Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik v intervjuju ni podajal neresničnih dejstev, da je govoril o znanih dejstvih, o katerih so pred njim povedali že drugi in so že bila objavljena v časopisih, in je bil glede resničnosti informacij tudi v dobri veri. Glede na tako ugotovljena dejstva je pravilno zaključilo, da je šlo za javnostim že znane informacije, ki so bile resnične, zato vsebina tožnikovega intervjuja pojmovno ni mogla škodovati poslovnim interesom toženke.

Sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno ni priznalo razlike v plači med plačo, ki bi jo prejemal pri toženki, in plačo pri drugem delodajalcu (ali odškodnine v tej višini, torej istih zneskov na odškodninski podlagi) za čas po sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, ki je način prenehanja delovnega razmerja, določen v 5. alineji 77. člena ZDR-1. Delavec je do odškodnine v višini razlike v plači (lahko) upravičen (le) do datuma, ki ga določi sodišče (sodna razveza), kar pomeni, da mu po tem času odškodnina ne pripada (šlo bi za pretrganje vzročne zveze s sodno razvezo).

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki jo je toženka dne 11. 9. 2020 podala tožniku, nezakonita (točka I izreka) in da delovno razmerje tožniku pri toženki ni prenehalo 26. 9. 2020, temveč je trajalo do prenehanja na podlagi sodbe sodišča prve stopnje dne 30. 6. 2021, razen v obdobju od 28. 9. 2020 do 27. 10. 2020 in od 18. 1. 2021 do 4. 6. 2021 (prvi odstavek točke II izreka). Tožbeni zahtevek je zavrnilo v delu, v katerem tožnik uveljavlja trajanje delovnega razmerja po 1. 7. 2021 (drugi odstavek točke II izreka). Toženki je naložilo, da tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je za 27. 9. 2020 in od 28. 10. 2020 do 17. 1. 2021 ter od 5. 6. 2021 do 30. 6. 2021 prizna delovno dobo, ga za to obdobje prijavi v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ ter mu obračuna mesečno nadomestilo plače v bruto višini 3.329,05 EUR, zmanjšano za denarno nadomestilo za brezposelnost v višini 892,50 EUR mesečno, in mu izplača pripadajoče neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (točka III izreka). V delu, v katerem je tožnik zahteval, da ga toženka pozove nazaj na delo, je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka IV izreka). Toženki je naložilo, da tožniku obračuna denarno povračilo ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi v višini 26.632,40 EUR bruto in mu izplača neto znesek, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek točke V izreka), v presežku, do višine zahtevanih 13 plač oziroma 43.277,65 EUR bruto, je tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek točke V izreka). Naložilo ji je, da mu obračuna odškodnino v višini 11.741,76 EUR bruto in mu izplača neto znesek, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek točke VI izreka), v presežku, do zahtevanih 16.831,35 EUR, je tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek točke VI izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 2.273,34 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka VII izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnitev višjega zahtevka za plačilo denarnega povračila in zahtevka iz naslova odškodnine v višini razlike v plačah za čas po sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi in tudi zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka za vrnitev na delo k toženki iz vseh pritožbenih razlogov. Glede odločitve o višini denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 navaja, da je sodišče zmotno sklepalo o tožnikovih dobrih zaposlitvenih možnostih ter ni upoštevalo ostalih okoliščin, in sicer, da bi se lahko starostno upokojil čez 10 let, pri čemer bi bila pokojnina zaradi višje plače pri toženki kot pri novem delodajalcu višja, in da sta s partnerko, invalidko III. kategorije, oba ostala brez zaposlitve. Ker se sodišče do teh navedb ni opredelilo, je storilo kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločitev o višini denarnega povračila je oprlo na sodno prakso, na podlagi katere ni mogoče utemeljiti prisojenega zneska. Kriteriji za višino denarnega povračila niso izrecno omejeni le na zakonske kriterije (VIII Ips 211/2018). Ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da delavec za čas po sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi nima pravne podlage za priznanje plače oziroma razlike v plači med plačo, ki bi jo prejemal pri toženki, in plačo, ki jo prejema pri drugem delodajalcu, niti za priznanje odškodnine v tej višini. V primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je delodajalec dolžan vzpostaviti stanje, kakršno bi bilo, če delavcu delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo, glede na splošno načelo odškodninskega prava iz 131. člena OZ. Prikrajšanje se ne upošteva le pri odmeri denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. Pravna podlaga tožbenega zahtevka iz naslova prikrajšanja pri plači je enaka za čas do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi in po sodni razvezi, škoda izvira iz istega historičnega dogodka. Sodišče prve stopnje je presojalo objektivne in subjektivne okoliščine v zvezi s sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, tožnik pa ne sprejema odločitve niti v tem delu. Glede objektivnih okoliščin se odločitev opira na ugotovitev, da tožnik v novem sojenju kot ustreznega delovnega mesta, na katerega je mogoča reintegracija, ni več omenjal delovnega mesta vodja športne infrastrukture. Takšna ugotovitev ni pravilna, saj je to tožnik omenjal v prvem sojenju, v novem sojenju pa tega ni bil dolžan ponavljati. Glede subjektivnih okoliščin je nedopustno odločitev opreti na "razsojene" okoliščine, ki so v prvem sojenju predstavljale podlago sodišča prve stopnje za zavrnitev zahtevka glede zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Navedeno tožniku ovira njegovo pravico do pritožbe. Subjektivni razlogi ne morejo predstavljati pravno relevantnih okoliščin, saj niso ugotovljeni kot dejstva, temveč so zaključki sodišča oziroma sodna dokazna ocena. Odločitev je za tožnika izrazito škodljiva, saj se opira na ugotovitve in zaključke, katerih ni preverilo pritožbeno sodišče. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v zavrnilnem delu ugodi. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnik podal izjavo oziroma intervju za spletni portal A., ki je predmet pisnega opozorila pred odpovedjo, zasebno, v lastnem imenu. Tožnik sporne izjave oziroma intervjuja ni predhodno uskladil z direktorjem toženke, čeprav je poznal navodilo toženke, da je treba vse izjave, ki se dajo za medije ali druge javnosti, predhodno uskladiti z direktorjem toženke. Vsak delodajalec upravičeno pričakuje enotno in usklajeno komuniciranje z mediji in da se vsi zaposleni držijo določenih pravil glede komuniciranja z mediji. Tožnik je v spornem članku obračunaval s toženko, verjetno tudi v luči svoje neuspešne kandidature za direktorja toženke, kar ne more predstavljati ravnanja v dobri veri. Uporaba kriterijev, ki se zahtevajo za presojo ravnanja t. i. žvižgačev, ni utemeljena, saj konkretna zadeva ni podobna primerom ESČP, ki se nanašajo na pravno zaščito žvižgačev. Celotna vsebina intervjuja se nanaša izključno na toženko, zato ne gre za intervju, ki bi ga tožnik dal v lastnem imenu. Tožnik je škodoval interesom toženke, škodo je v denarnem smislu nemogoče ovrednotiti. Poleg škode v smislu upada ugleda ne povzroča le prva objava določene informacije, ampak tudi ponavljanje že prej objavljenih informacij, ki se s ponavljanjem nalagajo v kolektivni spomin. Tožnik svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, da izjava ni škodovala toženki, ni zadostil. V tožnikov opis del in nalog sodi področje marketinga, to je tudi dajanje izjav za medije. S svojim krivdnim ravnanjem je zavestno kršil 14. člen pogodbe o zaposlitvi in 34. ter 37. člen ZDR-1. Sodišče prve stopnje bi moralo tudi glede na kršitve tožnika, ki so predmet odpovedi, zahtevek v celoti zavrniti. Denarno povračilo po 118. členu ZDR-1, ki ga je sodišče prve stopnje prisodilo v višini 8 plač, je pretirano. Tožnik ni imel večjih težav pri iskanju nove zaposlitve, saj je bil večji del trajanja sodnega postopka zaposlen. Napačno so priznani pravdni stroški, saj tožnik z zahtevkom delno ni uspel, kar bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Stranki podajata odgovor na pritožbo nasprotne stranke, v katerem prerekata njene pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Tožnik priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, in pri tem po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba tožnika, oziroma kršitev določb pravdnega postopka, ki jih toženka le pavšalno uveljavlja. Na podlagi pravilno in polno ugotovljenega dejanskega stanja je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

