Jedro

Ker z izpodbijano odločbo ni bilo poseženo v pravice ali na zakon oprte osebne koristi tožnikov, slednji niso aktivno legitimirani za vložitev tožbe v upravnem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrglo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 11.11.1998, s katero je bil Društvu za varstvo in proti mučenju živali, A. podeljen status društva, ki deluje v javnem interesu.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbo 4. člena ZUS, ki določa, da je upravni spor dopusten, če tožnik uveljavlja, da je prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi upravnega akta, ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in mu vročen v predpisanem roku. Upravni akt lahko zato izpodbija le tisti, ki lahko izkaže, da je z izdanim upravnim aktom prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih. Ker je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist, so pri izkazovanju pravnega interesa pravno relevantne le tiste pravice ali pravne koristi, ki so neposredno oprte na predpise. Z izpodbijanim aktom, s katerim je bilo odločeno, da se Društvu za varstvo in proti mučenju živali, A. podeli status društva, ki deluje v javnem interesu, ni bilo odločeno o kakšnih zakonskih pravicah ali pravnih koristih tožnikov. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni ugovor, da azil za živali navedenega društva deluje v prostorih, ki so bili zgrajeni brez lokacijskega in gradbenega dovoljenja. Pojasnilo je, da je vprašanje legalizacije spornega objekta predmet obravnave v drugem upravnem postopku, v katerem pa bodo tožniki lahko uveljavljali ugovore, ki se nanašajo na vplive spornega objekta na njihove bivalne razmere. V obravnavani zadevi tožniki niso izkazali aktivne legitimacije za vložitev tožbe zoper upravni akt, ki je bil izdan v zvezi s statusom društva. Zgolj dejanski interes namreč ne zadošča za aktivno legitimacijo za tožbo zoper upravni akt, s katerim ni bilo odločeno o pravicah ali pravnih koristih tožnikov.

Tožniki v pritožbi uveljavljajo vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navajajo, da so aktivno legitimirani za vložitev obravnavane tožbe, ter se pri tem sklicujejo na odločbo Ministrstva za okolje, prostor in energijo z dne 24.6.2003, s katero jim je bil podeljen status stranke v postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja za legalizacijo in novogradnjo zavetišča za živali na parc. št. 285/4 k.o. Z. Društvo ob izdaji sporne odločbe ni izpolnjevalo pogojev za podelitev statusa društva, ki deluje v javnem interesu, ker ne more biti registrirano na naslovu, kjer je črna gradnja. Navedeno društvo je postavilo objekte brez gradbenega dovoljenja ter delovalo v nasprotju z veljavnim PUP, ki ni dopuščal gradnje objektov in naprav posebnega javnega pomena, kar azil za brezdomne živali nedvomno je. Ker iz napadene odločbe o podelitvi statusa ni razvidno, katere listine je društvo predložilo, ni mogoče preveriti, ali so bili izpolnjeni pogoji v skladu s Pravilnikom o kriterijih za podelitev statusa društva, ki deluje v javnem interesu na področju kmetijstva, gozdarstva, lovstva, ribištva, veterinarstva ali prehrane (Uradni list RS, št. 52/98 in 60/98, Pravilnik) za pridobitev statusa društva, ki deluje v javnem interesu. Očitno je, da sporno društvo svoje dejavnosti ne opravlja v korist prebivalcev naselja Z., saj kljub določilom PUP ter brez ustreznih upravnih dovoljenj gradi objekte, kar kaže na to, da obravnavanemu društvu javni interes ni pomemben. Tožniki so kot neposredni sosedje nedovoljene gradnje zaradi ravnanja društva zdravstveno ogroženi, ogrožena pa je tudi njihova lastninska pravica. Zato je nedvomno izkazan njihov pravni interes, da se društvu, ki krši predpise in se ne ozira na prebivalce območja Z., temveč deluje izključno v lastnem interesu, ne podeli status društva, ki deluje v javnem interesu.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je sodišče prve stopnje navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja: Zakon o društvih (Uradni list RS, št. 60/95, ZDru) v 2. odstavku 3. člena določa, da se lahko društvu v skladu s posebnimi predpisi podeli status društva, ki deluje v javnem interesu, če njegovo delovanje presega interese njegovih članov. Pogoje in postopek za podelitev statusa društva, ki deluje v javnem interesu na področju kmetijstva, gozdarstva, lovstva, ribištva, veterinarstva ali prehrane pa določa Pravilnik (1. odstavek 2. člena Pravilnika). Postopek za podelitev statusa je urejen v III. Poglavju Pravilnika. Iz določb tega poglavja je razvidno, da mora društvo zahtevi za podelitev statusa društva v javnem interesu priložiti zadnjo odločbo o registraciji društva; veljavni temeljni akt društva; poročilo o delu društva za zadnji dve leti; poročilo o finančno-materialnem poslovanju društva v preteklem letu in utemeljitev zahteve za pridobitev statusa (6. člena Pravilnika). O podelitvi statusa društva v javnem interesu odloča minister, pristojen za področje kmetijstva, gozdarstva, lovstva, ribištva, veterinarstva oziroma prehrane (v nadaljevanju minister) na predlog komisije, ki ima vsaj tri člane in jo imenuje minister. V komisiji so poleg predstavnikov ministrstva lahko tudi zunanji strokovnjaki. O podelitvi statusa izda minister odločbo v upravnem postopku (5. člen Pravilnika).

Iz navedenih določb Pravilnika tudi po presoji pritožbenega sodišča izhaja, da v postopku podelitve statusa društva, ki deluje v javnem interesu, varuje svoje pravice in pravne koristi le društvo kot pravna oseba zasebnega prava (2. člen ZDru). Zato je pritožbeno sodišče v obravnavanem primeru presodilo, da tožniki nimajo pravic in pravnih koristi po navedenem Pravilniku, saj z izpodbijano odločbo ni bilo poseženo v pravice ali na zakon oprte osebne koristi tožnikov, kar pomeni, da niso aktivno legitimirani za vložitev tožbe v tem upravnem sporu (4. točka 1. odstavka 34. člena ZUS). Pritožbeno sodišče še pripominja, da se pravni interes v postopku podelitve statusa društva, ki deluje v javnem interesu, presoja glede na določbe Pravilnika, zato pritožbenih navedb, ki se nanašajo na nezakonito gradnjo, v tem postopku ni mogoče upoštevati. Te ugovore bodo lahko tožniki, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, uveljavljali v postopkih za pridobitev ustreznih upravnih dovoljenj za posege v prostor.

Glede na navedeno je bilo na pravilno ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno, pritožbeni ugovori pa niso utemeljeni. Pritožbeno sodišče je zato v skladu s 73. členom, v zvezi z 68. členom ZUS, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.