Jedro

Tožnik s tožbo ni zahteval ugotovitve, zavarovanja ali izterjave denarne terjatve zaradi odplačila kredita za stanovanje (obligacijsko pravni zahtevek), temveč ugotovitev stvarnopravnega zahtevka.

Zahtevka torej nista istovetna in ni nastopilo pretrganje zastaranja po 388. členu ZOR. Res sta tožbena zahtevka povezana, ker je določitev stvarnopravnih deležev na stanovanju predhodno vprašanje za odločitev o terjatvi za povrnitev kredita v sorazmernem deležu, vendar bi bilo sodišče tisto, ki bi odločilo, ali bo samo reševalo predhodno vprašanje ali bo počakalo na odločitev o stvarnopravnem zahtevku. Predvsem pa bi morala biti vložena tožba z zahtevkom za povrnitev dela plačanega kredita. Delež tega kredita oziroma vtoževani znesek terjatve bi tožnik lahko izračunal na podlagi deleža, ki ga je uveljavljal v stvarnopravnem zahtevku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje pod 1. točko izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, da morajo toženci nerazdelno povrniti tožniku 40.764,69 nemških mark v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije, ki se obračuna na dan plačila, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.11.1995 dalje. Pod 2. točko izreka je tožencem nerazdelno naložilo plačilo zneska 139.478 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.2.1999 dalje, pod 3. točko izreka pa jim je naložilo še plačilo zneska 63.557 tolarjev. Pod 4. točko izreka je odločilo še o tem, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške. Proti navedeni odločitvi, s katero tožnik ni uspel, se je pritožil, toda sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanih 1. in 4. točki izreka potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnik pravočasno vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V utemeljitvi revizije sicer priznava, da bi v letu 1989 od razvezane žene lahko zahteval plačilo sorazmernega deleža od plačanih posojil, a se za tožbo ni odločil, ker je bil takrat živ njun sin, kateremu je nameraval prepustiti ves svoj del stanovanja. Po sinovi smrti v letu 1991, je tožnik 27.11.1991 vložil tožbo proti razvezani ženi in zahteval večji solastninski delež na stanovanju. Dokler stvarnopravni deleži na stanovanju niso bili znani, tožnik ni mogel vložiti tožbe iz naslova povrnitve sorazmernega dela posojila. Temeljno sodišče v Ljubljani, Enota v Ljubljani, ki je odločilo o zadevi pod opr. št. V P 711/91 dne 11.7.1994, je določilo tožnikov delež do dveh tretjin, toda Višje sodišče v Ljubljani ga je s sodbo pod opr. št. II Cp 2204/94 spremenilo, tako da je tožniku prisodilo solastninski delež na dvoinpol sobnem stanovanju v višini treh petin, delež tožnikove žene pa do dveh petin. Tožnik poudarja, da vse do končne odločitve o višini solastninskega deleža ni mogel zahtevati povrnitve ustreznega dela od plačanih stanovanjskih posojil, saj višina tega deleža ni bila znana. Vložitev tožbe zgolj na ugotovitev, da je tožena stranka dolžna povrniti del odplačanih stanovanjskih posojil, ne da bi bila višina natančno navedena, pa ni mogoča. Zaradi tega, ker je med pravdo za ugotovitev deležev na skupnem premoženju umrla tožnikova razvezana žena, tožnik tudi ni mogel uveljavljati svojega zahtevka za povrnitev premoženjske koristi, dokler ni bilo znano, kdo so dediči po pokojni tožnikovi razvezani ženi. To je bilo znano šele z odločitvijo zapuščinskega sodišča. Ker je bil po prepričanju tožeče stranke zastaralni rok pretrgan, njegov tožbeni zahtevek ob vložitvi tožbe ni bil zastaran. Zato predlaga, da se reviziji ugodi in sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da se izpodbijana sodba sodišča druge stopnje razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 27/99 - 96/02), je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo, zlasti določila Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78-57/89) o zastaranju terjatev. Določila ZOR uporablja tudi revizijsko sodišče, ker se je v času pravnomočne sodbe v zadevi uporabljal ta zakon. Poleg tega je v 1060. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01), ki je začel veljati 1.1.2002, določeno, da se določila novega zakona ne uporabljajo za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno izhajali iz 360. člena ZOR, ki nalaga sodišču, da na predlog dolžnika upošteva zastaranje terjatve, to je prepoved upniku, da zahteva izpolnitev obveznosti. Po 361. in 362. členu ZOR začne teči čas za zastaranje prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti, in se izteče zadnji dan z zakonom določenega časa. Za čas, ki je potreben za zastaranje, sta sodišči pravilno uporabili splošni zastaralni rok petih let, ki je predpisan v 371. členu ZOR, in izračunali, da je terjatev, ki bi jo tožnik lahko uveljavljal najkasneje v letu 1989, ko je v celoti odplačal kredit, do vložitve tožbe dne 20.9.1996, zastarala.

Tožnik se v reviziji sklicuje na pretrganje zastaranja. Pri tem ne navaja okoliščin, ki bi kazale na pripoznavo dolga (387. člen ZOR ali 393. člen ZOR), temveč se sklicuje na to, da je pred zastaranjem sporne terjatev vložil tožbo, s katero je zahteval ugotovitev deležev na stanovanju. Toda sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da s to tožbo ni zahteval ugotovitve, zavarovanja ali izterjave denarne terjatve zaradi odplačila kredita za stanovanje. Tožnik sam navaja, da je 27.11.1991 vložil tožbo za ugotovitev stvarnopravnega zahtevka in ne obligacijskopravnega, torej zahtevka nista istovetna in ni nastopilo pretrganje zastaranja po 388. členu ZOR. Res sta tožbena zahtevka povezana, ker je določitev stvarnopravnih deležev na stanovanju predhodno vprašanje za odločitev o terjatvi za povrnitev kredita v sorazmernem deležu, vendar bi bilo sodišče tisto, ki bi odločilo, ali bo samo reševalo predhodno vprašanje ali bo počakalo na odločitev o stvarnopravnem zahtevku. Predvsem pa bi morala biti vložena tožba z zahtevkom za povrnitev dela plačanega kredita. Delež tega kredita oziroma vtoževani znesek terjatve bi tožnik lahko izračunal na podlagi deleža, ki ga je uveljavljal v stvarnopravnem zahtevku.

Tudi tožnikova trditev, da mu dediči po smrti razvezane žene niso bili znani vse do odločitve zapuščinskega sodišča, ni onemogočala vložitve tožbe najprej proti razvezani ženi, po njeni smrti pa proti dedičem po pokojni, na katere je v trenutku njene smrti prešla zapuščina (132. člen Zakona o dedovanju - ZD, Ur. l. SRS, št. 15/76-23/78 in RS, št. 13/94-67/01) in so po prvem odstavku 142. člena ZD odgovorni za zapustničine dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja.

Ker torej tožnik ni pravočasno vložil tožbe, s katero bi zahteval vrnitev dela odplačanih kreditov, in ker za to, da ni uveljavljal svoje terjatve, ni bilo zadržkov oziroma dejanj, ki bi pretrgala zastaranje, niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija. Ker sodišče tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je po 378. členu ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo. S tem je zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev stroškov revizije.