7. Tožnik je bil pri toženki zaposlen na delovnem mestu vodja sektorja I. Toženka mu je 11. 9. 2020 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ker je 22. 7. 2020 in 31. 7. 2020 med delovnim časom opravljal zasebna opravila, dne 31. 7. 2020 pa je med delovnim časom užival alkohol. Pred tem je 4. 2. 2020 tožnika pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti in na možnost odpovedi v primeru ponovnih kršitev. V pisnem opozorilu mu je očitala, da je ravnal v nasprotju s pogodbo o zaposlitvi in določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), ker je v začetku decembra 2019 podal izjavo (intervju) za spletni portal A., ki je bil na navedenem spletnem portalu objavljen dne 12. 12. 2019, ne da bi izjavo (intervju) predhodno uskladil z direktorjem toženke, ki je večkrat delavcem ustno prepovedal dajati medijem in drugim javnostim kakršnekoli izjave o delovanju toženke.

8. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo drugič. V prvem sojenju je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče je s sklepom Pdp 701/2021 z dne 14. 4. 2021 pritožbi tožnika ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V zvezi s presojo utemeljenosti pisnega opozorila je zavzelo stališče, da se prepoved dajanja intervjujev oziroma izjav ne more nanašati na splošno na vse izjave, ki jih delavci dajejo medijem, saj to pomeni nedopusten poseg v svobodo izražanja in kršitev prvega odstavku 39. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadalj.) ter 10. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP; Ur. l. RS, št. 33/94, MP, št. 7-41/94). Delodajalec lahko prepoved določi le za v zvezi z ravnanjem delavcev, ki so zadolženi za odnose z javnostmi, oziroma za izjave, ki jih dajo v imenu toženke. Pri tem je pritožbeno sodišče navedlo, da svoboda izražanja ne pomeni, da lahko delavec s svojimi izjavami škoduje delodajalcu, temveč mora v takem primeru sodišče tehtati med na eni strani dolžnostmi lojalnosti in diskretnosti, ki jih ima delavec do svojega delodajalca v smislu 37. člena ZDR-1, ki prepoveduje zaposlenim škodovanje poslovnim interesom delodajalca, ter svobodo izražanja na drugi strani. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo, ali je tožnik dal izjavo v svojem imenu ali v imenu toženke, niti se ni opredelilo do vsebine intervjuja ter ocenilo, ali je tožnik (v svojstvu fizične osebe) škodoval interesom toženke, je pritožbeno sodišče zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

9. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik dal intervju, ki je bil na spletnem portalu A. objavljen dne 12. 12. 2019, v svojem imenu. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil tožnik v intervjuju predstavljen kot nekdanji pomočnik direktorja B., ki je spregovoril o svojem programu za direktorja, pa tudi o velikih težavah, s katerimi se soočajo športni objekti, o trenutni situaciji pri toženki, potrebni reorganizaciji, njenem financiranju in finančnih težavah. Pritožba toženke neutemeljeno navaja, da iz intervjuja oziroma izjave izhaja, da se celotna vsebina nanaša izključno na toženko in da intervju nima druge vsebine, ki bi bila zasebne narave. Vsebina intervjuja namreč ne spremeni svojstva, v katerem je tožnik ta intervju dal. Toženka v pritožbi neutemeljeno poudarja, da je v opis tožnikovega delovnega mesta sodilo tudi področje marketinga, to je tudi dajanje izjav za javnost, saj mu toženka (direktor) ni odredila, da poda izjavo oziroma intervju za navedeni spletni portal, niti iz intervjuja jasno ne izhaja, da tožnik nastopa v imenu toženke kot oseba, zadolžena za stike z javnostmi. Le v tem primeru bi bilo mogoče šteti, da je tožnik dal izjavo v njenem imenu, česar pa toženka niti ni zatrjevala. V tem primeru bi obstajala obveznost tožnika uskladiti se z direktorjem glede vsebine izjave, glede na sicer pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik s takšno zahtevo oziroma navodilom direktorja seznanjen pred podajo intervjuja, najkasneje 19. 11. 2019. 10. Pritožbene navedbe, da lahko vsak delodajalec pričakuje enotno, koherentno, usklajeno komuniciranje z mediji in da se vsi zaposleni držijo določenih pravil glede komuniciranja z mediji, se lahko glede na zgoraj navedeno nanašajo le na komuniciranje v imenu toženke in le v zvezi z ravnanji delavcev, ki so zadolženi za odnose z javnostmi, saj, kot že rečeno, splošna prepoved dajanja izjav posega v pravico delavcev do svobode izražanja.

