Jedro

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo ugotovil, da tožnik izvaja storitev zasebnega varovanja pri družbi B. d.o.o. kot varnostnik, čeprav za to ne izpolnjuje pogojev iz 20. člena ZZasV in mu je zato na podlagi 62. člena ZZasV izrekel ukrep prenehanja opravljanja te dejavnosti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ (v ponovljenem postopku) na podlagi prvega in drugega odstavka 60. člena in 62. člena Zakona o zasebnem varovanju (ZZasV) odločil, da mora tožnik prenehati opravljati storitev zasebnega varovanja - varovanje ljudi in premoženja, ker ni zaposlen pri imetniku licence za varovanje ljudi in premoženja in je brez službene izkaznice in delovne obleke opravljal preverjanje oziroma dopuščanje vstopov in izstopov posameznikov in njihovih prevoznih sredstev v varovane prostore z dvigom in spustom zapornice in ugotavljanjem identitete na recepciji pravne osebe A. d.d., v imenu in za račun pravne osebe B. d.o.o., na naslovu naročnika storitev zasebnega varovanja A. d.d., ker ne izpolnjuje pogojev po določbah 20. člena ZZasV in da je rok izvršitve takoj po vročitvi te odločbe (1. točka izreka); odločil, da pritožba zoper ukrep iz 1. točke ne zadrži izvršbe (2. točke izreka) in ugotovil, da stroški postopka niso nastali (3. točka izreka).

V svoji obrazložitvi navaja, da sta inšpektorja dne 16. 2. 2011 na podlagi 19. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) ter prvega in drugega odstavka 60. člena ZZasV pri podjetju B. d.o.o. pričela izredni inšpekcijski nadzor na območju pravne osebe A. d.d., s katero ima naročnik sklenjeno pogodbo št. 17/1211-1/2003. Na podlagi neposrednih ugotovitev inšpekcijskega nadzora dne 16. 2. 2011, vsebine Evidenc prevzema in predaje varovanja, dokumentacije o varovanju (osnovna pogodba in aneksi), izdanimi računi ter ugotovitve identitete oseb, ki so opravljale storitev zasebnega varovanja, je bilo ugotovljeno, da je pravna oseba B. d.o.o. opravljala dejavnost varovanja ljudi in premoženja v nasprotju z določbo prvega in petega odstavka 18., 20., 31. ter 51. člena ZZasV, brez predpisane licence, s tem, da je to varovanje opravljala tudi s tožnikom.

