Jedro

Kraj - kadar ni znak kaznivega dejanja - se v izreku obsodilne sodbe navede, kadar je od tega odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona (1. točka 1. odstavka 359. člena ZKP). Zato ne drži, da brez (navedbe) kraja kaznivega dejanja ne more biti.

V 427. členu ZKP je določeno ravnanje Vrhovnega sodišča, če se mu ob siceršnjem odločanju o zahtevi, vloženi zaradi razlogov, iz katerih jo je mogoče vložiti (prvi odstavek 420. člena ZKP), pojavi precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev. Če takega dvoma ni, tudi ni dolžno razlagati, zakaj te določbe ni uporabilo.

Izrek

Zahteva obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot strošek postopka, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom, na 150.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je spoznalo obs. B.Č. za krivega dveh kaznivih dejanj spolnega napada na otroka po prvem odstavku 183. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 63/94 - v nadaljevanju KZ RS) in kaznivega dejanja spolne zlorabe slabotne osebe po prvem odstavku 182. člena KZ RS. Za vsako od prvih dveh dejanj mu je bila določena kazen enega leta in osmih mesecev zapora, za tretje dejanje dve leti zapora, nato pa izrečena enotna kazen petih let zapora ter varnostni ukrep prepovedi opravljanja dejavnosti trenerja - učitelja juda za dobo petih let. Oškodovanci so bili s premoženjskopravnimi zahtevki napoteni na pravdo. Dolžan je bil plačati tudi stroške kazenskega postopka, od tega 200.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče je zavrnilo zagovornikovo pritožbo, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da mora obsojenec plačati 100.000,00 SIT povprečnine.

Obsojenčev zagovornik je 27.7.2002 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej izpodbija sodbi sodišč prve in druge stopnje zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodne odločbe, torej iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče odredi odložitev izvršitve pravnomočne sodbe, zahtevi pa ugodi in sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 423. člena ZKP) meni, da je ta neutemeljena. Ne drži trditev, da je izrek sodbe pomanjkljiv, nerazumljiv in da je v nasprotju s samim seboj. Navedbe, na podlagi kateri naj bi Vrhovno sodišče ugotovilo precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, pa so brezpredmetne, saj zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ne more biti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik v obširni zahtevi, ki je vsebinsko v celoti prevzeta pritožba zoper prvostopenjsko sodbo (z nebistvenimi dopolnitvami), uveljavlja:

1. pomanjkljivosti v opisih kaznivih dejanj, saj da ne vsebujejo vseh zakonskih znakov, zaradi česar je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali so dejanja sploh kazniva dejanja (1. točka 372. člena ZKP);

2. da zaslišanje mladoletnega oškodovanca D.F. pred preiskovalno sodnico ni bilo izpeljano v skladu s prvim odstavkom 241. člena in četrtim odstavkom 240. člena ZKP, zato sodišči na tako izpovedbo ne bi smeli opreti svojih sodb;

3. da je bilo kaznivo dejanje na škodo N.Č. (prvi odstavek 182. člena KZ RS) storjeno januarja 1994 in ne 1995, zaradi česar je kazenski pregon za to kaznivo dejanje relativno zastaral, saj je bila zahteva za preiskavo vložena šele 3.5.1999; o tem datumu bi vedeli povedati na glavni obravnavi predlagani a zavrnjeni priči S. in J.R., ki bi ju sodišče moralo zaslišati zaradi preizkusa časovnih okoliščin kaznivega dejanja;

4. zmotno ugotovitev dejanskega stanja s poudarjanjem okoliščin, ki da kažejo na neverodostojnost zlasti oškodovancev in njihovih družinskih članov.