11. Pritožba nadalje neutemeljeno navaja, da je tožnik s svojim ravnanjem, ko se ni predhodno uskladil z direktorjem toženke, škodoval interesom toženke oziroma ji povzročil škodo. Sodišče prve stopnje je glede na napotek pritožbenega sodišča ugotavljalo vsebino intervjuja zaradi presoje, ali je tožnik škodoval interesom toženke. Ugotovilo je, da tožnik v intervjuju ni podajal neresničnih dejstev, da je govoril o znanih dejstvih, o katerih so pred njim povedali že drugi in so že bila objavljena v časopisih, in je bil glede resničnosti informacij tudi v dobri veri. Glede na tako ugotovljena dejstva je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je šlo za javnostim že znane informacije, ki so bile resnične, zato vsebina tožnikovega intervjuja pojmovno ni mogla škodovati poslovnim interesom toženke. Ker škoda toženki z intervjujem ni nastala, niso bistvene pritožbene navedbe, da je škodo v denarnem smislu nemogoče ovrednotiti ter da je tožnik s svojim ravnanjem kršil 14. člen pogodbe o zaposlitvi in 34. ter 37. člen ZDR-1. Pritožbene navedbe, da škode v smislu upada ugleda v javnosti ne povzroča le prva objava določene informacije, ampak tudi ponavljanje že prej objavljenih informacij, ki se s ponavljanjem "nalagajo" v kolektivni spomin javnosti, pa so kot novote neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP).

12. Za ugotovitev neutemeljenosti pisnega opozorila, glede na njegovo vsebino (da se tožnik ni predhodno uskladil z direktorjem toženke), in posledično za nezakonitost same odpovedi, zadošča že ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik v intervjuju ni povedal nič takega, kar bi škodovalo interesom toženke oziroma ji povzročilo škodo. V zvezi s tem so neutemeljene pritožbene navedbe toženke, da tožnik ni žvižgač. Sodišče prve stopnje je v tem delu sledilo napotkom pritožbenega sodišča, da naj v novem sojenju upošteva kriterije, ki so bili izpostavljeni v sodbah ESČP glede svobode izražanja (npr. ali je informacija v javnem interesu, ali je informacija avtentična, torej resnična, ali je delavec ravnal v dobri veri ...), ter sprejelo pravilne zaključke, še posebej glede tožnikovega ravnanja v dobri veri.

