Jedro

Obveznost objave ne velja za akte poslovanja. Če je izdan predpis, začne ta veljati šele z objavo. V konkretni zadevi je iz cenika razvidno, da ne vsebuje samo seznama cen, saj so v njem določene pristojbine glede na dolžinske metre plovila in abonma ter upravičenost do abonmajske cene, zato je cenik po vsebini predpis, in je pravilno stališče, da bi moral biti objavljen, da bi lahko veljal. Ker cenik iz leta 1994 ni samo akt poslovanja izdanim računom na njegovi podlagi sodišče utemeljeno ni dalo sodnega varstva.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi, ki ga je izdalo isto sodišče pod opr.št. I 540/96 z dne 08.11.1996 v zvezi s popravnim sklepom Okrajnega sodišča v Kamniku opr.št. I 49/97 z dne 18.03.1996 delno razveljavilo v točki 1 in sicer do višine zahtevka v znesku 691.492,00 SIT z zakonitimi zamdunimi obrestmi od posameznih zneskov, navedenih v izreku te sodbe in v tem delu tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. V preostalem delu je odločilo, da ostane sklep o izvršbi v 1. točki v veljavi. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna tožencu povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 27.678,80 SIT v 15-ih dneh. Proti tej sodbi sta vložili pritožbo obe pravdni stranki. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo račune za leto 1994. Toženec se v postopku ni skliceval na dejstvo, da cenik luških storitev za to leto ni bil objavljen, zato se sodišče po uradni dolžnosti ne bi smelo pri zavrnitvni zahtevka sklicevati na ta argument, kar je v nasprotju z 2.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), razen če bi šlo za kogentni predpis ali predpis, ki neposredno vpliva na ničnost posla, ki je predmet spora. V tem primeru pa ne gre za takšno posledico, saj neobjava cenika še ne pomeni ničnosti in ne pomeni, da tožeča stranka ne bi smela uporabljati takšnega cenika vsaj kot kriterij za določanje cene storitve. Toženec bi argument, ki ga je v tej zadevi uporabilo sodišče, lahko uveljavljal le pred ustavnim sodiščem. Povsem nevzdržno je stališče, ki izhaja iz izpodbijane sodbe, da imajo vsi imetniki privezov v letu 1994, ker cenik ni bil objavljen, pravico do brezplačnega priveza. Tožeča stranka je upravičena do plačila vsaj na podlagi neupravičene obogatitve. Če bi bil luški cenik protiustaven, bi moralo sodišče oceniti, kakšna bi bila primerna cena luškega priveza. Nesprejemljivo je tudi stališče, da tožencu ni mogoče zaračunati priveza, ker ni obstajala pisna pogodba. To bi pomenilo, da lahko tisti, ki enostransko zasede privez in noče skleniti pogodbe, tak privez brezplačno uživa. Tožeča stranka je toženca pozivala tako z dopisi kot s priporočenimi pismi in osebnim razgovorom, naj sklene pogodbo. Ker pogodbe ni hotel skleniti, mu je fakturirala mesečni privez v skladu s cenikom. Toženec ni reklamiral računa, kar pomeni, da se je z njim strinjal, ker je privez uporabljal. Dejstvo, da ni imel sklenjene pogodbe še ne utemeljuje zaključka, da ni dolžan plačati privez po mesečni tarifi. Tožeča stranka bi bila celo upravičena na podlagi cenika in na podlagi instituta neupravičene obogatitve terjati dnevno plačilo. Neutemeljeno pa je tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da bi morali biti izdani računi obema solastnikoma plovila. Zadeve v zvezi s privezom je reševal samo toženec, nikoli tudi I. V.. Toženec tudi ni nikoli v tem smislu reklamiral spornih računov. Sicer pa samo lastništvo plovila niti ni pomembno, saj se nanaša račun na privez in sam cenik luških storitev, ki v prvi točki govori, da se pristojbina nanaša na imetnika priveza. Imetnik spornega priveza pa je bil nedvomno toženec, kar med strankama niti ni bilo sporno. Pa tudi sicer lahko en zakonec sam ureja skupne premoženjske odnose in ni potrebno, da bi vsak običajen posel podpisovala oba zakonca. Tožbeni zahtevek je bil zato v celoti utemeljen in tožeča stranka predlaga spremembo sodbe v zavrnilnem delu. Toženec pa je vložil pritožbo zoper ugodilni del. Tudi toženec uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga spremembo sodbe tako, da se v celoti razveljavi sklep o izvršbi in zavrne tožbeni zahtevek. Meni, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 14.