Jedro

Vročitev pritožbe zoper sodbo je urejena v 376. členu ZKP. Navedena določba ni našteta v 1. odstavku 403. čl. ZKP, ki ureja postopek s pritožbo zoper sklep. V tem odstavku tudi ni našteta določba 378. čl. ZKP, ki določa, kdaj in na kakšen način mora pritožbeno sodišče obvestiti stranko o seji senata pritožbenega sodišča. Glede na to, da v napadenem sklepu ne gre za primer iz 492. čl. ZKP, navedeni kršitvi nista podani.

Predkaznovanost za istovrstna kazniva dejanja, obseg inkriminirane dejavnosti in dejstvo, da je obtoženec še v drugih kazenskih postopkih zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja, ne glede na psihofizično stanje obtoženca, narekuje uporabo zgolj pripora, ko s hišnim priporom očitno ni mogoče preprečiti obtožencu, da bi ponavljal kazniva dejanja z elementi nasilja in s tem ogrožal varnost ljudi.

Izrek

Zahtevi obtoženega M.V. in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Kranju z dne 26.11.1999 je bil obt. M.V. spoznan za krivega kaznivega dejanja ropa, storjenega v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti po 1. odstavku 213. člena v zvezi z 2. odstavkom 16. člena KZ, kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ in dveh kaznivih dejanj nasilništva, prav tako storjenih v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti po 1. odstavku 299. člena v zvezi z 2. odstavkom 16. člena KZ. Po določitvi posameznih kazni je bila obtožencu izrečena enotna kazen eno leto in šest mesecev zapora. V izrečeno kazen mu je bil vštet pripor od 31.7.1999 dalje. Sodba še ni pravnomočna. Ob razglasitvi sodbe je prvostopno sodišče izdalo sklep, s katerim je obtoženemu M.V. pripor nadomestilo s hišnim priporom, ki se bo izvrševal od 26.11.1999 od 13. ure dalje na naslovu v K., iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Na pritožbo okrožnega državnega tožilca v Kranju je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 2.12.1999, pritožbi državnega tožilca ugodilo tako, da je izpodbijani sklep spremenilo in zoper obt. M.V. iz razlogov ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP odredilo pripor. Svojo odločitev je pritožbeno sodišče obrazložilo z naslednjim: Pravilna je ugotovitev, da predstavlja obtoženčeva predkaznovanost za istovrstna kazniva dejanja pri obtožencu, ki je sedaj v tem kazenskem postopku obsojen še za tri kazniva dejanja z elementi nasilja, realno nevarnost, da bi kazniva dejanja z elementi nasilja ponovil. Utemeljeno pa pritožnik (državni tožilec) navaja, da nadomestitev pripora s hišnim priporom ni bila ustrezna zaradi tega, ker je zaključek sodišča prve stopnje napačen, da pripor ni neizogibno potreben za varnost ljudi. Obtoženec je bil v preteklosti že obsojen zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja (posebno huda telesna poškodba in nasilniško obnašanje) in je tudi prestal zaporne kazni. Zato so neprepričljivi razlogi sodišča prve stopnje, da naj bi trajanje pripora, to je slabe štiri mesece, na obtoženca v zadostni meri vplivalo in da zato varnost ljudi ni več ogrožena. Tak zaključek je nepravilen tudi iz razloga, ki ga navaja državni tožilec, da sta zoper obtoženca vloženi še zahteva za preiskavo zaradi kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ in zahteva za opravo preiskovalnih dejanj zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. in 1. odstavku 133. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ. Iz mnenj izvedencev psihiatrov, ki jih je imelo sodišče na razpolago, izhaja, da gre za osebnostno motenega storilca, pri katerem so te motnje hudo izražene že v treznem stanju, v stanju vinjenosti pa še bolj izbijejo na dan in v takšnem stanju obtoženec odreagira nasilno. Iz mnenja izvedenca dr. B. tudi sledi, da na obtoženca in njegovo vedenje tudi neugodne prejšnje izkušnje ne vplivajo korektivno. Zato je po mnenju pritožbenega sodišča opiranje sodišča prve stopnje na to, da naj bi bil obdolženec v času storitve kaznivih dejanj z elementi nasilja v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti in da bo nadomestitev pripora s hišnim priporom olajšala psihične težave obtoženca, nesprejemljivo, zlasti še, ko je v sedanjem postopku obtoženec spoznan za krivega kaznivih dejanj v škodo različnih oškodovancev. Zato je nepravilen zaključek prvostopnega sodišča o tem, da bo bivanje z M.K. in njunim skupnim otrokom zagotavljalo varnost drugih ljudi.