Z neposrednimi ugotovitvami inšpektorja v okviru inšpekcijskega nadzora dne 16. 2. 2011 je bilo ugotovljeno, da je tožnik opravljal dela varnostnika, ne da bi bil zaposlen pri imetniku licence za varovanje ljudi in premoženja, brez veljavne izkaznice varnostnika in brez delovne obleke, v nasprotju z določbo 20. člena ZZasV. Tožnikovo opravljanje storitev zasebnega varovanja v času od 12. 1. 2010 do 11. 2. 2011 izhaja iz natančnega pregleda podpisnih listov ter plana in evidence dela za januar 2011 ter pregleda evidence predaje in prevzema varovanja dne 16. 2. 2011. V evidenci predaje in prevzema je točno zapisano, da je tožnik opravljal delo varnostnika v imenu in za račun B. d.o.o., kar je zapisoval z besedami varovanje-predaja in varovanje-prevzem in se pri tem lastnoročno podpisoval. Iz navedene narave del in nalog, kakor tudi samega poimenovanja, je jasno dokazano, kdaj je tožnik opravljal dejavnost zasebnega varovanja za pravno osebo B. d.o.o., saj je v imenu te pravne osebe C.C. kot direktor te osebe odrejal dela in naloge osebam, ki so opravljale delo na recepciji pravne osebe A. d.d. in jih za opravljeno delo tudi plačeval. Dalje navaja, da je v ponovljenem postopku je odločal po napotkih Upravnega sodišča RS iz sodbe I U 1045/2011 z dne 6. 6. 2012, v kateri je sodišče, med drugim, navedlo, da je med strankama ostalo sporno vprašanje, ali je tožnik sploh izvajal dejavnost zasebnega varovanja v pravni osebi A. d.d. v imenu in za račun pravne osebe B. d.o.o. dne 19. 1. 2011 in 16. 2. 2011, ko naj bi bila sestavljena zapisnika in ker tožniku ni bila dana možnost, da se s spornimi dejstvi pred izdajo odločbe izreče. Navedlo je tudi, da ni brez pomena, da se v nekaterih listinah pojavlja ime Č.Č., v drugih pa D.D. V zvezi s tem navaja, da je bila tožniku že dne 3. 2. 2011 poslana zahteva za pisno pojasnilo in izjavo, ki jo je tožnik prejel dne 2. 3. 2011 in je izjavo tudi podal. Podpis na tej izjavi pa je povsem identičen podpisom, ki jih je tožnik uporabljal pri delu kot varnostnik na recepciji A. d.d., kakor tudi pri vsej komunikaciji z lastnoročno podpisanimi vročilnicami in izjavami ter pisanji. Podpis je namreč vedno isti. Bil pa je tudi edini D.D., ki je bil zaposlen v B. d.o.o. in edini s tem imenom in priimkom, kot izhaja iz evidence registra stalnega prebivalstva v RS. V skladu z navedeno sodbo je bila tožniku po določbah prvega odstavka 9. člena in prvega odstavka 138. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ponovno dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Tožniku so bile predložene vse listine, pomembne za postopek, vročena sta mu bila tudi oba zapisnika s prilogami iz leta 2010 in 2011. Poslani so mu bili vsi zapisniki, ki se nanašajo na njegovo delo, ravno tako fotografije evidenc. Posnetki video nadzora ob inšpekcijskih pregledih dne 16. 2. 2011 in 22. 2. 2011 pa niso bili zaseženi, ker jih ni.