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP, saj se sodba ne da preizkusiti oziroma je izrek v nasprotju z razlogi. Sodišče je svojo odločitev oprlo na dokaze, nekateri od teh pa sploh niso bili sprejeti v nobenem od dokaznih sklepov. Tako je sodišče oprlo odločitev na uradne objave Primorskih novic občin Ilirske Bistrice, Kopra, Pirana in Sežane št. 1/95 in 18/96. V dokaznem sklepu je sprejelo sklep, da bo zaslišalo toženca, ni pa sprejelo sklepa o neizvedbi tega dokaza. Toženec ni bil zaslišan v postopku. Sodišče pa tudi ni pojasnilo, zakaj ta dokaz ni potreben. Zaključke, ki jih je sprejelo, je sodišče sprejelo v nasprotju z izvedenimi dokazi. Sodišče je ugotovilo, da je toženec kot solastnik plovila imel na privezu št. 262 v luki P. plovilo privezano od 16.04.1996 pa do konca avgusta 2002, pravda pa se je vodila samo glede obdobja od avgusta 1994 pa do septembra 1996. Sodišče v sodbi ni povzelo v postopku zaslišanih prič, ni navedlo komu je verjelo in ni pojasnilo sprejemljivih razlogov za svojo odločitev. Sodišče je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj po mnenju toženca ni odločilno, kdo je lastnik plovila v tej zadevi, ampak kdo je plovilo dejansko posedoval in uporabljal. Glede na izpoved priče B. in navedbo toženca, bi moralo zaključiti, da je najemno razmerje bilo sklenjeno z B. Odločitev sodišča je v nasprotju tudi z objavljenim cenikom. Po ceniku luških storitev se pristojbina za privez zaračunava imetniku priveza na podlagi pogodbe. Imetnika pa ne gre enačiti z lastnikom. Tudi utemeljitev, da se zaračunava privez lastniku, ker ni imela tožeča stranka sklenjene pogodbe niti o začasnem privezu ne vzdrži, saj se v skladu s cenikom zaračunava lastniku, če se ta zadržuje v luki. Toženec pa se ni niti zadrževal v luki, saj plovila ni uporabljal. Videla ga je le priča B., ki je plovilo vzdrževala in ga uporabljala. Sicer pa v zvezi z objavo cenika luških storitev še opozarja, da je cenik za leto 1995 bil objavljen šele 31.01.1995, cenik za leto 1996 pa šele 18.04.1996, zato tožeča stranka ni upravičena zaračunavati luških storitev za januar 1995, za leto 1996 pa šele od maja dalje. Za čas, ko cenik ni bil objavljen pa tožeča stranka ni upravičena zaračunavati pristojbine. Sodišče tudi ni ugotavljalo ali so bili računi s strani tožeče stranke sploh izstavljeni in kdaj jih je toženec prejel. Pritožbi nista utemeljeni. K pritožbi tožeče stranke: Sodišče prve stopnje ni kršilo določbe 2. člena ZPP, saj je odločalo v mejah postavljenega zahtevka. Ker je ugotovilo, da je tožeča stranka izstavila račune na podlagi cenika iz leta 1994, ki ni bil objavljen, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, razveljavilo in tožbeni zahtevek, ki se nanaša na obdobje leta 1994, zavrnilo. Zmotno je stališče, da bi toženec lahko cenik izpodbijal le na ustavnem sodišču. Sodnik je pri opravljanju sodniške funkcije vezan samo na ustavo in zakon (člen 125 Ustave RS), ne tudi na podzakonski akt. V tem sporu se je pritožbenemu sodišču postavilo zgolj vprašanje, ali bi moral biti cenik res objavljen. Obveznost objave velja le za predpise, ne pa tudi za akte poslovanja. Glede na vsebino spornega cenika, ki ne vsebuje samo seznama cen, ampak so v njem določene pristojbine glede na dolžinske metre plovila in abonma ter upravičenost do abonmajske cene (gre za diferencirano določitev cene ), je ta cenik po vsebini predpis, zato je pravilno tudi stališče, da bi moral biti objavljen, da bi lahko veljal. Ker cenik iz leta 1994 ni samo akt poslovanja, prvostopenjsko sodišče utemeljeno izdanim računom na podlagi tega cenika ni dalo pravnega varstva. Pravni temelj zahtevka tožeče stranke so bili izdani računi na podlagi cenika iz leta 1994. Tožeča stranka do konca postopka na prvi stopnji svojega zahtevka ni utemeljevala na kakšni drugi podlagi. Pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo potem ko je ugotovilo, da ne more obdržati v veljavi sklepa iz zgoraj navedenih razlogov, zahtevku za leto 1994 ugoditi na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi, so