Jedro

Dolžnik s pritožbenim vztrajanjem, da mesečni indeks ni (določljivo) opredeljen, ne da bi obenem izpodbijal njegovo javno objavo in prosto dostopnost, ne more biti uspešen. Obveznost dolžnika v tem delu izvršljiva, saj opredelitev povišanja najemnine v notarskem zapisu omogoča natančno določitev upnikove terjatve na podlagi objektivnih meril in s tem njeno realizacijo v izvršilnem postopku. Ker torej upnik tudi v delu, ki se nanaša na povišanje najemnine skladno z mesečnim indeksom inflacije, razpolaga z izvršilnim naslovom, je breme dokazovanja (ne)obstoja ali drugačne višine terjatve na dolžniku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanih II. in III. točki izreka potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnika delno ugodilo tako, da je sklep o izvršbi sodišča prve stopnje Ig 15/2014 z dne 22. 4. 2014 razveljavilo v II. točki izreka za znesek glavnice 6.930,51 EUR ter za zakonske zamudne obresti od tega zneska od 7. 1. 2014 dalje do plačila ter upnikov predlog za izvršbo v tem delu zavrnilo (I. točka izreka), v preostalem delu pa je ugovor zavrnilo (II. točka izreka). Sklenilo je še, da je dolžnik dolžan upniku povrniti stroške ugovornega postopka v višini 252,25 EUR v roku 8 dni po prejemu sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka), stroškovni zahtevek dolžnika, ki odpade na odlog, podan v vlogi z dne 30. 4. 2014 pa je zavrnilo (IV. točka izreka).

2. Zoper sklep vlaga dolžnik po svoji pooblaščenki pritožbo in ga izpodbija v II. in posledično III. točki izreka. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v ponovni postopek sodišču prve stopnje ter naložitev vseh stroškov postopka v plačilo dolžniku. Priglaša stroške pritožbe.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo po svojem pooblaščencu odgovarja na dolžnikove pritožbene navedbe in pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje. Predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ.

6. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje na podlagi najemne pogodbe, sklenjene v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa SV-402/11 z dne 2. 6. 2011 na predlog upnika zoper dolžnika dovolilo izvršbo za izterjavo upnikove denarne terjatve iz naslova neplačanih najemnin in letnega poračuna indeksa inflacije. Zoper izdani sklep o izvršbi z dne 22. 4. 2014 je dolžnik vložil ugovor, sodišče prve stopnje pa mu je z izpodbijanim sklepom v delu, ki se nanaša na izterjavo poračuna indeksa inflacije ugodilo, v preostalem delu (glede neplačanih zneskov najemnin) pa je dolžnikov ugovor zavrnilo kot neutemeljen.

7. Dolžnik v pritožbi sodišču prve stopnje uvodoma očita, da je napačno interpretiralo določbo 13. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, saj bi moralo pred odločitvijo o dolžnikovem ugovoru o ugovoru ničnosti odločiti kot o predhodnem vprašanju. Temu ni mogoče slediti. V postopku odločanja o ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova vprašanje ničnosti izvršilnega naslova ne more biti ni predhodno vprašanje, od katerega rešitve bi bila odvisna odločitev o ugovoru. Izvršilni postopek, kot je obravnavani, ko upnik razpolaga z izvršilnim naslovom (v tem primeru gre za najemno pogodbo, sklenjeno v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa), na podlagi katerega je vložil predlog za izvršbo, je namreč namenjen izključno temu, da se obveznost iz izvršilnega naslova izpolni, torej, da upnik pride do poplačila svoje terjatve. Ponovno ugotavljanje utemeljenosti upnikove terjatve je v nasprotju s samo naravo izvršilnega postopka na podlagi izvršilnega naslova. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje (6. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), dolžnik v izvršilnem postopku zaradi načela stroge formalne legalitete ne more uspešno uveljavljati ugovora ničnosti pogodbe, sklenjene v obliki notarskega zapisa oziroma ničnosti izvršilnega naslova, temveč mora sprožiti pravdni postopek, v katerem izpodbija veljavnost take pogodbe. Ničnost izvršilnega naslova je tako lahko ugovorni razlog (primerjaj, 5. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ) šele tedaj, ko je izvršilni naslov dejansko pravnomočno ugotovljen za ničnega (s sodno odločbo), do tedaj pa uveljavljanje ničnosti izvršilnega naslova predstavlja le podlago za odlog izvršbe(1) (5. točka prvega odstavka 71. člena ZIZ). V zvezi s sklicevanjem na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 2305/2009 z dne 21. 10. 2009, na katero se dolžnik sklicuje v pritožbi, višje sodišče pri tem pojasnjuje, da sodna praksa v Republiki Sloveniji ni formalni (obvezni) pravni vir, saj je glede na 3. člen Zakona o sodiščih – ZS sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon, v skladu z ustavo pa tudi na splošna načela mednarodnega prava in na ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe, ena odločba pa obenem tudi ne vodi do zaključka, da gre za ustaljeno sodno prakso. Ravno nasprotno, v sodni praksi je prevladujoče nasprotno stališče,(2) ki se mu pridružuje tudi višje sodišče. 8. Opustitev opredelitve do strankinih navedb (in neizvedba s tem povezanih predloženih dokazov), ki jo v zvezi z ugovorom ničnosti sodišču prve stopnje očita dolžnik, ne predstavlja kršitve iz 14. točke, kot uveljavlja pritožba, temveč kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ,(3) zato je višje sodišče ta pritožbeni očitek kot tak tudi obravnavalo, vendar glede na zgoraj pojasnjeno ugotavlja, da ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč na ta ugovorni očitek odgovorilo s tem, da je pojasnilo, da ugovora ničnosti notarskega zapisa ob upoštevanju načela formalne legalitete dolžnik v izvršilnem postopku ne more uspešno uveljavljati. Višje sodišče pri tem še dodaja, da ugovarjanje ničnosti notarskega zapisa v tem izvršilnem postopku ne pomeni zatrjevanja pravno pomembnih dejstev, zato tudi odsotnost odgovora sodišča prve stopnje na dolžnikove trditve v zvezi s tem niti ne more pomeniti očitane absolutne bistvene kršitve določb postopka.

9. Pritožbene navedbe glede prepovedi oddaje skupni delov stavbe v najem in površine poslovnih prostorov, ki so bili glede na določbe Stvarnopravnega zakonika – SPZ lahko oddani v najem, po svoji vsebini pomenijo zgolj ponavljanje ugovornih navedb in ne graje izpodbijanega sklepa. Na vse te očitke je namreč podrobno in jasno odgovorilo že sodišče prve stopnje (8. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Višje sodišče zato le izpostavlja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v notarskem zapisu višina osnovne mesečne najemnine nedvoumno določena v znesku 26.734,33 EUR, ter glede na to pojasnjuje, da dolžnikovim navedbam v tem delu že iz razloga načela formalne legalitete ni mogoče slediti, podrobneje pa se do teh navedb ponovno ne opredeljuje.

10. Odločitev sodišča prve stopnje pa je pravilna tudi v delu, ki se nanaša na izvršljivost obveznosti v delu, ki predstavlja povišanje najemnine nad osnovno določeno višino 26.734,33 EUR. Dolžnik v pritožbi sicer vztraja, da notarski zapis v tem delu ni primeren izvršilni naslov, saj obveznost v tem delu v njem ni določena oziroma določljiva, kot to zahteva prvi odstavek 21. člena ZIZ, vendar pa temu ni mogoče slediti. Kot je upnik zatrjeval že v predlogu za izvršbo, iz 4. člena notarskega zapisa izhaja, da višina najemnine temelji na mesečnem indeksu inflacije, objavljenem po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije (v nadaljevanju: SURS), ter da lahko v primeru povišanj indeksa najemodajalec v skladu z objavljenimi podatki upošteva navedeno spremembo. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, da je takó opredeljeno povišanje najemnine določljivo, saj je mesečni indeks inflacije na strani SURS strani uradno objavljen, nedvoumen in prosto dostopen obema strankama pogodbe. Glede na navedeno dolžnik s pritožbenim vztrajanjem, da mesečni indeks ni (določljivo) opredeljen, ne da bi obenem izpodbijal njegovo javno objavo in prosto dostopnost, ne more biti uspešen. Višje sodišče se obenem pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da je obveznost dolžnika v tem delu izvršljiva, saj opredelitev povišanja najemnine v notarskem zapisu omogoča natančno določitev upnikove terjatve na podlagi objektivnih meril(4) in s tem njeno realizacijo v izvršilnem postopku (prvi odstavek 21. člena ZIZ).