K tč. 1 Zagovornik opisom dejanj v okviru dveh kaznivih dejanj spolnega napada na otroka po prvem odstavku 183. člena KZ očita naslednje: - opisu v prvi alinei točke I/1 izreka prvostopenjske sodbe, da bi moralo biti obsojenčevo samozadovoljevanje, ki ga je izvajal z oškodovančevo roko, podrobneje opisano, ker da to pri moških pozna več pojavnih oblik, - v drugi alinei iste točke je pomanjkljivost enaka, naveden tudi ni kraj kaznivega dejanja, - iz opisa v tretji alinei ni jasno razvidno, kdo se je pravzaprav samozadovoljil, prav tako ni naveden kraj kaznivega dejanja, - zaradi nejasnega opisa v četrti alinei se zastavlja vprašanje, kdo je ejakuliral in bil spolno zadovoljen, - enako vprašanje se zastavlja tudi pri opisu dejanja v prvi alinei točke I/2, - v drugi alinei iste točke ni jasno, s čigavo roko in na kakšen način naj bi E. zadovoljeval oškodovanca.

V opisu kaznivega dejanja spolne zlorabe slabotne osebe po prvem odstavku 182. člena KZ RS (točka II. izreka prvostopenjske sodbe) pa zagovornik pogreša konkretizacijo spolnega občevanja, sklicujoč se na Kamasutro, ker da je že ta opisovala več kot 100 različnih praktik.

Na očitke glede pomanjkljivosti opisov je podrobno odgovorilo že sodišče druge stopnje (4. do 6. stran obrazložitve) in se Vrhovno sodišče s tem v celoti strinja. V opisih so navedeni vsi znaki navedenih kaznivih dejanj: pri tem je povsem jasno tudi, za kakšna spolna dejanja je šlo v primerih iz tč. I/1 in I/2 izreka sodbe sodišča prve stopnje, podrobnejše razlage pa ne potrebuje niti spolno občevanje glede na enoznačnost njegovega pomena (opravljati spolno združitev - glej SSKJ, DZS, 1998, str. 696). Tehnike in položaji pri tem pa vsekakor presegajo zahteve in domet konkretizacije obravnavanega kaznivega dejanja.

Kar zadeva okoliščino, da pri dveh posamičnih dejanjih ni naveden kraj storitve, ta ne vpliva na ugotovitev, da so v opisu kaznivega dejanja navedeni vsi njegovi znaki. Kraj storitve ni odločilen element za obstoj kaznivega dejanja spolnega napada na otroka po prvem odstavku 183. člena KZ RS, saj ni določen kot njegov poseben znak. Kraj - kadar ni znak kaznivega dejanja - se v izreku obsodilne sodbe navede, kadar je od tega odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona (1. točka prvega odstavka 359. člena ZKP). Ne drži torej, kar zatrjuje zagovornik, da brez (navedbe) kraja kaznivega dejanja ne more biti.

Glede na navedeno kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ni podana.

K tč. 2 Zaslišanje priče se opravi tako, da se po splošnih vprašanjih od nje zahteva, da pove vse, kar ve o zadevi; nato se ji postavljajo vprašanja, da se njene izpovedbe preskusijo, dopolnijo in razjasnijo (prvi odstavek 241. člena ZKP).

Zagovornik navaja, da se je priči očitno prebralo posamezne očitke iz zahteve oz. sklepa o preiskavi, priča pa je takšne in celo nepopolne opise potrjevala brez komentarja.

Na isti očitek je odgovorilo že pritožbeno sodišče (6. in 7. stran obrazložitve), enako - da pri zaslišanju ni šlo le za golo potrjevanje dejstev - pa ugotavlja tudi Vrhovno sodišče. Iz zapisnika o zaslišanju pred preiskovalno sodnico res izhaja, da je bila mladoletnemu oškodovancu najprej prebrana zahteva oz. sklep o preiskavi, vendar je treba pri takem načinu predstavitve zadeve, o kateri naj oškodovanec govori, upoštevati otrokovo starost pri zaslišanju (11 let), več kot dveletno oddaljenost od dogodkov ter specifičnost vsebine, saj je globoko posegla v njegovo osebnost. Mladoletna priča je nato pri vsakem od dejanj opisala svoje videnje dogodka oz. razlike glede na tisto, kar mu je bilo prebrano (l. št. 113 in 114), zato zagovornikove trditve v tem delu ne držijo.

Glede na navedeno zatrjevana kršitev ni podana. Poudariti pa je treba, da je bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki ni absolutna, v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti pravno relevantna le, če je vplivala na zakonitost sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). V takem primeru pa mora vlagatelj zahteve, ki se sklicuje na tovrstno kršitev, ta vpliv tudi obrazložiti.

Vrhovno sodišče se namreč pri odločanju omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), torej jih tudi obrazloži, česar zagovornik v tem primeru ni storil. Glede na omenjeno določbo pa se Vrhovno sodišče tudi ni moglo opredeliti glede neobrazložene kršitve določbe četrtega odstavka 240. člena.

K tč. 3 V obravnavanem primeru bi kazenski pregon relativno zastaral, če bi od storitve kaznivega dejanja do prvega procesnega dejanja, ki je pretrgalo zastaranje, poteklo več kot pet let (4. točka prvega odstavka 111. člena KZ RS). Ker pa se zastaranje pretrga tudi tedaj, če stori storilec v času, ko teče zastaralni rok, enako hudo ali hujše kaznivo dejanje (četrti odstavek 112. člena KZ RS), v obravnavani zadevi do take situacije ni moglo priti. Obsojenec je namreč v letih 1997 in 1998 storil kaznivi dejanji spolnega napada na otroka po prvem odstavku 183. člena KZ RS iz točk I/1 in 2 izreka prvostopenjske sodbe, ki sta glede na predpisano kazen (zapor od šestih mesecev do petih let) enako hudi kaznivi dejanji kot spolna zloraba slabotne osebe po prvem odstavku 182. člena KZ RS. Z njuno storitvijo je bil tek zastaralnega roka za pregon kaznivega dejanja na škodo N.Č. pretrgan, zato relativno zastaranje do 3.5.1999 ne bi nastopilo niti v primeru, ki ga zatrjuje vložnik - torej, če bi bilo to kaznivo dejanje storjeno januarja 1994. V tej luči predlagano zaslišanje J. in S.R. tako ni potrebno (drugi odstavek 329. člena ZKP), obramba pa ne prikrajšana v pravici do izvajanja dokazov v obdolženčevo korist. Samo zatrjevanje drugačnega časa storitve kaznivega dejanja zato ostaja zgolj kot uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

K tč. 4 Kljub zatrjevanju, da se obramba zaveda, da v zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in da tega ne bo počela, takoj v nadaljevanju, sklicujoč se na 427. člen ZKP, z obširnimi razlogi opozori senat Vrhovnega sodišča na ugotovitve v zvezi z dejanskim stanjem.

Vrhovno sodišče je že večkrat opozorilo, da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP); ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti, če pa so take trditve kljub temu navedene, sodišče nanje ni dolžno odgovarjati. Zato je tudi morebitno sklicevanje na 427. člen ZKP v nasprotju z navedeno določbo, tako da precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev ni razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati oz. se nanj sklicevati v zahtevi za varstvo zakonitosti. V 427. členu ZKP je zgolj določeno ravnanje Vrhovnega sodišča, če se mu ob siceršnjem odločanju o zahtevi, vloženi zaradi razlogov, iz katerih jo je mogoče vložiti (prvi odstavek 420. člena ZKP), pojavi tak dvom. Če takega dvoma ni, tudi ni dolžno razlagati, zakaj te določbe ni uporabilo.

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP). Zaradi tega je odpadla tudi podlaga za odločitev, da se izvršitev pravnomočne sodne odločbe odloži (četrti odstavek 423. člena ZKP).

Obsojenec ni uspel z zahtevo za varstvo zakonitosti, zato je dolžan plačati stroške postopka, ki so nastali s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP). Pri odmeri povprečnine je sodišče v skladu s tretjim odstavkom 92. člena ZKP upoštevalo stopnjo težavnosti postopka in obsojenčeve premoženjske razmere, ugotovljene v sodbi sodišča prve stopnje.