neutemeljene, saj bi na tej podlagi moralo sodišče presojati zahtevek le, če bi bile s strani tožeče stranke postavljene navedbe o neopravičenem premiku premoženja od prikrajšanega k okoriščenemu. Ni utemeljena tudi pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo tožencu naložiti v celoti plačilo priveza za leto 1995 in 1996. Ni bilo sporno, da je toženec uporabljal privez brez sklenjene pogodbe. Tožeča stranka mu je sicer zaračunala privez kljub temu pod ugodnejšimi pogoji, saj ni zaračunala dnevnega priveza po 6.točki cenika. To je v korist toženca. Ni pa podlage, da bi tožencu zaračunala celotno plačilo, saj je bil samo solastnik plovila do polovice. Po 6.odst. 15.čl. Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (ZTLR), ki prihaja v tej zadevi kot materialnopravni predpis v poštev, bremenijo stroški uporabe, upravljanja in vzdrževanja stvari in druga bremena, ki se nanašajo na celo stvar, solastnika samo v sorazmerju z velikostjo njegovega deleža. Dejstvo, da je zadeve v zvezi s privezom reševal samo toženec, je brez pomena, ker ga tožeča stranka terja za plačilo kot lastnika in ne kot imetnika, s katerim bi sklenila pogodbo o najemu priveza. K pritožbi toženca: Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 14.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP niso utemeljene. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so konsistentni, obrazložitev pa je skladna z izrekom. Skratka sodba nima nobene takšne pomanjkljivosti, ki bi onemogočala njen preizkus. Drži pritožbena navedba, da toženec ni bil zaslišan kot stranka, vendar takšen dokazni predlog tudi nikoli ni bil postavljen. Protispisna je pritožbena navedba, da je sodišče sprejelo dokazni sklep, da bo toženca zaslišalo kot stranko. Takšen dokazni sklep nikoli ni bil sprejet. Sodišče tudi ni odločalo mimo spisovne dokumentacije. Zavzelo je jasna stališča do vseh pravno relevantnih dejstev. Tudi pritožbeni razlog, da dejansko stanje ni popolno ugotovljeno, ker se sodišče ni opredelilo do odločilnega dejstva, kdo je bil dejanski uporabnik in posestnik čolna, niso utemeljene. Ker za privez ni bilo sklenjeno najemno razmerje, saj toženec, niti priča B., ni sklenila pogodbe za stalni privez niti ne pogodbe za začasni privez, je sodišče pravilno naložilo plačilo priveza lastniku. Samo če bi bila sklenjena pogodba, bi bil pasivno legitimiran za plačilo priveza, imetnik. Pritožbene navedbe, da toženec ni pasivno legitimiran, saj se ni zadrževal v luki pa so sploh smešne, ker ne more biti sporno, da se določba o "zadrževanju v luki" veže na plovilo, ki je na privezu, zato je v primeru, ko ni sklenjena najemna pogodba za privez, plačnik lastnik plovila ne glede na to, kdo se na takem plovilu zadržuje. Tudi pritožbene navedbe, da sodišče ne bi smelo uporabiti pri odločanju cenika za tiste mesece, ko še ni bil objavljen v letu 1995 in 1996, niso utemeljene. Po 154. členu Ustave začne predpis veljati petnajsti dan po objavi, če ni v njem drugače odločeno. V objavljenih cenikih za leto 1995 in 1996 je določeno, da veljajo za celo leto, torej od začetka leta do konca. Vacatio legis je določen zato, da se uporabniki seznanijo z "novimi postavami", da se bodo v skladu z njimi tudi vedli in ravnali. V konkretni zadevi zato razlaga, da velja objavljeni cenik za celo leto, ni v nasprotju z ustavo, saj se plačilo ni terjalo za naprej, ampak za nazaj, ko se je toženec lahko seznanil s cenikom. Pritožbene navedbe, da sodišče sploh ni ugotovilo ali so bili računi s strani tožeče stranke tudi izstavljeni in kdaj jih je toženec prejel, pa so v tej fazi postopka neupoštevne, saj do konca prvostopnega postopka toženec ni ugovarjal, da ne bi prejel računov, da bi zato bila odločitev glede zamudnih obresti neutemeljena. V pritožbi lahko stranka uveljavlja nova dejstva samo, če jih iz utemeljenih razlogov ni mogla do konca postopka na prvi stopnji. V tej smeri pa pritožba ne vsebuje navedb. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi obeh pravdnih strank kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP). Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.