Glede na navedeno je bilo treba tožniku izreči ukrep, kot izhaja iz 1. točke izreka te določbe. Pri določitvi roka za izvršitev odločbe je organ upošteval težo kršitve, njene posledice za javni interes in okoliščine, od katerih je odvisno, v kolikšnem času lahko zavezanec ob dolžni skrbnosti odpravi ugotovljene nepravilnosti. Odločitev o nesuspenzivnosti pritožbe pa ima podlago v 30. členu ZIN in na tretjem odstavku 62. člena ZZasV.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil, ker meni, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna. Z neposrednimi ugotovitvami in dokazi je bilo ugotovljeno, da je tožnik, ne da bi za to izpolnjeval pogoje, opravljal dejavnost zasebnega varovanja za B. d.o.o., čeprav le-ta nima licence za opravljanje storitev zasebnega varovanja. Da je tožnik opravljal delo varnostnika, potrjujejo tako podpisni listi, kot tudi plan in evidenca dela za mesece januar 2010 do vključno januar 2011. Iz uradnih evidenc Zavoda za zdravstveno zavarovanje RS pa je razvidno, da je bil tožnik pri pravni osebi B. d.o.o. zaposlen od 5.1.2004 do 28. 2. 2011. Prvostopenjski organ pa je v ponovljenem postopku kot nesporno ugotovil, da kot D.D. obstaja le ena oseba, na naslovu, ki ga ima tožnik. Ker je tožnik opravljal dela in naloge varnostnika, čeprav za to ni izpolnjeval pogojev, je prvostopenjski organ tožniku pravilno odredil, da mora prenehati z opravljanjem storitev zasebnega varovanja. Tožniku je bila v ponovljenem postopku tudi dana možnost, da se o vseh dejstvih in okoliščinah izjasni, predložene pa so mu bile tudi vse listine postopka.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja. Tožbo vlaga iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu ZUS-1. V obširni tožbi in pripravljalnih vlogah z dne 27. 9. 2013, 14. 11. 2013, 8. 1. 2014 in 27. 10. 2014 navaja, da se vsi dokazi, ki so mu bili poslani, nanašajo na drugo osebo, na Č.Č. in ne na tožnika. Tožena stranka mu tudi ni poslala vse dokumentacije, saj mu ni poslala posnetkov video nadzora. Prvostopenjskemu organu je vse dokumente poslal v zakonitem roku, priloženi dokazi pa izkazujejo, da tožnik v mesecu januarju in februarju leta 2011 ni delal na objektu A. d.d., temveč v E. kot telefonist. V vseh predloženih dokumentih je tudi napisan in podpisan Č.Č. Podpisi so si res podobni, vendar pa gre za podpis Č.Č. Prvostopenjski organ pa ni preveril kdo je Č.Č. V izpodbijani odločbi je res samo to, da je bil tožnik v družbi B. d.o.o. zaposlen do 1. 3. 2011. Z dnem 8. 2. 2011 pa je družba B. d.o.o. prenehala opravljati storitvena dela za naročnika A. d.d. Dne 9. 2. 2011 v družbi A. d.d. ni bilo nobenega delavca od družbe B. d.o.o., zato so navedbe v zapisniku z dne 16. 2. 2011 neresnične. Dne 19. 1. 2011 pa je tožena stranka izvajala nezakonit inšpekcijski nadzor na objektu A. d.d., za kar poteka predkazenski postopek zoper inšpektorja. Na objektu A. d.d. sta bila nezakonito izvedena dva inšpekcijska nadzora, obstaja pa še en zapisnik št. 061-99/201/56, katerega tožena stranka tožniku noče poslati. Inšpektorja si bi najprej morala pridobiti dovoljenje za vstop v prostore, ki ne pripadajo zavezancu. Inšpektorja pa nista ravnala tako, temveč sta se brez soglasja oziroma odobritve odpravila v tuje prostore. Družba B. d.o.o. tudi ni registrirana za varovanje premoženja, temveč je opravljala določena dela po aneksu št. 3 za družbo A. d.d. in to niso bila dela po ZZasV. Telefonist ni varnostnik, prav tako dvoriščni delavec, ki ureja dvorišče in okolico, ni varnostnik, kot varnostnik tudi ni delavec, ki obračunava ure delavcem. Tožnik tudi ni bil legitimiran in v dokumentih tudi ni zabeleženo, da bi to bil. Tožnik tudi ni opravljal dejavnosti zasebnega varovanja. Tudi ni dokazano, da bi B. d.o.o. naročil storitve zasebnega varovanja. Inšpektorat tudi ne navaja ne časa ne kraja storitve prekrška in ne osebe, nad katero bi izvajal ugotavljanje identitete. Obvestilo o prekršku je bilo tožniku poslano samo zaradi dejstva, da je šlo za prekršek pravne osebe, ne pa tudi za prekršek varnostnika. V izpodbijani odločbi ni natančno navedeno, katere varnostne storitve po 5. točki drugega odstavka 43. člena naj bi tožnik opravljal in kakšno povezavo ima s tem D.D. Tožniku so bili poslani zapisniki in pa neke fotografije, brez zaporedne številke in datuma, na katerih je prepoznavna oseba le C.C. Iz priloženih fotografij pa je jasno razvidno, da gre za ponaredke. Vse poslano gradivo se tudi nanaša na Č.Č. V Republiki Sloveniji pa je več oseb z imenom Č.Č. Inšpektor tudi nikoli ni opravil inšpekcijskega nadzora v B. d.o.o. ali jo pozval, da ta družba predloži dokazila o opravljanju storitev za A d.d. Delavci družbe B. d.o.o. so za naročnika A. d.d. opravljali le delo telefonista in obračunavanje ur ter čiščenje ter pospravljanje parkirnega prostora, vendar to niso dela varovanja premoženja. Tožnik zahteva, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo in pripravljalnih vlogah z dne 17. 10. 2013, 6.12.2013 in 31.1.2014 navaja, da je bilo ugotovljeno, da imata naročnik in B. d.o.o. za storitve zasebnega varovanja - varovanje ljudi in premoženja sklenjeno pogodbo št. 17/1211-1/2003, na podlagi katere je tožnik za B. d.o.o. neposredno izvajal zasebno varovanje pri naročniku, čeprav ni bil v delovnem razmerju pri imetniku licence za zasebno zavarovanje in ni posedoval veljavne izkaznice varnostnika. Naloge zasebnega varovanja pa lahko opravlja le varnostno osebje, ki mora biti v delovnem razmerju pri imetniku licence ali pri izvajalcu internega varovanja in mora imeti licenco, ki jo pristojni organ podeli s službeno izkaznico. Z njo izkazuje upravičenost za neposredno opravljanje nalog zasebnega varovanja in izpolnjevanje pogojev za opravljanje zasebnega varovanja, določene z zakonom. Po določbi 20. člena ZZasV se osebo, ki neposredno opravlja naloge varovanja oseb in premoženja, imenuje varnostnik. Varnostnik pa opravlja različna opravila v tej dejavnosti. Delo, ki ga je opravljal tožnik z izdajo ključev, popisom vozil, dvigom zapornic, je prav gotovo delo, ki ga lahko opravlja le za to usposobljeno varnostno osebje. V predmetni zadevi je bila sklenjena pisna pogodba št. 17/2011-1/2003 med B. d.o.o. in A. d.d., ki izkazuje delo v obliki zasebnega varovanja, saj določa varovanje premoženja na celotnem kompleksu družbe. To je razvidno tudi iz naknadno sklenjenega aneksa št. 3. Sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je izpodbijana odločba izdana na podlagi 60. člena ZZasV, izrečeni ukrep pa na podlagi 62. člena ZZasV, torej ne gre za prekrškovno zadevo kot to na več mestih v tožbi zmotno meni tožnik. Na ugovore v zvezi s prekrškom zato sodišče v nadaljevanju ne bo odgovarjalo, kolikor niso relevantni tudi za obravnavano zadevo.

