Jedro

Domneva nedolžnosti iz 27. člena URS se nanaša na kazenskopravno krivdo in nima nobene zveze z "vnaprej pripravljenimi in ponarejenimi dokazi v obsojenčevo škodo", saj je to stvar ocene njihove verodostojnosti. Navedeno sodi v ovir ugotavljanja dejanskega stanja, zaradi katerega pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Ker je poročilo o ugotovitvah tajnega policijskega sodelavca posreden dokaz, zaradi manjše procesne vrednosti zgolj na njegovi podlagi dejanskega stanja ni mogoče zanesljivo ugotoviti.

Izrek

Zahteva obsojenčeve zagovornice za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je G.X. spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in poskusa enakega kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena v zvezi s prvim odstavkom 22. člena KZ. Izrečena mu je bila enotna kazen enega leta in deset mesecev zapora, v katero mu je bil vštet čas, prebit v priporu, od 24.8.1995 od 16.30 ure dalje. Mamilo mu je bilo odvzeto. Oproščen je bil plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), sodišče pa je sprejelo tudi odločitev, da po prvem odstavku 97. člena ZKP nagrada njegove zagovornice po pooblastilu bremeni proračun. Višje sodišče je pritožbi zagovornice in okrožnega državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeni, obsojenca pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

Zagovornica je 26.5.1997 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej izpodbija sodbi sodišč prve in druge stopnje zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 420. člena ZKP ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 423. člena ZKP) meni, da je ta neutemeljena. Zahteva uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar ne more biti predmet presoje v tem postopku. Trditev, da snemanje telefonskih pogovorov in tajno opazovanje nista bila izvedena skladno z zakonom, pa nima podlage v zbranem gradivu.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), kar pomeni, da se kršitev preverja le v obsegu, kot je obrazložena. Zato tudi ni mogoče upoštevati sklicevanja na dosedanje navedbe v postopku ter obeh pritožbah. Prav tako ni bilo mogoče preizkusiti kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP (gre za vprašanje, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje, kar se presoja na podlagi opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe), saj ta ni obrazložena.

Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja naslednje kršitve, in sicer:

1. da sodišče ni ugodilo obsojenčevemu predlogu za neposredno zaslišanje glavne obremenilne priče L. in delavcev organov za notranje zadeve, sodišče druge stopnje pa se o predlaganem zaslišanju L. ni določno izjasnilo;

2. da so delavci policije zoper obsojenca pri aretaciji brez razloga uporabili silo, z označevanjem vloge opazovanih oseb v poročilih o tajnem sledenju in opazovanju ter v zapisih o telefonskih pogovorih z uporabo označbe mamilo in posel z mamili pa so kršili domnevo nedolžnosti;

3. da odločitev o kaznivem dejanju pod točko 1 izreka prvostopenjske sodbe temelji samo na poročilu tajnega policijskega sodelavca L. in da ne drži, kot je navedeno v obrazložitvi prvostopenjske sodbe, da bi bilo to poročilo podkrepljeno z zapisom telefonskih razgovorov;

4. da je L. obsojenca napeljeval h kriminalni dejavnosti, zato na tak način pridobljeni dokazi ne morejo biti uporabljeni zoper obtoženega;

5. sodišče druge stopnje ni utemeljilo svojega zaključka, zakaj šteje za dokazano, da je bil predmet telefonskih razgovorov prav mamilo, zaradi česar sodba nima razlogov o pomembnih dejstvih.

K tč. 1 V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je treba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče torej sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev (drugi odstavek 329. člena ZKP), bodisi da niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, bodisi da ni verjetno, da bodo izključili ali potrdili obstoj pravnopomembnih dejstev. V nasprotnem primeru je kršena pravica do obrambe, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

Zagovornica je med postopkom na prvi stopnji predlagala zaslišanje tajnega policijskega sodelavca L. z obrazložitvijo, da lahko zaradi neidentičnosti med telefonskimi pogovori in njihovimi zapisi dvomi tudi v L.-jevo poročilo (l. št. 147). V zvezi s tem je v obrazložitvi prvostopenjske sodbe navedeno, da je sodišče dokazni predlog zavrnilo, ker: 1. MNZ ni hotelo odkriti njegove identitete, kar je utemeljilo s potrebo po njegovem varovanju in ker jim za tovrstno delo primanjkuje ljudi; 2. ker njegovo zaslišanje ni nujno potrebno, saj je dejansko stanje dovolj razjasnjeno z dokazi, ki so v spisu, sodišče pa nima nobenih razlogov, da bi dvomilo v verodostojnost podatkov, ki jih je v poročilu zapisal tajni sodelavec in kriminalisti, ki so obtoženca tajno opazovali. Sodišče druge stopnje v zvezi z navedbo v pritožbi, "da tajni sodelavec kljub predlogom obtoženega tekom postopka ni bil zaslišan", res izrecno ne navaja razlogov, zakaj šteje to kot nepotrebno, je pa to jasno razvidno iz stališča, da so bila vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovljena (3. stran obrazložitve).