Obtoženčev zagovornik je zoper ta sklep dne 11.12.1999 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb postopka iz 1. odstavka 420. člena ZKP. Pri tem se sklicuje na 20. člen Ustave in na 192. člen ZKP, pri čemer ob obstoju pripornih razlogov tudi za odpravo ponovitvene nevarnosti opozarja, da je sodišče vezano na zakonsko določilo, da ne sme uporabiti strožjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim. Razlogi, ki jih navaja pritožbeno sodišče za ponovno odreditev pripora, so v nasprotju z določbo 192. člena ZKP o alternativni uporabi ukrepov. Obtoženec je dejansko prestal zaporno kazen za kaznivo dejanje nasilja, vendar je prepričan, da je bil obsojen po krivici, ker tega dejanja ni storil. Pripravlja se na vložitev izrednega pravnega sredstva. Iz tega postopka je razvidno, da ga krivična pravnomočna obsodba močno psihično obremenjuje. Obtožencu očitana kazniva dejanja z elementi nasilja v tem postopku še niso pravnomočno dokazana, pomembno pa je dejstvo, da tudi, če bi ta dejanja res storil, se je v obeh primerih nahajal v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Kaznivo dejanje ropa naj bi obtoženec storil zaradi napeljevanja nekega J. Sicer pa se je obtoženec oškodovancem opravičil in nikomur ne grozi z ničemer. Pritožbeno sodišče je prezrlo tudi izredno poslabšano psihofizično stanje obtoženca, nastalo v teku tega postopka. To je izkazano v psihiatričnem izvedenskem mnenju. Z obtoženčevim priporom je močno prizadeta njegova 9-letna hči. Končno pa sledi tudi iz ugotovitev zavodskega psihiatra dr. L.D., da se obtoženec v priporu slabo počuti in da grozi, da si bo kaj naredil. Sicer pa v takem psihofizičnem stanju obtoženec sploh ni sposoben ponavljati kaznivih dejanj.

Upoštevati je potrebno tudi načelo sorazmernosti pripora glede na obtoženčevo psihofizično stanje. Drugi kazenski postopki, v katerih se je obtoženec trenutno znašel, niso v nikakršni zvezi z očitanim kaznivim dejanjem v tem postopku. V teh postopkih ne gre za iste domnevne oškodovance kot v primeru, ko je bil odrejen pripor. Ko je odrejeni nadomestni ukrep hišnega pripora na obtoženca in hčerko ter izvenzakonsko partnerico M.K. ugodno vplival na njihovo počutje, je bila ponovna odreditev pripora za vse navedene šokantna. Sedaj mora obtoženec jemati velike količine pomirjeval, ko je pred tem z navedenim že v času pripora prenehal. Dejstvo, da so obtoženca ponovno odpeljali v pripor, bo pustilo na hčeri psihčne posledice za vse življenje. Ugotovitve izvedenca dr. B.B. v zvezi z osebnostjo obtoženca niso priporni razlog glede na določbo 192. člena ZKP in 20. člena Ustave. Pritožbeno sodišče je po mnenju vložnika - zagovornika z izpodbijanim sklepom kršilo tudi načelo kontradiktornosti kazenskega postopka, ko obtožencu in njegovemu zagovorniku ni bila dana možnost sodelovanja pri odločanju o utemeljenosti vložene pritožbe državnega tožilca. Niti obtožencu niti zagovorniku ni bil vročen drugopis pritožbe državnega tožilca, s čimer obdolžencu ni bila dana možnost, da na pritožbo odgovori. Prav tako navedenima ni bila dana možnost sodelovanja na seji senata pritožbenega sodišča, čeprav je bila ta možnost dana nasprotni stranki. Kot sledi iz napadenega sklepa, je bil namreč izdan po zaslišanju višjega državnega tožilca. Zaradi povedanega predlaga zagovornik, da Vrhovno sodišče zadevo obravnava kot nujno in prekine izvršitev izpodbijanega sklepa Višjega sodišča v Ljubljani do odločitve o tej zahtevi za varstvo zakonitosti in pripor ponovno nadomesti s hišnim priporom.

Obtoženec M.V. je dne 13.12.1999 neposredno na Vrhovno sodišče RS vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep pritožbenega sodišča zaradi kršitve določb kazenskega postopka, predvsem pa zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da Vrhovno sodišče pripor ponovno odpravi in ga nadomesti s hišnim priporom na domačem naslovu. V obrazložitvi zahteve obtoženec napada vsebino pritožbe državnega tožilca, ko naj bi bila odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Državni tožilec se je postavil nad mnenja strokovnjakov psihiatrije; meni, da je obtoženec hudo motena osebnost, to pa pomeni po mnenju zdravnika, da ne spada v zapor, ampak v bolnico. Obtoženec v zahtevi opozarja na hude posledice, ki so nastale v njegovi družini s ponovno odreditvijo pripora. V zvezi s ponovitveno nevarnostjo obtoženec opozarja na ugotovitve, da se je držal vseh navodil sodišča in tudi svojih obljub, ko je bil v hišnem priporu. Brez težav je odšel z dovolilnico na sodišče, kjer je bil zaslišan kot priča in se takoj vrnil domov. Na obravnavi je dejanje iskreno obžaloval in tudi nikomur nič noče niti ni nikomur grozil, čeprav je imel dovolj časa, pa mu kaj takega na misel ni prišlo. Ponavlja navedbe zagovornika v zvezi z njegovim psihofizičnim stanjem in uporabo medikamentov ter glede stanja hčere po ponovni odreditvi pripora obtožencu. Predlaga pozitivno rešitev svoje prošnje (zahteve).

