankcije, kar pa ne pomeni, da v primeru hujših dejanj, za kakršne gre tudi v tej zadevi, ni dopustno zakonito izreči zaporne kazni. Sodišče prve stopnje je opravilo celovito tehtanje med obtoženčevo pravico do svobode izražanja ter pravico zasebnih tožilcev do časti in dobrega imena ter dostojanstva, po tako opravljenem tehtanju pa je ugotovilo, da je obtoženec prekomerno posegel v pravici zasebnih tožilcev, s čimer se pritožbeno sodišče strinja, izrečena zaporna kazen pa posledično ni nesorazmerna. Prav tako niso upoštevne pritožbene navedbe, da je na izrek zaporne kazni vplivalo dejstvo, da se je sam predsednik senata med postopkom znašel v obtoženčevih (žaljivih) zapisih. Z zatrjevanjem, da „kritike“ ne smejo vplivati na sodne odločitve, pritožba vsebinsko namiguje na pristranskost predsednika senata (relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP), za takšen zaključek pa v podatkih spisa ni nobene opore. Dodati velja le, da bi bilo izločitev sodnika iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP potrebno zahtevati najkasneje do konca glavne obravnave (drugi odstavek 41. člena ZKP).

16. Pritožnik ne more uspeti z obširnim in mestoma selektivnim povzemanjem prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), na podlagi česar izpelje sklep, da je izrečena zaporna kazen za kazniva dejanja zoper čast in dobro ime v vsakem primeru neprimerna sankcija, saj vselej nesorazmerno posega v storilčevo pravico svobodnega izražanja osebnih misli in stališč. Sicer drži, da ESČP v sodni praksi v načelu dopušča široke meje izražanja, kar pa ne pomeni, da ni potrebno v vsakem konkretnem primeru opraviti tehtanja pravic, ki si z izvršitvijo kaznivega dejanja prihajajo v nasprotje, ter presoditi, ali ni poseg v čast in dobro ime oškodovancev v tolikšni meri nedopusten, da je upravičeno izreči prostostno sankcijo. Zmotno je stališče pritožbe, da gre za odvzem prostosti zaradi mišljenja, ideje ali prepričanja; tovrstne psihološke vsebine je za obstoj kaznivega dejanja potrebno pozunanjiti, priobčiti, opredmetiti, kar je obtoženi storil. Nobenega dvoma ni, da ESČP dopušča, da se (tudi) zaradi kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime izvede kazenski postopek, izrekanja zapornih kazni pa kategorično ne izključuje, pri čemer je izrecno poudariti, da je kaznovanje stvar nacionalnih sodišč. Pritožbeni pozivi k ukinitvi možnosti izrekanja zapora, dekriminalizaciji kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime ter nadomestitvi izključno s civilnimi sodnimi postopki in civilnimi sankcijami, sklicujoč se na nekatere (nezavezujoče) resolucije organov Sveta Evrope, so prvenstveno kriminalitetnopolitične (zakonodajne) narave in ne morejo vplivati na izid konkretne kazenske zadeve. Če bi (pa ni) sodišče prve stopnje (ali pritožbeno sodišče) ocenilo, da je kazenski zakon, ki ga je v tej zadevi potrebno uporabiti, protiustaven, bi postopek prekinilo ter z zahtevo začelo postopek za oceno njegove ustavnosti (prvi odstavek 23. člena ZUstS).

17. Nepomembno je pritožbeno poudarjanje, da obtoženec v svojih zapisih, ki so predmet zasebne tožbe, ni pozival k nasilju oziroma izvajal t. i. sovražnega govora, do česar se sodišču prve stopnje tudi ni bilo potrebno opredeljevati, ker se sovražni govor obtožencu ne očita. KZ-1 tovrstno ravnanje inkriminira v okvirih kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti po 297. členu, pri čemer gre za dejanje z drugačno kriminalno vsebino (objektom kazenskopravnega varstva) kot v primeru obtožencu očitanih kaznivih dejanj po 158. in 159. členu, za storitev katerih KZ-1 kot kazenski zakon suverene države nedvomno omogoča zakonit izrek zaporne kazni. Tudi če iz v pritožbi analizirane sodne prakse ESČP izhaja, da je takšna možnost restriktiven ukrep ultima ratio, pridržan za najbolj izjemne (ekstremne) primere izražanj, je obtoženčevemu ravnanju, kot je bilo opredeljeno zgoraj, po presoji pritožbenega sodišča mogoče pripisati ravno tovrstno ekstremnost pri posegu v temeljne pravice drugih ljudi, torej zasebnih tožilcev. Neupoštevno je pritožbeno sklicevanje na tiste odločitve ESČP, ki zadevajo vprašanja medijske svobode, natančneje kazenskega pregona novinarjev, ki so v svojih prispevkih obravnavali vprašanja javnega (splošno družbenega) interesa ter kritizirali delovanje institucij oblasti in javnih funkcionarjev, saj te situacije z obravnavano zadevo niso primerljive. Obtoženec namreč ni novinar, temveč posameznik, ki je pisal svoj „zasebni dnevnik“, še zlasti pa vsebine iz osebnega življenja zasebnih tožilcev, ki nista javni osebnosti, v nobenem oziru ne sodijo v polje legitimnega zanimanja (obveščenosti) javnosti. Navedeno velja še toliko bolj v okoliščinah podajanja negativnih vrednostnih sodb ter zatrjevanja neresničnih dejstev o drugem človeku.

18. Glede pritožbenih navedb, na katere v tej sodbi ni bilo izrecno odgovorjeno, velja ugotovitev, da so bodisi nepomembne, ker se ne nanašajo na odločilna dejstva za presojo te kazenske zadeve, bodisi je nanje ustrezno odgovorilo že sodišče prve stopnje.

19. Pritožbeni razlogi niso podani, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 391. člena ZKP pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo, saj ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP).

20. Ker zagovornik s pritožbo ni uspel, je obtoženec na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP dolžan plačati stroške kazenskega postopka, ki so nastali v postopku pred pritožbenim sodiščem, kot izhaja iz izreka te sodbe. Obtoženi sicer ni zaposlen ter ima preživninske obveznosti do štirih mladoletnih otrok, vendar po lastni izjavi s pogodbenim delom zasluži okoli 1.000,00 EUR mesečno, zato po oceni pritožbenega sodišča razlogi za taksno oprostitev niso podani, saj s plačilom sodne takse preživljanje navedenih oseb ne bo ogroženo. Taksa v višini 360,00 EUR je določena v skladu s tar. št. 7222 Zakona o sodnih taksah.