Jedro

Pri presoji kriterijev iz prvega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP ne gre za presojo razumnosti zahteve za dodelitev BPP, temveč za presojo razumnosti zadeve (pričakovanja oz. zahtevka), v zvezi s katero je vložena prošnja za dodelitev BPP.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Novem mestu Bpp 167/2015 z dne 20. 5. 2015 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je predsednica Okrožnega sodišča v Novem mestu (v nadaljevanju: organ za brezplačno pravno pomoč) zavrnila prošnjo tožnika z dne 14. 5. 2015 za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju: BPP) za zastopanje v kazenskem postopku, ki se vodi pod VI K 10445/2015 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. V prošnji tožnik prosi za BPP v obsegu pravnega svetovanja in zastopanja na predobravnavnem naroku, ki je razpisan za 4. 6. 2015 v navedeni kazenski zadevi. Tožena stranka se sklicuje na določbe 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP), ki ga citira. Ker je v prvem odstavku 24. člena ZBPP pred naštevanjem kriterijev uporabljen izraz „predvsem da“, izhaja, da so v 1. in 2. alineji prvega odstavka 24. člena ZBPP zgolj primeroma navedene okoliščine in dejstva o zadevi, ki se kot pogoji upoštevajo pri presoji dodelitve BPP. Poleg izrecno navedenih okoliščin je po presoji toženke vsekakor potrebno kot pogoj upoštevati tudi ali je narava zadeve takšna, da prosilec v zvezi z njo nujno potrebuje BPP, ker mu sicer ne bo zagotovljeno učinkovito sodno varstvo oziroma pošten postopek oziroma ali je dodelitev BPP za konkretno zadevo skladna z namenom inštituta BPP. Po mnenju toženke je v nasprotju z namenom ZBPP, če bi se javna sredstva, namenjena BPP, uporabljala tudi za zadeve, pri katerih to za zagotovitev učinkovitega sodnega varstva oziroma poštenega sojenja ni nujno potrebno. Po mnenju toženke za zagotovitev poštenega kazenskega postopka ni nujno, da bi obdolženca v vsakem primeru zastopal zagovornik. Skladno z določbami Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) mora že samo sodišče po uradni dolžnosti skrbeti tudi za pravice obdolženca. Toženka navaja določbe drugega, tretjega, štirinajstega in sedemnajstega odstavka 18. člena ZKP, ki jih citira. Glede na navedene določbe je treba, kadar obramba v kazenskem postopku ni obvezna, v skladu s pravili in načeli mednarodnega prava, gledati na interes pravičnosti. Tako se v okviru presoje pravičnosti za dodelitev BPP presoja osebnost obdolženca, teža kaznivega dejanja, obravnavanje pravno ali dejansko zapletenih vprašanj in druge konkretne okoliščine, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženec zagovornika.

V nadaljevanju toženka navaja ugotovitve iz vpogleda v navedeni kazenski spis, kjer izhaja, da je zoper tožnika vložena obtožnica zaradi kaznivega dejanja velike tatvine (1. točka prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika, v nadaljevanju: KZ-1B), kjer se mu očita, da je 19. 4. 2013 vlomil v stanovanje ter odtujil prenosni računalnik in še druge stvari, kot so navedene, ter oškodovanca oškodoval v približni vrednosti 1.000,00 EUR. Najdena biološka sled na cigaretnem ogorku v stanovanju, ki pripada tožniku, slednjega povezuje s krajem kaznivega dejanja. Iz kazenskega spisa izhaja, da je tožilec star 40 let, pismen, s končano srednjo poklicno šolo, po poklicu oblikovalec kovin in brez zaposlitve. Iz kazenske evidence izhaja, da je bil že večkrat obsojen zaradi istovrstnih kaznivih dejanj in je tudi sedaj na prestajanju zaporne kazni. Po oceni toženke ne gre za obravnavanje težjega kaznivega dejanja ter pravno in dejansko zapletenih vprašanj. V zadevi ni okoliščin, ki kažejo, da tožnik ne bi bil sposoben razumeti pomena in poteka kazenskega postopka oziroma da ne bi bil sposoben podati svojega zagovora, kar kažejo tudi njegove osebne okoliščine. Več strani dolg kazenski list priča o tem, da je s potekom postopka in obsegom svojih pravic seznanjen, zato organ za BPP ocenjuje, da v konkretnem primeru pošten postopek ne bo zagotovljen le, če bo imel tožnik pomoč strokovne obrambe.

Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev. Navaja, da gre za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Tožnikovo poznavanje kazenskega prava je laično. Kolikor bi se moral sam zagovarjati, bi šlo za kršitev pravice do poštenega sojenja. Kaznivega dejanja ni storil, kar je povedal že v predkazenskem postopku. Ne gre zanemariti, da je za kaznivo dejanje zagrožena kazen 5 let. Ne strinja se z ugotovitvijo toženke, da kolikor bi se bil pripravljen pogajati, bi mu sodišče postavilo zagovornika po uradni dolžnosti. V tem primeru bi moral kaznivo dejanje priznati. Tožnik se ni sposoben sam zagovarjati. Le z zagovornikom mu bo zagotovljena pravica do poštenega sojenja. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi (prav: odpravi – opomba sodišča) in mu dodeli zagovornika, ker je predobravnavni narok razpisan za 4. 6. 2015. V odgovoru na tožbo toženka prereka navedbe tožnika in vztraja pri svojih razlogih. Toženka se je pri odločitvi oprla zlasti na osebnost tožnika, vključujoč pri tem njegovo poklicno izobrazbo in komunikacijske sposobnosti. Večkratna predkaznovanost za istovrstna kazniva dejanja pomeni, da ima izkušnje s kazenskimi postopki, zato v povezavi s procesnimi jamstvi, na katere mora paziti kazensko sodišče po uradni dolžnosti, toženka ni našla razlogov, da ne bi znal tožnik na naroku sam podati zagovora oziroma predlagati ustrezne dokaze, kljub temu, da gre za pomembno fazo kazenskega postopka, za katero uveljavlja BPP. V tožbi ne oporeka, da razume česa je obtožen, pravi le, da kaznivega dejanja ni storil. Nezmožnost, da dokaže svojo nedolžnost pojasnjuje le z abstraktnim sklicevanjem na zahtevnost konkretnega postopka ter svojo laičnost, kar ne more biti razlog za ugoditev njegovi prošnji za dodelitev BPP. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Po prvem odstavku 1. člena ZBPP je namen BPP uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Za sodno varstvo po ZBPP se po drugem odstavku istega člena ZBPP med drugim šteje tudi varstvo pred obtožbami v kazenskih zadevah. Po prvem odstavku 7. člena ZBPP se BPP lahko odobri med drugim za pravno svetovanje, pravno zastopanje in za druge pravne storitve, ki so določene z zakonom, za vse oblike sodnega varstva pred vsemi sodišči splošne pristojnosti in specializiranimi sodišči v Republiki Sloveniji. Iz navedenega izhaja, da se BPP po ZBPP dodeljuje v zvezi z uveljavljanjem pravice do sodnega varstva, kamor zakon šteje tudi varstvo pred obtožbami v kazenskih zadevah. Pogoj za dodelitev BPP iz prvega odstavka 24. člena ZBPP, po katerem je treba pri presoji o dodelitvi BPP kot pogoje upoštevati okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo, je med drugim tudi to, ali zadeva ni očitno nerazumna. ZBPP šteje, da je zadeva očitno nerazumna med drugim tudi v primeru, če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale (tretji odstavek 24. člena ZBPP).

Izpodbijana odločitev temelji na stališču, da glede na okoliščine konkretnega primera dodelitev BPP tožniku za predkazenski postopek, ki teče zoper njega, ni v interesu pravičnosti iz tretjega odstavka 24. člena ZBPP. Takšno stališče je po presoji sodišča napačno, čeprav glede tega vprašanja upravno-sodna praksa ni enotna, s čemer je sodišče seznanjeno. Sodišče zato tudi v tem primeru, tako kot že v sodbah I U 1643/2011, I U 1807/2012, I U 1850/2012, I U 1935/2012, I U 230/2014, I U 396/2015 pojasnjuje, da pravičnost in morala, na katero se nanaša tretji odstavek 24. člena ZBPP ne moreta biti pogoj za ocenjevanje pravičnosti dodelitve BPP za obrambo obdolženega v kazenskem postopku na način, na kakršnega je to v obravnavani zadevi storila toženka. Po presoji sodišča namreč tožnikove prošnje za dodelitev BPP ni mogoče ocenjevati z vidika pravičnosti, na katero se nanaša pravičnost iz tretjega odstavka 24. člena ZBPP. Prosilec, ki zaprosi za BPP v kazenski zadevi, v kateri je obdolženec, nima zahteve, ki bi bila lahko nerazuma, ima pa lahko pričakovanja, da ne bo spoznan za krivega očitanega kaznivega dejanja oziroma pričakovanja, ki se nanašajo na odmero kazenske sankcije. Tako pričakovanje že po naravi stvari ne more biti ne nepravično, ne nemoralno.

