Jedro

Lokacijska dokumentacija, ki nima obrazložitve nameravane gradnje in rešitev v zvezi z vplivi na okolje ter ostalih obveznih sestavin iz 55. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, ne more biti podlaga za izdajo lokacijskega dovoljenja.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za okolje in prostor z dne 22.2.1993.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi Sekretariata za varstvo okolja in urejanje prostora občine z dne 5.3.1992, s katero je bilo A. in J.F. dano lokacijsko dovoljenje za prizidavo garaže, drvarnice in shrambe na zemljišču parc.št. 185/19 (prej 185/2) po lokacijski dokumentaciji z dne 1.8.1978, ki je s spremembo z dne 21.3.1979 in s podaljšanjem veljavnosti z dne 26.9.1991, sestavni del odločbe. V obrazložitvi ugotavlja, da območje predlagane lokacije ureja odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto Š 4 (v nadaljevanju PUP, Uradni list RS, št. 20/89). Navedeno zemljišče leži v morfološki enoti 2 B/2, kjer so po 38. členu citiranega odloka dovoljene nadzidave obstoječih objektov do višine VP+1+M, adaptacije v smislu preureditve podstrešij v stanovanjske površine in tekoča vzdrževalna dela, ter sprememba namembnosti in dejavnosti v obstoječih stanovanjskih objektih. Čeprav v 38. členu odloka o PUP ni izrecno navedeno, da je možna gradnja prizidkov, tožena stranka meni, da gradnja ni v nasprotju z določbami navedenega odloka, ker gre v danem primeru za funkcionalno dopolnitev obstoječega objekta. Investitorki sta kot dokazilo o razpolaganju z zemljiščem predložili pogodbo o premoženjskih pravicah in obveznostih z dne 21.11.1990, sklenjeno med stanovanjsko zadrugo in kupcema mansardnega stanovanja in sodbo višjega sodišča z dne 11.3.1986, s katero se jima prizna pravica uporabe 27 m2 zemljišča ob stavbi, ki je namenjeno za gradnjo garaže. Vse pritožbene ugovore solastnikov stavbe, da funkcionalno zemljišče k stavbi ni bilo razdeljeno, je tožena stranka zavrnila s sklicevanjem na navedeno pogodbo in sodbo.

Tožnika v tožbi navajata, da v obravnavanem primeru niso podani pogoji za gradnjo prizidka v obsegu in ob pogojih, ki so navedeni v izpodbijani odločbi, ker odločitev temelji na lokacijski dokumentaciji iz leta 1978. Poudarjata, da je že v letu 1978 prvostopni upravni organ zavrnil zahtevo investitork za izdajo lokacijskega dovoljenja za gradnjo tega objekta, v letu 1986, ko sta investitorki ponovno dali zahtevo, pa ji je ugodil, vendar je izdano lokacijsko dovoljenje drugostopni upravni organ kot nezakonito odpravil. Navajata, da se pogoji za gradnjo v tem območju niso od takrat prav nič spremenili, zato drugostopni upravni organ ni imel podlage za izdajo lokacijskega dovoljenja. Poleg tega je z izdajo lokacijskega dovoljenja upravni organ posegel tudi v prostor, s katerim ne moreta razpolagati le investitorki. Kajti poleg 27 m2 dvoriščne površine ob hiši investitorki potrebujeta tudi dostop do objekta po zemljišču, ki služi vsem stanovalcem omenjene hiše in je del funkcionalnega zemljišča. Za uporabo oz. odvzem 9 m2 metrov funkcionalnega zemljišča za dostopno rampo investitorki nista predložili soglasja prizadetih solastnikov. Ker objekt ne bo povsem vkopan, temveč bo 0,50m nad nivojem, bosta tožnika ob dnevno svetlobo v garaži in v kletnem prostoru, zato bi upravni organ moral investitorkama naložiti, da predložita njegovo soglasje za zaprtje in prestavitev oken, kar pa v postopku ni bilo napravljeno. Predlagata, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je poslala spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Prizadeti stranki v odgovoru na tožbo navajata, da se problem pridobitve lokacijskega dovoljenja za predvideni objekt vleče že od leta 1978, ker mu vztrajno nasprotuje tožeča stranka, ki je pritlično stanovanje kupila kasneje in ki je bila seznanjena z vsebino zadružne pogodbe. Navajata še, da pravno ni sosed tožeča stranka, ampak zadruga, katera je že v letu 1967 dovolila gradnjo garaže, drvarnice in shrambe ob stanovanjski hiši. Objekt je zanju življenjskega pomena, ker nimata rešenega problema ogrevanja stanovanja. Doslej sta ga ogrevali z drago elektriko, kar pa v prihodnje ne bo več mogoče zaradi dotrajane električne napeljave. Sicer pa je objekt v skladu s urbanističnim planom občine, vlogi za lokacijsko dovoljenje pa sta priložili tudi vse potrebne priloge. Tožnika objekt niti funkcionalno niti estetsko ne bo oviral. Predlagata, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je prvostopni upravni organ izdal tožnicama sporno lokacijsko dovoljenje na zemljišču, ki leži v območju, ki se ureja z odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto Š4 in ki po navedenem odloku spada v morfološko enoto 2 B/2 - namenjeno strnjeni individualni stanovanjski gradnji. V takem primeru se izda lokacijsko dovoljenje v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija, ki mora biti izdelana v skladu s pogoji PUP (2. odstavek 54. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor Uradni list RS, št. 18/84, 37/85, 29/86, in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93). Tožena stranka sicer ugotavlja, da po 38. členu PUP v navedeni morfološki enoti ni predvidena gradnja prizidkov, vendar meni, da dopolnitev obstoječega objekta ni v nasprotju z določbami PUP, ker gre za funkcionalno dopolnitev že zgrajenega objekta.

Kot izhaja iz upravnim spisom priložene lokacijske dokumentacije z dne 1.8.1978, ki jo je izdelal Ljubljanski urbanistični zavod, je območje, v katerem se nahaja prizadeto zemljišče takrat urejal zazidalni načrt za območje zazidalnega otoka ŠS 8/1, ki je med stanovanjsko hišo ... in ... predvideval le urejeno parkovno površino. Navedeni zavod je v lokacijski dokumentaciji navajal, da je izdelana kot predlog za razpravo pri pristojnem organu občine, sicer pa je menil, da naj zemljišče med rekonstruirano ... in obstoječo zazidavo ostane zelena nezazazidana, parkovno urejena površina. Na željo investitorja je Zavod za družbeni razvoj nato 21.3.1979 spremenil izdelano lokacijsko dokumentacijo tako glede tlorisnih dimenzij objekta in sicer od prvotnih 3,00 x 9,90m na 3,00 x 9,00 m in glede višine gabarita, tako da objekt ne bi bil pritličen temveč vkopan in kota kapi max. 0,50 nad terenom, s pogojem, da mora biti nadzemni del objekta zasut z zemljo in zazelenjen. Navedeno lokacijsko dokumentacijo je Ljubljanski urbanistični zavod z dopisom z dne 20.9.1991 le še dopolnil z navedbami o takrat in tudi še sedaj veljavni urbanistični dokumentaciji (Dolgoročni plan občin in mesta za obdobje 1986 - 2000, Uradni list SRS, št. 11/86 in odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto Š 4), ki mu je priložil izrez iz PUP- a. Hkrati v dopisu še pojasnjuje, da so v morfološki enoti 2 B/2, v kateri se nahaja prizadeto zemljišče, dovoljene nadzidave obstoječih objektov do višine VP+1+M, adaptacije v smislu preureditve podstrešij v stanovanjske površine, vzdrževalna dela, spremembe namembnosti in podobno. Mnenja oz. obrazložitve nameravane gradnje pa ta dopolnitev LD ne vsebuje. Zato ni jasno, na kakšni podlagi tožena stranka ugotavlja, da gre za dovoljeno funkcionalno dopolnitev že zgrajenega objekta, čemur tožnika ugovarjata.

Katere sestavine mora vsebovati lokacijska dokumentacija določa 55. člen zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Po navedeni določbi mora lokacijska dokumentacija med drugim vsebovati geodetski načrt obstoječega stanja terena, objektov in naprav, načrt gradbenih parcel in podatke o funkcionalnem zemljišču objekta oziroma naprave, rešitve v zvezi z vplivi na okolje, ki jih bo imel nameravani poseg, obrazložitev nameravane gradnje oziroma drugega posega v prostor. Ker teh sestavin predložena lokacijska dokumentacija nima, oziroma se nanašajo na stanje iz leta 1978 in 1979 (sprememba LD), imata tožnika prav, da sporno lokacijsko dovoljenje ne more temeljiti na navedeni lokacijski dokumentaciji. Lokacijska dokumentacija, ki nima obrazložitve nameravane gradnje in rešitev v zvezi z vplivi na okolje, ter ostalih potrebnih sestavin iz 55. člena navedenega zakona, po mnenju sodišča ne more biti podlaga za izdajo lokacijskega dovoljenja. Pri tem sodišče še pripominja, da po 66. členu navedenega zakona strokovne naloge, ki se nanašajo na urejanje naselij in drugih posegov v prostor, sedaj opravljajo v občini upravne organizacije za družbeno planiranje oz. posebne organizacije za urbanistično načrtovanje, ki se ustanovijo za eno ali več občin (2. in 3. odstavek 66. člena). Taka upravna organizacija v skladu s 6. alineo 67. člena navedenega zakona pripravlja lokacijsko dokumentacijo in zanjo pridobiva soglasja ustreznih organov.

Ni pa utemeljen tožbeni ugovor, da se pogoji za gradnjo na prizadetem zemljišču od izdelave lokacijske dokumentacije v letu 1978 do sedaj v ničemer niso spremenili. Medtem ko je v letu 1978 območje, v katerem se nahaja prizadeto zemljišče, urejal zazidalni načrt, ga sedaj urejajo prostorski ureditveni pogoji za plansko celoto Š 4. Po 3. odstavku 25. člena zakona u urejanju naselij in drugih posegov v prostor se namreč prostorski ureditveni pogoji sprejmejo za ureditveno območje naselja ali za posamezno funkcionalno zaokroženo območje v naselju, kjer so dupustne le komunalne ureditve in adaptacije, dozidave ali nadzidave ter dopolnilne gradnje objektov oziroma naprav, ki so nujno potrebne za vzdrževanje obstoječe gradbene strukture ali za bivanje in delo prebivalcev na teh območjih. S PUP, ki so podlaga za izdelavo lokacijske dokumentacije, se natančneje določijo urbanistični, oblikovalski in drugi pogoji ter merila za posege v prostor ter ukrepi za ohranjanje in razvijanje naravnih in z delom pridobljenih vrednot človekovega življenja. PUP torej ne ureja pogojev za gradnjo oz. za posege v prostor tako natančno kot zazidalni načrt. Zato gradnja spornega objekta na funkcionalnem zemljišču stavbe, ki bi bil vkopan in zazelenjen tako, da ne bi spreminjal oblikovne identitete in homogenosti območja, po mnenju sodišča ni nemogoča. Mora pa biti taka gradnja strokovno ocenjena in ustrezno obrazložena v lokacijski dokumentaciji, izdelani v skladu z določbami 55. člena navedenega zakona, ker je le tako izdelana lokacijska dokumentacija lahko podlaga za odločanje pristojnega upravnega organa v postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja. Neutemeljeni so tudi ostali tožbeni ugovori, ki v bistvu izhajajo iz solastninskih razmerij, ki zaradi izkazane pravice uporabe dela funkcionalnega zemljišča za gradnjo spornega objekta ne morejo vplivati na odločitev o stvari. Podobne ugovore je pravilno zavrnila že tožena stranka v izpodbijani odločbi.

Ker so po vsem navedenem dejanske okoliščine v bistvenih točkah ostale nepopolno ugotovljene, sodišče ne more rešiti spora. Zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/9-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.