Ugovori zoper izpodbijano odločbo se nanašajo na nepopolno oziroma nepravilno ugotovljeno dejansko stanje ter posledično na kršitev materialnega prava, kakor tudi na kršitve določb postopka.

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo ugotovil, da tožnik izvaja storitev zasebnega varovanja pri družbi B. d.o.o. kot varnostnik, čeprav za to ne izpolnjuje pogojev iz 20. člena ZZasV in mu je zato na podlagi 62. člena ZZasV izrekel ukrep prenehanja opravljanja te dejavnosti. V 20. členu ZZasV je določeno, da mora oseba, ki je pri imetniku licence zaposlena in opravlja zasebno varovanje kot varnostnik, izpolnjevati v tem členu predpisane pogoje. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo ob izvedbi izrednega inšpekcijskega nadzora ugotovil, da tožnik ni zaposlen pri imetniku licence za varovanje ljudi in premoženja in da je brez službene izkaznice in delovne obleke na recepciji pravne osebe A. d.d. v imenu in za račun družbe B. d.o.o. opravljal storitve zasebnega varovanja s tem, da je opravljal preverjanje oziroma dopuščanje vstopov in izstopov posameznikov in njihovih prevoznih sredstev v varovane prostore družbe A. d.d. z dvigom in spustom zapornice ter ugotavljanjem identitete.