Na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil obtoženčev zagovornik, je odgovorila vrhovna državna tožilka B.B. Meni, da uveljavljana kršitev določbe 192. člena ZKP ni podana. Višje sodišče je v napadenem sklepu natančno obrazložilo, zakaj za odpravo ponovitvene nevarnosti ne zadošča milejši ukrep hišnega pripora. Z milejšim ukrepom se ne bi dalo doseči namena, zaradi katerega je ukrep odrejen, v ravnanju sodišča ni podana kršitev 192. člena ZKP, zato je zahteva neutemeljena in naj jo Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil obt. M.V. sam, je vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. odgovoril, da s svojo odločbo sodišče zakona ni kršilo, zato obtoženčeva zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Obtoženec s svojimi navedbami poskuša prikazati odločitev sodišča kot zmotno, kar pa po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti, zato predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije obtoženčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahtevi obtoženca M.V. in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

1. odstavek 20. člena Ustave Republike Slovenije določa, da se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. V 192. členu ZKP so v 1. odstavku našteti ukrepi, ki se lahko uporabijo za odpravo ponovitvene nevarnosti, in sicer prepoved približanja določenemu kraju ali osebi, varščina, hišni pripor in pripor. V 2. odstavku tega člena je določeno, da pri odločanju o tem, kateri od naštetih ukrepov naj se uporabi, mora sodišče upoštevati pogoje, ki so določeni za posamezne ukrepe. Pri izbiri ukrepa mora tudi upoštevati, da ne uporabi strožjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim. V navedenem ustavnem in zakonitem okviru je Vrhovno sodišče presojalo vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti.

Pritožbeno sodišče s tem, ko je na pritožbo državnega tožilca zoper obtoženega M.V. ponovno odredilo pripor iz razlogov ponovitvene nevarnosti, ni kršilo niti citirane določbe Ustave niti 192. člena ZKP.

Glede na očitek zagovornika, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka o vročitvi pritožbe nasprotni stranki oziroma njenemu zagovorniku, pritožbeno sodišče pa nadaljne določbe postopka o obvestitvi obtoženca in njegovega zagovornika o seji pritožbenega senata, ugotavlja Vrhovno sodišče, da navedeni kršitvi nista podani. Vročitev pritožbe zoper sodbo je urejena v 376. členu ZKP. Navedena določba ni našteta v 1. odstavku 403. člena, ki ureja postopek s pritožbo zoper sklep. V tem odstavku tudi ni našteta določba 378. člena ZKP, ki določa, kdaj in na kakšen način mora pritožbeno sodišče obvestiti stranke o seji senata (pritožbenega). Glede na to, da v napadenem sklepu ne gre za primer obravnavanja sklepa iz 492. člena ZKP, ni zakonite podlage za uporabo 378. člena ZKP. Navedeni kršitvi postopka tako nista podani.

Pritožbeno sodišče je v razlogih napadenega sklepa povsem zadovoljivo obrazložilo glede na v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljena dejstva, da je v izogib ponovitvene nevarnosti oziroma ogrožanja varnosti ljudi pripor neogibno potreben in je drugačen zaključek v prvostopnem sklepu nepravilen. Neupoštevna so zato zagovornikova izvajanja v zahtevi za varstvo zakonitosti glede obtoženčevega stališča do pravnomočne sodbe za kaznivo dejanje z elementi nasilja, po kateri je kazen že prestal. Tudi obseg obtoženčevega kriminalne aktivnosti, kot je razvidna iz krivdoreka prvostopne sodbe, ne glede na pravnomočnost, je pravilno ocenjen, kar velja tudi za okoliščino, da se obtoženec nahaja še v dveh kazenskih postopkih zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja oziroma istovrstnih kaznivih dejanj. Ob povedanem obtoženčeve sicer izkazane psihofizične težave ob izvajanju pripora ter težave, ki so nastale pri njegovi hčerki, ne dajejo podlage za zaključek, da priporni razlog ponovitvene nevarnosti ni take intenzitete, ki narekuje zgolj odreditev pripora. Glede na krog oškodovancev, ki so bili doslej žrtve obtoženčevih ravnanj oziroma se obtoženčeva odgovornost za ta ravnanja še ugotavlja, ni podlage za drugačne pravne zaključke od tistih v napadenem sklepu. Kolikor obtoženec ugotovljena dejstva, na podlagi katerih je ugotovljena njegova ponovitvena nevarnost, napada kot zmotno ugotovljena, s temi izvajanji v zahtevi za varstvo zakonitosti ne more imeti uspeha, ko je v 2. odstavku 420. člena ZKP izrečno določeno, da zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Vrhovno sodišče se je pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti skladno s 1. odstavkom 424. člena ZKP, omejilo samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicujeta vložnika v svojih zahtevah. Glede na to, da je Vrhovno sodišče ugotovilo, da nobena od uveljavljanih kršitev določb kazenskega postopka v napadenem sklepu pritožbenega sodišča ni podana, je obe zahtevi za varstvo zakonitosti skladno s 425. členom ZKP kot neutemeljeni zavrnilo, obtoženčevo zahtevo pa tudi zato, ker je bila vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja.