Jedro

Kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja uradni osebi se lahko stori le v aktivni obliki (ko storilec s silo ali grožnjo prepreči uradni osebi uradno dejanje ali pa jo na enak način prisili, da opravi uradno dejanje), ne pa v pasivni obliki (n.pr. neposlušnost do odredb uradne osebe). Takšno aktivno ravnanje obtoženega usmerjeno v preprečitev uradnega dejanja uradne osebe, pa ne izhaja ne iz opisa dejanja v izreku sodbe, ne iz razlogov izpodbijane sodbe. Sila obtoženca (iztrganje iz policistovih rok) ni bila usmerjena zoper policista, temveč je bila le obtoženčev poskus bega pred policistom.

Takšne reakcije oseb (storilcev prekrškov ali kaznivih dejanj) ob prijetju, ko se te osebe skušajo prijetju izogniti tudi z iztrganjem iz policistovih rok, pa ni moč šteti kot poskus preprečitve uradnega dejanja uradni osebi.

Izrek

Ob reševanju pritožbe obtoženega D.V., se sodba sodišča prve stopnje glede tega obtoženca spremeni tako, da se obtoženi D.V. iz razloga 1. točke 358. člena ZKP o p r o s t i obtožbe, da je s sodelovanjem pri izvršitvi kaznivega dejanja poskusil s silo preprečiti uradno dejanje uradni osebi, ko je ta opravljala naloge javne varnosti, pri tem pa je bila ena oseba lahko telesno poškodovana, s tem, ko so v noči z 28.8. na 29.8.1992 okoli 00.30 v družbi še petih oseb na pokopališču v D. na K. ulici v Ljubljani, peli in igrali, zaradi česar sta prišla v intervencijo policista B.M. in F. Ž. ki sta jih legitimirala, opozorila na kaljenje nočnega reda in miru in jih napotila domov, vendar kljub temu niso odšli domov, temveč na otroško igrišče na B. ulici, kjer so v vinjenem stanju ponovno razgrajali, na glas peli in igrali kitaro tako, da sta policista zaradi ponovnega poziva okoliških prebivalcev zopet prišla v intervencijo in jih ponovno opozorila ter jim dejala naj gredo z njima na policijsko postajo, čemur so se uprli, nato se je D.V., ko ga je B.M. prijel za roko, da bi ga odpeljal, iztrgal iz rok tako močno, da sta oba padla na tla in ko ga je M. držal na tleh, je k njemu pristopil J. in M. s pestjo tako močno udaril v obraz, da mu je zlomil nosno kost, ko pa je policist F. Ž. hotel pomagati kolegu, ga je nekdo izmed ostalih porinil tako, da je padel na tla, zatem pa je nanj skočil M. in ga na tleh ležečega večkrat udaril, ko pa se je Ž. uspelo izmakniti med vsesplošnim prerivanjem in pretepanjem, je na pomoč poklical še drugo patruljo šestih policajev, ki so jih zatem obvladali; tedaj so z izvršitvijo naklepnega kaznivega dejanja začeli, a ga niso dokončali; pri tem pa je policist B.M. dobil zlom nosne kosti, udarnino in rano na nosu, odgrnino po hrbtišču obeh rok, udarec v levo stegno, kar vse je lahka telesna poškodba, F. Ž. pa udarnino desnega očesa in desne strani obraza ter zvin desnega stopala, kar je sled poškodbe s čimer naj bi storil poskus kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po členu 302/IV, III in I KZ v zvezi s 22. členom KZ.

Stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženega D.V. in potrebni izdatki ter nagrada njegove zagovornice obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje vse tri obtožence spoznalo za krive in sicer vsakega izmed njih poskusa kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po členu 302/IV, III. in I KZ v zvezi z 22. členom KZ. Vsem trem obtožencem je izreklo pogojne obsodbe, v kateri je obtoženemu E.J. določilo kazen petih mesecev zapora, obtoženima D.V. in B.M. pa vsakemu kazen trem mesecev zapora, vsem trem pa s preizkusno dobo enega leta. Obtoženemu B. M. je v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka, obtožena E. J.in D.V. pa je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Oškodovanca B. M. pa je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde.

Zoper sodbo se je pritožil obtoženi D.V., ki v pritožbi nakazuje pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka 370. člena ZKP) ter smiselno predlaga, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi.

Višja državna tožilka svetnica iz Ljubljane NN, je v svojem pisnem mnenju, podanem skladno z določbo drugega odstavka 377. člena ZKP, predlagala zavrnitev pritožbe; enako tudi na seji senata navzoči višji državni tožilec.

Ob reševanju pritožbe je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo po uradni dolžnosti, ker je ugotovilo, da so bila odločilna dejstva v sodbi sodišča prve stopnje sicer pravilno ugotovljena, da pa je treba glede na ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni uporabi zakona izreči drugačno sodbo (peti odstavek 394. člena ZKP).

Iz opisa dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da naj bi ga obtoženi D.V. storil s tem, da se je (ko ga je policist prijel za roko, da bi ga odpeljal) policistu iztrgal iz rok tako močno, da sta oba padla na tla. Sodišče prve stopnje je, kot to izhaja tudi iz razlogov izpodbijane sodbe, ob oceni zagovora obtoženca in vseh izvedenih dokazov zaključilo, da se je obtoženi D.V. policistu iztrgal iz rok, pri tem pa sta oba padla po tleh in ocenilo, da je s takšnim ravnanjem obtoženi D.V. poskusil s silo preprečiti policistu uradno dejanje. Kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 302. člena KZ je naklepno kaznivo dejanje, katerega izvršitveni obliki (opredeljeni v prvem odstavku člena) sta preprečitev uradnega dejanja ali prisiljenje k opravitvi uradnega dejanja. To kaznivo dejanje pa se lahko stori le v aktivni obliki (ko storilec s silo ali grožnjo prepreči uradni osebi uradno dejanje ali pa jo na enak način prisili, da opravi uradno dejanje), ne pa v pasivni obliki (n.pr. neposlušnost do odredb uradne osebe). Takšno aktivno ravnanje obtoženega D.V., usmerjeno v preprečitev uradnega dejanja uradne osebe, pa ne izhaja ne iz opisa dejanja v izreku sodbe, ne iz razlogov izpodbijane sodbe. Sila obtoženca (iztrganje iz policistovih rok) ni bila usmerjena zoper policista, temveč je bila le obtoženčev poskus bega pred policistom. Takšne reakcije oseb (storilcev prekrškov ali kaznivih dejanj) ob prijetju, ko se te osebe skušajo prijetju izogniti tudi z iztrganjem iz policistovih rok, pa ni moč šteti kot poskus preprečitve uradnega dejanja uradni osebi.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtoženega D.V. oprostilo obtožbe, saj v ravnanju obtoženca ni vseh zakonitih znakov očitanega mu kaznivega dejanja.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 98. člena ZKP v zvezi s 96. členom ZKP.