Ključni ugovor tožnika v zvezi z nepopolno oziroma nepravilno ugotovljenim dejanskim stanjem je, da ni opravljal dejavnosti zasebnega varovanja. Navedeno dejavnost opredeljuje 8. točka 2. člena ZZasV kot varovanje ljudi in premoženja. Da je tožnik opravljal storitve varovanja ljudi in premoženja na objektu A. d.d., izhaja iz fotokopije obrazcev „Evidenca prodaje in prevzema varovanja“, ki so v predloženem upravnem spisu in iz katerih je razvidno, da je tožnik v (točno) navedenih dneh in času, npr. dne 22. 1. 2011 ob 6.00 uri opravljal delo varnostnika do 18.00 ure, ko je zapisal, da je opravil obhod, hranil ključe skladišča A. d.d., zaklepal salon, zopet opravil obhod A. d.d., opravil zaklepanje uprave A. d.d. in maloprodajnega salona in potem dne 23. 1. 2011 ob 6.00 uri prevzel varovanje od F.F., ga izvajal do 18.00 ure istega dne itd, kar organ tudi zelo podrobno navaja. Iz evidence „podpisna lista „ in „plana in evidence dela od januarja 2010 do vključno januarja 2011“ pa je bilo ugotovljeno, da je tožnik za družbo A. d.d. v tem obdobju opravil 2020 ur dela. Ob takih dokazih pa je tožnikov ugovor, da zasebnega varovanja ni opravljal, neutemeljen.

V nasprotju s podatki upravnega spisa je tudi tožnikova navedba, da družba B. d.o.o. za družbo A. d.d. ni opravljala storitev zasebnega varovanja, ker je opravljala le določena dela po aneksu št. 3. Navedeno je namreč v zapisniku z dne 9. 2. 2010 potrdil predstavnik te družbe oziroma je v dopisu z dne 9. 2. 2011, s katerim je družba A. d.d. Ministrstvu za notranje zadeve sporočila, da je prekinila pogodbo s pravno osebo B. d.o.o., navedla, da je slednja zanje opravljala storitev varovanja ljudi in premoženja. Zato se tožnik ne more uspešno sklicevati na aneks št. 3 k osnovni pogodbi, ki naj bi izkazoval, da je družba B. d.o.o. izvajala informativno službo. Da pa je družba B. d.o.o izvajala storitve po pogodbi v letu 2010, pa izhaja iz računov, izstavljenih družbi A. d.d..

Tožnik je k svoji izjavi predložil izjavo družbe B. d.o.o., da le-ta od 9. 2. 2011 dalje na objektu A. d.d. ni več izvajala nobenih del, vendar je ta podatek v nasprotju z zapisnikom o opravljenem inšpekcijskem nadzoru z dne 16. 2. 2011. V nasprotju z ugotovitvami inšpektorja je tudi priložena izjava B. d.o.o., da je tožnik do 25. 2. 2011 opravljal dela telefonista v E. Dejstev, da je naloge varovanja ljudi in premoženja opravljal brez službene izkaznice in delovne obleke, pa tožnik ne zanika. Da delo, ki ga je opravljal tožnik, pomeni delo varnostnika, pa je pravilno pojasnil že upravni organ. Po določbah ZZasV pa tako dejavnost lahko opravlja le varnostno osebje, to je osebje, ki pri imetniku licence opravlja naloge iz 19., 20., 21., 22. in 23. člena ZZasV. Zato tudi izvajanje drugih dokazov, ki jih je predlagal tožnik, po mnenju sodišča ne bi pripeljalo do drugačne odločitve.

Tožnik tudi ne more uspeti s tožbeno navedbo, da so mu bili vsi dokumenti poslani na ime Č.Č. Po podatkih v spisu to ne drži. Podpis tožnika pa je enak na vseh podpisanih dokumentih, tako tistih, ki se glasijo na Č.Č., kakor tudi na tistih, ki se glasijo na D.D. Upravni organ je kot nesporno ugotovil, da kot D.D. obstaja le ena oseba, na naslovu, ki ga ima tožnik. Zato je nerelevanten tožbeni ugovor, da tožnik ni bil legitimiran. Glede na to, da je bilo v postopku kot nesporno ugotovljeno, da je tožnik D.D., je nerelevanten tožbeni ugovor, da bi inšpektor moral ugotavljati, kdo je Č.Č.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je inšpektor imel podlago za izrek inšpekcijskega ukrepa iz 62. člena ZZasV, da tožniku naloži prenehanje opravljanja storitev zasebnega varovanja.

