Jedro

Sodišče druge stopnje pripominja, da je procesnopravno stališče prvostopenjskega sodišča v točki 13 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da o pravočasnosti vložitve zasebne tožbe kot procesni predpostavki ni odločalo, ker se navezuje na ključno dejansko vprašanje psihičnega stanja zasebne tožilke v času sklenitve predmetne prodajne pogodbe, napačno: sodišče prve stopnje bi pred presojo obstoja potrebnega dokaznega standarda moralo, v skladu s podatki spisa, ugotoviti, ali je bila zasebna tožba vložena znotraj predpisanega roka, pri čemer bi moralo izhajati iz zatrjevanega dejstva, da je zasebno tožbo vložila skrbnica zasebne tožilke iz razloga njene psihične nesposobnosti.

Izrek

I.Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II.Zasebna tožilka je dolžna plačati sodno takso v znesku 100,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ugovoru zagovornika obdolženca ugodilo ter zasebne tožbe ni dopustilo in kazenski postopek zoper obdolženega A. A. zaradi kaznivega dejanja goljufije po tretjem in prvem odstavku 211. člena KZ-1 iz razloga po četrti točki prvega odstavka 277. člena ZKP ustavilo. Na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da je zasebna tožilka dolžna povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženca ter potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika.

2.Zoper navedeni sklep so vložili vložili pritožbo pooblaščenci skrbnice zasebne tožilke, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov, ter predlagali, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni, smiselno, tako, da ugovor zagovornika obdolženca zavrne kot neutemeljen.

3.Na pritožbo pooblaščencev skrbnice zasebne tožilke je odgovoril zagovornik obdolženca, odvetnik B. B., in predlagal, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje po proučitvi pritožbenih navedb, razlogov izpodbijanega sklepa ter podatkov spisa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo ugovoru zagovornika obdolženca in kazenski postopek zoper obdolženega A. A. zaradi kaznivega dejanja goljufije po tretjem in prvem odstavku člena 211 KZ-1 ustavilo iz razloga po 4. točki prvega odstavka člena 277 ZKP, torej, ker ni zadosti dokazov, da bi bil obdolženi utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet zasebne tožbe.

6.Pritožbeno sodišče uvodoma izpostavlja, da je v skladu s petim odstavkom člena 402 ZKP pri obravnavanju pritožbe zoper sklep vezano na pritožbene navedbe, razen v delu, ki se nanaša na vprašanje, ali je sklep izdal upravičeni organ oziroma ali je bilo sodišče prve stopnje stvarno pristojno za izdajo izpodbijanega sklepa. Pritožba pooblaščencev skrbnice zasebne tožilke se nanaša na nosilni razlog napadene odločitve, torej na razlogovanje prvostopenjskega sodišča, da se zasebna tožba ne dopusti in kazenski postopek zoper obdolženca zaradi očitanega kaznivega dejanja ustavi, ker ni zadosti dokazov, da bi bil obdolženi utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet zasebne tožbe. Sodišče druge stopnje ob tem sicer pripominja, da je procesnopravno stališče prvostopenjskega sodišča v točki 13 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da o pravočasnosti vložitve zasebne tožbe kot procesni predpostavki ni odločalo, ker se navezuje na ključno dejansko vprašanje psihičnega stanja zasebne tožilke v času sklenitve predmetne prodajne pogodbe, napačno: sodišče prve stopnje bi pred presojo obstoja potrebnega dokaznega standarda moralo, v skladu s podatki spisa, ugotoviti, ali je bila zasebna tožba vložena znotraj predpisanega roka, pri čemer bi moralo izhajati iz zatrjevanega dejstva, da je zasebno tožbo vložila skrbnica zasebne tožilke iz razloga njene psihične nesposobnosti.

7.Sicer pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa in enako kot sodišče prve stopnje zaključuje, da potreben priporni temelj ni podan. Sodišče prve stopnje je spisovno skladno izpostavilo bistveno ugotovitev iz izvedenskega mnenja izvedenca psihiatrične stroke dr. C. C., da na dan 21. 10. 2019 pri oškodovanki ni bilo zaznati kakšne psihične motnje, ki bi pomembneje vplivala na njeno sposobnost oblikovanja in izražanja volje, pa tudi, da ni klasične oblike demence in da se le-ta bodisi razvija postopno več let ali pa se razvije v izjemno kratkem času, pri čemer so navedbe v pričanju priče D. D. o načinu obnašanja E. D. v obdobju do aprila 2020 presplošne, da bi bilo na njihovi podlagi mogoče sklepati na demenco E. D. v času sklenitve predmetne prodajne pogodbe. Pritožbeno izpostavljanje, da izvedenec ni mogel izključiti večletnega razvoja demence, sicer drži, vendar pritožniki spregledajo, da le na abstraktni ravni; glede zasebne tožilke E. D. je jasno navedel, da dostopni podatki ne utemeljujejo teze, da na dan sklenitve prodajne pogodbe ni bila zmožna oblikovati in izraziti svoje prave volje.