11. Ker torej upnik tudi v delu, ki se nanaša na povišanje najemnine skladno z mesečnim indeksom inflacije, razpolaga z izvršilnim naslovom, je breme dokazovanja (ne)obstoja ali drugačne višine terjatve na dolžniku (primerjaj, drugi odstavek 53. člena ZIZ). Dolžnik je v ugovoru zoper sklep o izvršbi upnikovo terjatev iz naslova povišanja najemnine izpodbijal (le) z izpodbijanjem njene določljivosti in z zatrjevanjem, da bi moral upnik pri ugotavljanju mesečnega indeksa inflacije spoštovati Pravilnik o načinih valorizacije denarnih obveznosti za večletne pogodbe. Na slednje je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje (13. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), zato višjemu sodišču na pritožbene navedbe v tej smeri podrobneje ni treba odgovarjati. Drugih razlogov pa dolžnik v ugovoru ni uveljavljal in drugačne višine terjatve v delu, ki se nanaša na povišanja najemnine, niti ni zatrjeval. Trditve, da je upnik zatrjeval stopnjo inflacije, ki ni skladna z dejanskimi podatki SURS in navedbe o drugačnem merilu inflacije dolžnik prvič podaja šele v pritožbi, kar pa je glede na prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ prepozno in zato ne more biti upoštevano.

12. Glede na to, da je trditveno in dokazno breme v ugovornem postopku na dolžniku, se torej sodišču prve stopnje ob ugotovitvi, da je notarski zapis v tem delu primeren za izvršbo, z nadaljnjim ugotavljanjem povišanj najemnine na podlagi podatkov SURS in posledične (ne)utemeljenosti predloga za izvršbo ob odsotnosti dolžnikovega ugovora niti ne bi bilo treba ukvarjati. Posledično sodišču prve stopnje tudi ni mogoče očitati, da je s tem, ko je to vendarle storilo, prekršilo vezanost na predloge strank in opravljalo preračune inflacije brez predhodnega predloga upnika. Po presoji višjega sodišča zato tudi pritožbeno zatrjevana kršitev določb 7. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni podana.

13. Ker je odločitev o ugovoru v izpodbijanem zavrnilnem delu (II. točka izreka izpodbijanega sklepa) glede na pojasnjeno pravilna, višje sodišče tudi v odločitev o stroških (III. točka izreka izpodbijanega sklepa), ki je skladna z določbami 38. člena ZIZ in ki je dolžnik niti ne izpodbija obrazloženo, ni posegalo.

14. Glede na navedeno dolžnikova pritožba ni utemeljena in ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih II. in III. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato je višje sodišče sklenilo, da sam krije svoje pritožbene stroške (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Enako velja za upnika, saj odgovor na pritožbo ni doprinesel k boljši razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji in gre za nepotreben pritožbeni strošek (peti odstavek 38. člena ZIZ).

Op. št. (1): Primerjaj, sklep Višjega sodišča v Mariboru I Ip 1347/2014 z dne 12. 3. 2015. Op. št. (2): Sklep Višjega sodišča v Celju II Ip 425/2013 z dne 4. 9. 2013, sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 5459/2013 z dne 27. 1. 2014, že navedeni sklep Višjega sodišča v Mariboru I Ip 1347/2014 z dne 12. 3. 2015. Op. št. (3): Tako tudi, Zobec, J., v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 300. Op. št. (4): V zvezi s tem primerjaj na primer sklep Vrhovnega sodišča II Ips 673/94 z dne 4. 4. 1996, v primerljivi ureditvi pa na primer drugi odstavek 8. člena avstrijskega Izvršilnega reda in komentar k 8. členu Angst, dr. Peter, Jakusch, ddr. Werner, Mohr, dr. Franz, Exekutionsordnung, 15., völlig neu bearbeitete Auflage, Wienr 2012, Manzsche Verlags- und Universitätsbuchhandlung.