Sodišče zavrača tudi ugovor o bistvenih kršitvah določb postopka. V obravnavani zadevi je organ vodil postopek inšpekcijskega nadzora nad izvajanjem določb ZZasV in predpisov, izdanih na njegovi podlagi (60. člen ZZasV). Po petem odstavku 60. člena ZZasV se, če s tem zakonom ni določeno drugače, za inšpektorja in za opravljanje inšpekcijskega nadzora uporabljajo določbe zakona, ki ureja inšpekcijski nadzor in zakona, ki ureja splošni upravni postopek.

V kolikor se tožnikovi očitki nanašajo na nepristojnost inšpektorja, sodišče na podlagi spisne dokumentacije povzema, da se je opravljeni nadzor nanašal na izvajanje storitev zasebnega varovanja, kot jo ureja ZZasV, nadzor nad izvajanjem določb tega zakona pa opravlja ministrstvo, pristojno za notranje zadeve (7. člen ZZasV). Sodišče tudi ne vidi kršitve po 21. členu ZIN (vstop v poslovne in druge prostore, ki ne pripadajo zavezancu), saj mora po navedenem členu zavezanec, pri katerem obstaja utemeljen sum, da v poslovnih prostorih opravlja dejavnost, dopustiti, da se ogled opravi. Tožnika je upravni organ že z obvestilom z dne 3.2.2011 obvestil, da pri družbi B. d.o.o. vodi inšpekcijski nadzor, v okviru katerega je iz evidenc „podpisna lista“ in „planov in evidence dela od vključno januarja 2010 do vključno januarja 2011“ ugotovil, da je tožnik v navedenem času za družbo A. d.d. opravil 2020 ur dela in ga pozval, da se o tem izjasni, kar je tožnik tudi storil. Po zgoraj navedeni sodbi sodišča je upravni organ tožnika z vabilom z dne 16. 10 2012 povabil, da se zglasi pri organu, kjer se bo lahko seznanil z vsemi listinami postopka. Ker je tožnik odgovoril, da se zaradi svoje zaposlitve ne more osebno zglasiti, je bil z dopisom z dne 3. 12. 2012 pozvan, da lahko v 15. dneh po prejemu dopisa poda pisno izjavo o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, hkrati pa so mu bili vročeni (3) zapisniki o inšpekcijskem pregledu št. 061-99/2010/20 (z dne 19.1.2011), št. 061-99/2010/55 (z dne 16.2.2011) in št. 061-99/2010/58 (z dne 22.1.2011) z vsemi prilogami. Tožnik je dne 28. 12. 2012 predmetno izjavo podal in hkrati zaprosil za podaljšanje roka, kar mu je tudi bilo omogočeno. Svojo izjavo je ponovno podal dne 22. 3. 2013, pri tem pa navedel, da podaja le delno izjavo, ker popolne izjave ne more podati, ker mu ni bila vročena vsa dokumentacija. V zvezi s tem sodišče pojasnjuje, da iz spisovnih podatkov in iz izpodbijane odločbe izhaja, da video posnetkov v spisu ni, da so mu bili vročeni vsi zapisniki, ki se nanašajo na njegovo delo ter da zapisnika s št. 061-99/2010/56, kot je to navajal tožnik, ni, pač pa je iz edinega potrdila o zasegu v inšpekcijskem postopku 061-99/2010, v dokumentu 061-99/2010/56 z dne 16. 2. 2011 razvidno, da sta bili zaseženi dve evidenci in sicer Evidenca izdaje ključev in Evidenca predaje in prevzema varovanja. V letu 2010 je bil sicer res sestavljen en zapisnik (št. 061-99/2010/5-42-04 z dne 9. 3. 2010), ki pa se nanaša na družbo B. d.o.o. in ne na tožnika. Tožniku so torej bile vročene vse listine, ki se nanašajo na njegovo delo in je tudi imel možnost izjaviti se o vseh dejstvih, na katere je upravni organ oprl svojo odločitev, zato so tožbeni ugovori o kršitvi pravil postopka neutemeljeni.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.