Jedro

Ker mladoletni otroci delijo usodo staršev, je po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka na podlagi v upravnem postopku ugotovljenih dejanskih okoliščin pravilno presodila, da je potrebno omejiti gibanje tudi mladoletnima otrokoma ob tem, da so bili za omejitev gibanja njunih staršev izkazani z zakonom določeni pogoji iz 27. člena ZAzil.

Izrek

Izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje ugodilo tožbi tožnikov in odpravilo sklep tožene stranke z dne 5.10.2007. Z navedenim sklepom je tožena stranka v zadevi priznanja azila - omejitve gibanja na podlagi 1. odstavka 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ter 5. odstavka 27. člena Zakona o azilu (ZAzil) z izrekom pod točko 1 združila v en postopek upravne stvari prvega tožnika in druge tožnice ter njunih mladoletnih otrok, pod 2. točko izreka pa je odločila, da se tožnikom omeji gibanje na ograjeno območje Azilnega doma do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar največ za tri mesece, in sicer od 13.15 ure dne 4.10.2007 do 13.15 ure dne 4.1.2008. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je potrebno pritrditi ugovoru tožnikov v tožbi, da tožena stranka z izpodbijanim sklepom ni v zadostni meri obrazložila vseh relevantnih dejanskih in pravnih okoliščin o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogoča preizkus izpodbijanja sklepa na način, ki je določen s 3. odstavkom 40. člena ZUS-1, zlasti kolikor se izpodbijani sklep nanaša na tretjega tožnika A.X., roj. 15.11.2001 v P. in četrto tožnico A.X., roj. 4.6.2004 v P., ki ju zastopata njuna starša in zakonita zastopnika, sedaj prvi tožnik in druga tožnica, saj je takšna obrazložitev v izpodbijanem sklepu, kolikor se nanaša na tretjega tožnika in četrto tožnico, v celoti izostala. Ker je sodišče presodilo, da je izpodbijani sklep nezakonit in da ga je potrebno že iz tega razloga odpraviti, posebnega zaslišanja tožnikov ni opravilo, ob upoštevanju načela ekonomičnosti postopka in glede na naravo sporne stvari. Pri izrečenem ukrepu omejitve gibanja, kolikor se nanaša na mladoletna tretjega tožnika in četrto tožnico, ki sta še otroka, gre namreč za poseg v varovane ustavne pravice iz 19., 32. in 56. člena Ustave Republike Slovenije, ne da bi bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ustreza namenu, za katerega je določen z zakonom (1. odstavek 27. člena ZAzil). Tožena stranka pri tem ni obrazložila suma zavajanja ali zlorabe azilnega postopka s strani mladoletnega tretjega tožnika in mladoletne četrte tožnice, ki sta še otroka, stara šest in tri leta, čeprav je ukrep omejitve gibanja po določilih 1. odstavka 27. člena ZAzil utemeljeno izrečen le v primerih, če so izpolnjeni predpisani pogoji in podani utemeljeni razlogi zanj. Po določbah Konvencije o otrokovih pravicah (Konvencija) mora biti pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki bodisi, da jih vodijo državne bodisi zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišča, upravni organi ali zakonodajna telesa, otrokova korist glavno vodilo, države pogodbenice pa morajo v skladu z 22. členom Konvencije otroku, ki bodisi sam bodisi v spremstvu staršev ali katerekoli druge osebe prosi za status begunca, z ustreznimi ukrepi zagotoviti ustrezno varstvo, humanitarno pomoč pri uživanju veljavnih pravic, določenih s Konvencijo in drugimi mednarodnimi humanitarnimi akti ter akti o človekovih pravicah. Tožena stranka v izpodbijanem sklepu sicer navaja, da je v konkretnem primeru odločila ob upoštevanju načela največje koristi mladoletnih otrok, vendar pri tem ne pove, kako je prišla do te ugotovitve oziroma, iz katerih dejstev in okoliščin tako sklepa, zato preizkus izpodbijanega sklepa v tem delu sploh ni mogoč. Izrek izpodbijanega sklepa je v nasprotju z njegovo obrazložitvijo oziroma s trditvijo tožene stranke, da je v konkretnem primeru odločila ob upoštevanju načela največje koristi mladoletnih otrok, kolikor se nanaša na oba mladoletna tožnika, to pa je v nasprotju z določbami 213. in 214. člena ZUP. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 v zvezi z 2. odstavkom 39. člena ZAzil tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi. V pritožbi prereka navedbe sodišča prve stopnje, da v izpodbijanem sklepu ni v zadostni meri obrazložila vseh relevantnih dejanskih in pravnih okoliščin o načinu in mejah uporabe prostega preudarka na način, ki je določen s 3. odstavkom 40. člena ZUS-1. V izpodbijanem sklepu je navedla, da bo poskrbela, da bo omejitev gibanja na mladoletna tožnika vplivala v najmanjši možni meri. Kot izhaja iz uradnega zaznamka vodje referata za oskrbo in nastanitev z dne 5.11.2007 mld. A.X. redno obiskuje šolo, opremljen je bil z vsemi šolskimi potrebščinami. Do zbirališča, kjer šolo obvezne prosilce za azil čaka avtobus, pa mld. A.X. kljub omejitvi gibanja na območje azilnega doma pospremi njegova mati. Staršema mld. A.X. je vseskozi omogočeno tudi aktivno spremljanje otrokovega šolanja, saj prejemata žetone za mestni avtobus, da se lahko udeležujeta govorilnih ur in drugih obveznosti, ki jih imajo starši šolo obveznih otrok. Če tožena stranka v konkretnem primeru ne bi upoštevala otrokovih koristi, bi tožnikom gibanje lahko omejila pod strožjim režimom npr. na Center za tujce, saj gre v konkretnem primeru za ponovne prošnje za azil, 41. člen za ZAzil pa določa, da se prosilca za azil, ki vloži ponovno prošnjo za azil nastani pri organu, ki je pristojen za odstranitev iz države. Tožnikom je bilo gibanje na območje Azilnega doma omejeno izključno iz razloga upoštevanja koristi otrok. Mladoletna tožnika v skladu s 3. členom ZAzil in 1. odstavkom 8. člena Konvencije delita usodo svojih staršev. Glede nato, da je v izpodbijanem sklepu tožena stranka izčrpno pojasnila razloge za sum zavajanja ali zlorabe azilnega postopka, ki so v konkretnem primeru podani s strani prvega tožnika in druge tožnice, ki sta obenem starša tretjega tožnika in četrte tožnice, je na podlagi navedenega jasno, da se sum zlorabe in zavajanje azilnega postopka nanaša tudi na mladoletna tožnika. Ugotovljeno je bilo, da so se prosilci praktično pri vsaki prošnji za azil izkazovali z drugimi osebnimi podatki. Tožena stranka je tako na podlagi vsega navedenega ugotovila, da je v konkretnem primeru podan sum zavajanja ali zlorabe azilnega postopka, in sicer precej nad minimalnim pragom, ki je po upravni in sodni praksi potreben za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene. ZAzil v 27. členu iz ukrepa omejitve gibanja ne izključuje niti družin niti mladoletnih otrok, če so razlogi za omejitev gibanja utemeljeni na zakonu. Izključitev družin iz ukrepa omejitve gibanja bi pomenila tudi diskriminatorno obravnavo tistih prosilcev za azil, za katere se izkazani razlogi za omejitev gibanja in potujejo sami oziroma brez otrok. Prvemu tožniku in drugi tožnici je zaradi dejstva, da imata dva mladoletna otroka, gibanje omejeno pod najmilejšimi pogoji, ki jih določa zakon. Tožena stranka se ne strinja z opustitvijo glavne obravnave, ki jo določa 27. člen ZAzil, saj 5. odstavek tega člena zavezuje k izvedbi glavne obravnave.

Tožniki v odgovoru na pritožbo predlagajo njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožena stranka pravilno obrazložila v upravnem sporu izpodbijanem sklepu izrek omejitve gibanja mladoletnima otrokoma prvo tožnika in druge tožnice.

Po 3. odstavku 3. člena ZAzil imajo družinski člani iz 1. odstavka 3. člena tega zakona v postopku za dodelitev azila enak pravni položaj kot prosilec za azil. Ker torej mladoletni otroci delijo usodo staršev, je po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka na podlagi v upravnem postopku ugotovljenih dejanskih okoliščin pravilno presodila, da je potrebno omejiti gibanje tudi mladoletnima otrokoma ob tem, da so bili za omejitev gibanja njunih staršev izkazani z zakonom določeni pogoji iz 27. člena ZAzil. Tudi iz 1. odstavka 8. člena Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah izhaja, da mladoletni otroci delijo usodo svojih staršev. Zato dodatna obrazložitev glede omejitve gibanja mladoletnima tožnikoma v obravnavani zadevi po presoji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ni potrebna. Iz predloženega upravnega spisa in iz samega sklepa tožene stranke ne izhaja, da v obravnavani zadevi koristi otrok - mladoletnih tožnikov ne bi bile varovane s tem, ko sta mladoletna tožnika nameščena skupaj s prvo tožnikom in drugo tožnico v Azilnem domu. Tožena stranka je pravilno obrazložila, da je zaradi upoštevanja načela največje koristi otrok vse štiri tožnike nastanila v Azilnem domu. Takšno nastanitev je glede istih tožnikov naložilo s svojim sklepom št. Up-859/06-22 z dne 7.7.2006, tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije. V navedenem sklepu je Ustavno sodišče RS poudarilo, da je glede na 8. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki zagotavlja pravico do združitve in ohranitve celovitosti družine z ožjimi družinskimi člani, odločilo, da se v Azilni dom premestita tudi starša (prvo tožnik in druga tožnica v tem upravnem sporu).

Ker je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in med listinami, ki so v predloženih spisih, je podana bistvena kršitev določb postopka po 3. odstavku 75. člena ZUS-1 v zvezi s 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 77. člena ZUS-1 razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje v skladu s 5. odstavkom 27. člena ZAzil opraviti glavno obravnavo, na kar utemeljeno opozarja tožena stranka v svoji pritožbi.