Jedro

Določba 3. odstavka 40. člena ZDRS terja izpolnitev zakonskih pogojev po 1. odstavku tega člena, saj, če ne bi bili izpolnjeni zakonski pogoji po 1. odstavku (prijavljeno stalno prebivališče na dan 23.12.1990 in dejansko življenje v Republiki Sloveniji), upravni organ po 3. odstavku tega člena sploh ne bi mogel odločati in bi moral vlogo stranke za pridobitev slovenskega državljanstva zavrniti že po 1. odstavku.

Kadar tožena stranka (Ministrstvo za notranje zadeve) v konkretnem primeru na podlagi storjenih kaznivih dejanj ugotavlja, da bi sprejem prosilca v slovensko državljanstvo pomenil nevarnost za javni red, lahko kot podlago za tako ugotovitev upošteva le obsodbe, ki v času odločanja niso izbrisane iz kazenske evidence, saj z izbrisom obsodbe iz te evidence nehajo njene pravne posledice.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 24.1.1994.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo tožena stranka ni ugodila tožnikovi vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, ki jo je tožnik vložil pri Sekretariatu za notranje zadeve občine. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbi 1. in 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I). Tožena stranka navaja, da je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da je imel tožnik na dan 23.12.1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, da tukaj dejansko živi in da je zahtevek za pridobitev državljanstva vložil pravočasno. Ugotovljeno je bilo tudi, na podlagi podatkov operativnih služb tožene stranke, da je bil tožnik večkrat obravnavan zaradi kaznivih dejanj in prekrškov zoper javni red in mir. Iz pridobljenih sodb je po mnenju tožene stranke razvidno, da je bil tožnik s sodbo višjega sodišča z dne 10.6.1982 obsojen zaradi hudega kaznivega dejanja zoper varnost prometa po 255/IV členu in zaradi treh kaznivih dejanj nasilniškega obnašanja po 222/I členu KZ SRS na enotno kazen osem mesecev zapora. Po sporočilu sodnika za prekrške občine je bil tudi večkrat pravnomočno kaznovan zaradi prekrškov zoper javni red in mir, in sicer: z odločbami z dne 13.12.1982, z dne 17.11.1983, z dne 17.11.1983, z dne 19.12.1983, z dne 28.5.1984, z dne 28.5.1984, z dne 15.4.1985 za prekrške po 11. členu točka 1 zakona o javnem redu in miru; z odločbo z dne 15.4.1985 za prekršek po 10. členu točka 1 zakona o javnem redu in miru na kazen zapora 12 dni; z odločbo z dne 18.4.1988 za prekršek po 10. členu točka 1 zakona o javnem redu in miru na kazen 8 dni zapora in z odločbo z dne 2.2.1988 za prekršek po 11. členu točka 2 zakona o javnem redu in miru. Glede na navedeno je tožena stranka ocenila, da bi tožnikov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za javni red. Zato je na podlagi 3. odstavka 40. člena citiranega zakona zavrnila njegovo prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije.

Tožnik v tožbi navaja, da izpodbijana odločba temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, kot tudi na nepravilni in polovični razlagi njegovih kršitev, ki niso take narave, da bi lahko bile podlaga in opravičilo za tako zmotno in napačno odločitev. Res je imel več kršitev javnega reda in miru. Zadnja kršitev je bila v letu 1988. Od takrat ni več prišel navzkriž z zakonom, kar jasno kaže na to, da ni bil sam kriv za tolikšno število kršitev. Poudarja, da je bil glavni krivec in tudi pobudnik več prijav zoper njega M.R. iz Policijske postaje. Le-ta je imel ves čas do njega nek zelo "čuden" odnos. Da je temu tako, jasno izhaja iz pisma z dne 5.1.1988, ki ga je na takratni Republiški sekretariat za notranje zadeve naslovila njegova izvenzakonska partnerica. To je storila tudi 25.4.1988 in 14.6.1993. Na te vloge še vedno čaka odgovor. Iz teh vlog jasno izhaja, da je tožena stranka enostransko ugotovila dejansko stanje. To pa ni objektivno, saj so trditve o storjenih številnih prekrških vprašljive. Tudi trditev tožene stranke, da mu je bil izrečen zaradi prekrška celo zapor 8 dni, ni resnična, ker ni bil zaprt toliko, kot to navaja tožena stranka v izpodbijani odločbi. Prav zaradi tega gre izvajanja tožene stranke v izpodbijani odločbi glede njegovih kršitev jemati z določeno rezervo in to vse dotlej, dokler tožena stranka njemu in njegovi izvenzakonski partnerici ne da jasnega odgovora, ali je bilo ravnanje M.R., zaposlenega pri toženi stranki, objektivno in zakonito. Živi v izvenzakonski skupnosti z B.J., s katero ima tudi hčerko, staro 10 let. Živijo v stanovanju v Sloveniji. Je redno zaposlen že od leta 1989 pri neki italijanski firmi in ima redno delovno dovoljenje za delo v Italiji. Od leta 1988 se je popolnoma umiril in se v celoti posvetil delu in svoji družini. Skrb za družino in delo mu je prednostni cilj. Zato ni mogoče govoriti o njegovi nevarnosti za javni red ali varnost države. To je absurdno, saj njegovo obnašanje v zadnjih petih letih jasno kaže, da ni mogoče slediti takim trditvam tožene stranke. Smiselno predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Tožena stranka je zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije na podlagi 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Navedena določba daje upravnemu organu pravico, da odloči po prostem preudarku in zavrne vlogo za pridobitev slovenskega državljanstva tudi osebi, ki sicer izpolnjuje vse pogoje za pridobitev državljanstva iz 1. odstavka 40. člena navedenega zakona (prijavljeno stalno prebivališče na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990 in dejansko življenje v Republiki Sloveniji), če so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona.