ZBPP v 8. členu jasno določa, v katerih zadevah se BPP ne dodeli. Med temi navaja zadeve zaradi kaznivih dejanj razžalitve, obrekovanja, žaljive obdolžitve in opravljanja (prva alineja 8. člena ZBPP), vendar se v teh primerih pogojev za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP niti ne ugotavlja. Ne ZBPP ne ZKP ne kakšen drug zakon ne določajo pogojev, ki bi pravico do BPP za osumljene, obdolžene ali obsojene v kazenskem postopku, omejevali drugače od pravice do BPP, ki jo imajo tožene stranke npr. v pravdi. V 3. členu ZBPP je sicer predvidena možnost drugačne ureditve BPP prav zaradi morebitnih potreb glede na vrsto postopka, vendar zakonodajalec BPP za kazenske postopke ni uredil drugače. Nasprotno, z uveljavitvijo ZBPP-B je zakonodajalec namenoma izenačil pogoje za pridobitev BPP tudi za kazenski postopek1. To pomeni, da možnost dodeljevanja BPP obdolžencem v kazenskem postopku, kljub posebnostim kazenskega postopka, ne sme biti drugačna od možnosti dodelitve BPP tožniku v pravdnem postopku.

Zato po mnenju sodišča navedenih določb 24. člena ZBPP ni mogoče razlagati na način, na kakršnega jih razlaga tožena stranka. Sodišče se sicer strinja s stališčem toženke, da mora vsak prosilec izpolnjevati pogoje, ki jih določa 24. člen ZBPP, vendar je zahteva po izpolnjevanju teh pogojev že po zakonskem besedilu vezana na naravo zadeve, na katero se nanaša prošnja za BPP. Pri presoji kriterijev iz prvega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP torej ne gre za presojo razumnosti zahteve za dodelitev BPP, temveč za presojo razumnosti zadeve (pričakovanja oz. zahtevka), v zvezi s katero je vložena prošnja za dodelitev BPP.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da gre pri načelu pravičnosti iz tretjega odstavka 24. člena ZBPP za „interes pravičnosti“ v smislu kot izhaja iz 6. člena Evropske konvencije za človekove pravice (v nadaljevanju: EKČP), vendar sodišče temu stališču ne sledi. Tretji odstavek 6. člena EKČP določa minimalne pravice, ki jih ima oseba, ki je obdolžena kaznivega dejanja, med drugim tudi pravico, da dobi zagovornika brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti (točka c). Navedeni interes pravičnosti so vsebovale tudi pred tem določbe ZKP do uveljavitve sprememb ZBPP leta 2008 (Uradni list RS, št. 23/08, v nadaljevanju: ZBPP-B). Stališče toženke v izpodbijani odločbi, ki vpliva na zagotavljanje poštenega postopka izhaja iz prej veljavne zakonske ureditve, ki BPP za kazenske postopke ni predvidevala. Je pa v kazenskih postopkih omogočala postavitev zagovornika na stroške družbe tudi v primerih, ko postavitev zagovornika ni obvezna, če je bilo to v interesu pravičnosti.2 Načelo pravičnosti in morale iz tretjega odstavka 24. člena ZBPP pa odobritev BPP odreka. Po navedenem torej obeh, čeprav jezikovno podobnih določb (obe vsebujeta pojem pravičnosti), ni mogoče enačiti. To pomeni, da pri presoji upravičenosti do BPP za obdolženca v kazenskem postopku ne gre za presojo upravičenosti do dodelitve zagovornika (kot je bila ta urejena s prej navedenimi določbami ZKP). Zgolj to, da je ZBPP-B razveljavil te določbe ZKP, pa tudi ne pomeni, da jih na enak način nadomeščajo določbe 24. člena ZBPP. Iz navedenih razlogov se pravna stališča, na katera se opira odločitev v obravnavani zadevi (kot tudi npr. že v zadevah I U 230/2014, I U 1935/2012, I U 1850/2012, I U 1807/2012, I U 1643/2011 in I U 396/2015), razlikujejo od pretežnega dela prejšnje sodne prakse, ki se je omejevala na preizkus pravilne uporabe načela pravičnosti v smislu 6. člena EKČP oziroma prej veljavne ureditve ZKP.

Glede na navedeno je toženka nepravilno uporabila določbe prvega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP, zato je sodišče v skladu s 4. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo pristojnemu organu za BPP v ponovno odločanje.

Sodišče predlogu tožnika za sojenje v sporu polne jurisdikcije ni sledilo, saj za to niso izpolnjeni pogoji (65. člen ZUS-1).