8.Sodišče druge stopnje zavrača pritožbene navedbe, ki temeljijo na pritožnikom lastni dokazni presoji oškodovankinega zdravstvenega stanja in v ključnem predstavljajo zatrjevanje, da se je pri E. D. že od leta 2013, ko je utrpela hudo možgansko kap, razvijala demenca in s tem duševno stanje, ki ji je onemogočalo stik z realnostjo, razumevanje lastnih dejanj ter samostojno življenje; tak dokazni zaključek ni podkrepljen z ničemer oziroma se še celo izkazuje zatrjevano vstopanje D. D. v poslovna razmerja z zasebno tožilko (sklenitev osnutka darilne pogodbe za nepremičnino, sklenitev preužitkarske pogodbe) v prid pravilnosti prvostopenjskega zaključka v navedenem delu.

9.Sodišče druge stopnje ne sprejema niti pritožbenih navedb, ki se nanašajo na vrednost predmetne nepremičnine in na plačilo kupnine. Pritrditi je prvostopenjskemu sodišču, ki je v skladu s spisom v obrazložitvi napadene odločitve povzelo dve poročili o oceni tržne vrednosti predmetne nepremičnine (mag. F. F., z odredbo sodišča postavljene za izvedenko, ki izkazuje vrednost 100.000,00 EUR, ter G. G., ki je poročilo izdelal na naročilo obrambe obdolženega in ki ocenjuje vrednost predmetne nepremičnine na 53.000,00 EUR), ki že na prvi pogled, glede na bistveno razliko v ocenjeni vrednosti, terjata ugotovitev, da je tržna vrednost tista, za katero je prodajalec pripravljen prodati nepremičnino, kupec pa jo je pripravljen kupiti. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da je okoliščina neplačila kupnine predmet dokaznega bremena skrbnice zasebne tožilke in ne obdolženca, ki je plačilo kupnine v svojem zagovoru zatrjeval, po lastnih navedbah priče D. D. pa je le-ta ni zaznala ne na TRR E. D. ne v njenih bivalnih prostorih. Ob tem sodišče druge stopnje pritrjuje prvostopenjskemu sodišču tudi, da neplačilo kupnine samo po sebi, ob odsotnosti drugih okoliščin posebnega pomena in teže, sicer pomeni le neizpolnitev civilne obveznosti. Pritožbena navedba, da je zagovor obdolženca v zvezi z dejanskim plačilom kupnine neprepričljiv, ob izostanku dokaza, ki bi s potrebno stopnjo suma nakazoval, da kupnina dejansko ni bila plačana, se tako izkazuje kot brezpredmetna.

10.Neutemeljen je pritožbeni zaključek, da je izpodbijani sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka člena 371 ZKP, kot tudi, da je obremenjen z relativno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po drugem odstavku člena 371 ZKP. Pooblaščenci prepoznavajo navedeno absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka v dejstvu, da iz razlogov sklepa ni razvidno, ali predloženo dokazno gradivo kvalitativno ali kvantitativno ne dosega stopnje predpisanega dokaznega standarda, zaključek o kršitvi po drugem odstavku člena 371 ZKP pa gradijo na svoji oceni, da se je sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijanega sklepa poslužilo presoje dokazov na način, ki je pridržan razpravljajočemu sodišču po koncu dokaznega postopka. Ključno je, da je iz razlogov izpodbijane odločitve jasno razvidno, kakšno oziroma kolikšno bi moralo biti dokazno gradivo, ki bi vodilo v ugotovitev, da je verjetnost, da je obdolženi storil očitano kaznivo dejanje, večja od verjetnosti, da temu ni bilo tako. Ob korektnem branju napadene odločitve tudi ni mogoče sprejeti zaključka, da je prvostopenjsko sodišče odločalo po načelu proste presoje dokazov; nasprotno, povzelo je ključne dokaze in se do njihove dokazne moči opredelilo le v meri, dopustni za aktualno fazo postopka.

11.Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče druge stopnje pa pri presoji izpodbijanega sklepa ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (peti odstavek člena 402 ZKP), je pritožbo pooblaščencev skrbnice zasebne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno.

12.Stroškovni del izreka pritožbene odločbe temelji na določbi prvega odstavka člena 98 ZKP, Zakonu o sodnih taksah (Ur. list RS, št. 37/08, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZST-1) in tar. št. 7409.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 52

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.