Toda tudi, ko upravni organ odloči po prostem preudarku, mora predhodno popolnoma ugotoviti dejansko stanje ter v obrazložitvi odločbe navesti ugotovljeno dejansko stanje in razloge, ki so bili odločilni za presojo posameznih dokazov, predvsem, če gre za negativno odločbo. Prav tako je upravni organ dolžan navesti razloge, iz katerih bo razvidno, da pri odločanju po prostem preudarku ni ravnal samovoljno, ampak v mejah in v skladu z namenom pooblastila, ki mu ga daje zakon (členi 7, 9 in 3. odstavek 209. člena, v zvezi z 2. odstavkom 4. člena zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP).

Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da tožnik dejansko živi v Republiki Sloveniji in s tem izpolnjuje ta zakonski pogoj iz citiranega 1. odstavka 40. člena navedenega zakona. Sodišče pravilnosti navedene ugotovitve ni moglo preizkusiti. Meni pa, da bo tožena stranka morala v ponovnem postopku presoditi tudi tožbi priložene listine italijanskega delodajalca in dovoljenje tujcu za prebivanje (z dne 21.9.1992 in 16.3.1993).

Glede na podatke in listine v upravnih spisih in glede na tožnikove tožbene navedbe ter po tožniku k tožbi priložene navedene listine naj tožena stranka v ponovljenem postopku izvede dokazni postopek o tem, kje tožnik dejansko živi. Iz upravnih spisov namreč ne izhaja, da je v zvezi s to okoliščino tožena stranka v upravnem postopku izvedla kakršenkoli dokazni postopek. Izvedla je namreč le postopek ugotavljanja okoliščin v zvezi s citiranim 3. odstavkom 40. člena navedenega zakona. V zvezi s tem naj tožena stranka v ponovljenem postopku ugotovi, kje so potekale tožnikove temeljne življenjske dejavnosti v času po 23.12.1990, ali v Republiki Sloveniji, ali v tujini. Zlasti, s čim si služi sredstva za preživljanje, kje dejansko stanuje, ali izpolnjuje in kje izpolnjuje svoje obveznosti do države, plačevanje davkov, prispevkov in podobno. Nadalje naj tožena stranka ugotovi, če je bil in koliko časa je bil tožnik dejansko po navedenem datumu odsoten iz Slovenije in če je bil, zakaj je bil odsoten. Če bo tožena stranka po tako izvedenem upravnem postopku ugotovila, da tožnik dejansko živi in dela v tujini in le občasno obiskuje hčerko v Sloveniji, bo lahko izdala odločbo (negativno) v zvezi s citiranim 1. odstavkom 40. člena navedenega zakona. V takem primeru namreč ne pride v poštev odločanje na podlagi citirane določbe 3. odstavka 40. člena navedenega zakona. Če pa bo tožena stranka v ponovnem postopku ugotovila, da tožnik dejansko živi v Republiki Sloveniji, kar je zatrjeval v upravnem postopku in kar zatrjuje v tožbi, in se dnevno prevaža na delo v tujino, pa bo morala tožena stranka pri izdaji morebitne odločbe po citiranem 3. odstavku 40. člena navedenega zakona razčistiti, ali so navedena kazniva dejanja v izpodbijani odločbi že izbrisana iz tožnikove kazenske evidence, ali ne. V primeru ugotovitve, da so izbrisana iz tožnikove kazenske evidence, pa tožena stranka le-teh ne bo smela vzeti za podlago svoji odločitvi po citiranem 3. odstavku 40. člena navedenega zakona, saj z izbrisom obsodbe nehajo njene pravne posledice. Ker tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe v obravnavanem primeru na podlagi storjenih kaznivih dejanj in prekrškov ugotavlja, da bi tožnikov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za javni red, so namreč podlaga za tako ugotovitev lahko le obsodbe, ki v času odločanja niso izbrisane iz kazenske evidence oziroma pravnomočne odločbe o storjenih prekrških v zadnjem obdobju pred izdajo odločbe o državljanstvu.

Če pa bo tožena stranka v ponovnem postopku ugotovila, da zoper tožnika tudi po letu 1988 tečejo kakšni kazenski postopki ali postopki zaradi prekrškov, pa bo tožena stranka morala v zvezi s tem upoštevati načelo domneve nedolžnosti, določeno v 27. členu ustave Republike Slovenije. Glede na to ustavno načelo bo lahko tožena stranka v takem primeru prekinila upravni postopek, dokler ne bo kazenski postopek ali postopek o prekršku pravnomočno končan (smiselna uporaba 145. člena ZUP).

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 42. člena v zvezi z 2. odstavkom 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Določbe ZUP in ZUS je sodišče uporabilo kot republiške predpise v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).

Na pravno mnenje in pripombe, dane v tej sodbi, je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).