Iz navedenega izhaja, da sta sodišči prve in druge stopnje šteli, da zaslišanje tajnega policijskega sodelavca ne more vnesti dvoma v resničnost ugotovljenih odločilnih dejstev. S tem se Vrhovno sodišče strinja, saj zgolj pavšalno zatrjevanje neresničnosti poročila tajnega policijskega sodelavca oz. načelen dvom v njegovo resničnost, kar naj bi se očitno razčistilo z njegovim zaslišanjem, ne predstavlja take stopnje pravne relevantnosti predlaganega dokaza, ki bi nakazovala možnost, da obsojenec ni storilec očitanih kaznivih dejanj. Z zavrnitvijo tega dokaznega predloga zato ni bila kršena pravica do obrambe, ki je vplivala na zakonitost sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP).

Kar zadeva zaslišanje delavcev organov za notranje zadeve, pa v zahtevi za varstvo zakonitosti ni navedeno, na katere osebe konkretno se to nanaša, saj je treba upoštevati, da je bilo s strani policije oz. izvajalcev akcije zaslišanih več oseb. Te trditve zato ni mogoče preizkusiti.

K tč. 2 Morebitna uporaba sile pri aretaciji ni predmet obravnave s tem izrednim pravnim sredstvom, ki ga je mogoče vložiti le iz razlogov, naštetih v 1.- 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Zagovornica tudi napačno tolmači domnevo nedolžnosti, opredeljeno v 27. členu Ustave RS: kdor je obdolžen kaznivega ravnanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo.

Predpostavka nedolžnosti se torej nanaša na kazenskopravno krivdo in nima nobene zveze z "vnaprej pripravljenimi in ponarejenimi dokazi v obsojenčevo škodo". Slednje je namreč stvar ocene njihove verodostojnosti, kar sodi v ovir ugotavljanja dejanskega stanja, zaradi katerega pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Ob tem je treba poudariti, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izrecno navedlo, da obtoženi v telefonskih razgovorih s tajnim sodelavcem nikoli ni uporabil besede mamilo, kot to sicer izhaja iz zapisa teh pogovorov, in je torej to okoliščino upoštevalo.

K tč. 3 Poročilo o ugotovitvah tajnega policijskega sodelavca je posreden dokaz, zato zaradi manjše procesne vrednosti zgolj na njegovi podlagi dejanskega stanja ni mogoče zanesljivo ugotoviti. Vendar pa je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru dejansko stanje kaznivega dejanja, ki ga je obsojenec storil 26.4.1995 (tč. 1 izreka prvostopenjske sodbe), ugotovilo v povezavi z listino, in sicer potrdilom o prevzemu mamila od tajnega sodelavca, ko je ta isti dan uradni osebi UNZ K. izročil mamilo, ki ga je kupil od obtoženca (6. stran obrazložitve).

Prvostopenjsko sodišče na 5. strani obrazložitve sodbe navaja, da so poročila tajnega sodelavca in kriminalistov, ki so obtoženca tajno opazovali, podkrepljena z zapisom telefonskih pogovorov. Res je, da navedeno ne drži za tisti del poročila tajnega policijskega sodelavca, ki se nanaša na kaznivo dejanje iz tč. 1 izreka prvostopenjske sodbe, storjeno 26.4.1995. Vendar je treba pri tem upoštevati, da njegovo poročilo zajema daljše časovno obdobje in pokriva tudi čas, ko pa se je izvajal ukrep nadzorstva in snemanja telefonskih pogovorov iz 150. člena ZKP (Uradni list RS, št. 63/94). Zato omenjeni trditvi ni mogoče očitati precejšnjega nasprotja med razlogi sodbe o tem dejstvu in samimi zapisi o telefonskih razgovorih, s tem pa tudi ne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

K tč. 4 Določba četrtega odstavka 151. člena ZKP, veljavna v času izvajanja ukrepa navideznega odkupa predmetov, je določala, da se z odkupom predmetov ne sme izzvati kriminalna dejavnost (enako sedaj veljavna določba tretjega odstavka 155. člena ZKP), kar pomeni, da napeljevanje tajnih sodelavcev policije k storitvi kaznivih dejanj ni dopustno. Kdaj je taka situacija podana, pa je dejansko vprašanje. Glede tovrstnih očitkov se je opredelilo že sodišče prve stopnje na 7. strani obrazložitve svoje sodbe in je ugotovilo, da aktivnost tajnega sodelavca ni prekoračila zakonskih določil, normalno pa je, da je moral pri obtožencu zbuditi zaupanje, da se je ta odločil za sklenitev posla z njim in da je moral pokazati dovolj velik interes za nakup mamil. Sodišče druge stopnje pa je navedlo, da v celoti sprejema ustrezne razloge prvostopenjske sodbe kot pravilne. Navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, s katerimi zagovornica izpodbija zaključek, da kriminalna dejavnost ni bila izzvana, tako pomenijo nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar pa ne more biti razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva (drugi odstavek 420. člena ZKP).

K tč. 5 Sodišče druge stopnje se je do tega dejstva izrecno opredelilo na 3. strani obrazložitve drugostopenjske sodbe. Navedlo je, da pritožbena izvajanja ne morejo omajati dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, da je bil predmet telefonskih razgovorov mamilo. Pri tem je treba poudariti, da sodišče druge stopnje v primeru, ko se strinja z ugotovitvami in dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, ni dolžno še posebej utemeljevati, zakaj tako. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zato tudi v tem primeru ni podana.

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).