13. Pritožba tožnika v uvodu sicer res navaja, da se pritožuje le zoper odločitev o zavrniti priznanja denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 nad prisojeno višino in zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka iz naslova odškodnine v višini razlike v plači, vendar pa pritožba v nadaljevanju navaja, da ne sprejema odločitve sodišča v delu, v katerem je presojalo objektivne in subjektivne okoliščine v zvezi s sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Zato je pritožbeno sodišče glede na vsebino pritožbe štelo, da je predmet pritožbenega izpodbijanja tudi odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bil zavrnjen tožnikov zahtevek za reintegracijo k toženki (točka IV izreka), posledično pa tudi odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi z dnem 30. 6. 2021. 14. Okoliščine za sodno razvezo so lahko objektivne narave (da delodajalec delavcu ne more zagotoviti dela glede na nezakonito odpovedano pogodbo o zaposlitvi) oziroma subjektivne narave (da je med njima subjektivni odnos porušen do takšne mere, da ne omogoča več nadaljevanja delovnega razmerja). Zadosten razlog za sodno razvezo je že ugotovitev obstoja ene od teh okoliščin. Ukinitev delovnega mesta je lahko utemeljen razlog za odločitev sodišča, da sodno razveže pogodbo o zaposlitvi (sklep VSRS VIII Ips 39/2020 z dne 2. 2. 2021). Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da odločitev sodišča o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je oprlo na obstoj subjektivnih okoliščin, tožniku ovira njegovo pravico do izpodbijanja, saj so navsezadnje predmet odločanja o njegovi pritožbi. Neutemeljeno je stališče pritožbe, da sodišče sodbe v delu, ki se nanaša na sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, ne more opreti na "razsojene" okoliščine, ki so v prvem sojenju predstavljale podlago za zavrnitev zahtevka glede zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Prva sodba je bila razveljavljena, sodišče prve stopnje pa v novem sojenju za odločitev o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in odločitev o sodni razvezi ni upoštevalo istih dejstev (okoliščin) glede porušenega odnosa med delodajalcem in delavcem, saj odločitev o nezakonitosti odpovedi temelji le na vsebinski neutemeljenosti pisnega opozorila. Sodišče lahko presoja, kako so na medsebojne odnose vplivala ravnanja, ki jih je delodajalec očital delavcu in zaradi katerih je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi. V okviru ugotavljanja vseh okoliščin in interesov, ki vplivajo na presojo, ali je nadaljevanje delovnega razmerja še možno, torej ni nepomembno, kako in ali je dejansko ravnanje, ki ga delodajalec šteje za kršitev, vplivalo na medsebojne odnose, posebej glede na to, da tožnik v pritožbi vsebinsko niti ne oporeka zaključkom sodišča prve stopnje, da je v času delovnega razmerja opravljal zasebna opravila in užival alkohol. 15. Ker že ugotovitev o obstoju subjektivnih okoliščin utemeljuje zaključek sodišča prve stopnje, da so podani pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 118. člena ZDR-1, pri čemer je sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevalo, da je tožnik od 1. 7. 2021 zaposlen pri drugem delodajalcu za nedoločen čas, niso odločilni pritožbeni očitki, ki se nanašajo na razloge sodišča prve stopnje v zvezi z ustreznostjo delovnega mesta vodja športne infrastrukture. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka 25. 11. 2021 sprejela nov pravilnik o organizaciji in sistematizaciji delovnih mest, skupaj z novim seznamom delovnih mest, s katerim je bilo tožnikovo prejšnje delovno mesto vodja sektorja I ukinjeno. V novem sojenju je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje tožnik kot ustrezno in primerljivo delovno mesto po novi sistemizaciji navajal zgolj delovno mesto koordinator, glede katerega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da vsebuje za povsem druge naloge. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na delovno mesto vodja športne infrastrukture, pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, da tožnik tega delovnega mesta v novem sojenju ni več izpostavljal kot ustreznega. Tožnik je namreč v prvem sojenju navedeno delovno mesto (še po stari sistemizaciji) izpostavil le v okviru toženkinih navedb, da na tožnikovo delovno mesto vodja sektorja I po podaji odpovedi tožniku ni zaposlila drugega delavca, ter navajal, da je toženka objavila prosto delovno mesto vodja športne infrastrukture, na katero se je prijavil. Zato sodišče prve stopnje, glede na takšno trditveno podlago tožnika, v novem sojenju ni bilo dolžno preverjati, ali morda tožnik izpolnjuje pogoje za zasedbo delovnega mesta z enakim imenom po novi sistemizaciji.

16. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o denarnem povračilu ob sodni razvezi pravilno upoštevalo kriterije za odmero, kot so določeni v drugem odstavku 118. člena ZDR-1, in sicer trajanje zaposlitve pri toženki in njenih pravnih prednikih (17 let in pol), tožnikovo starost ob prenehanju delovnega razmerja (53 let), vmesne zaposlitve v času trajanja sodnega spora, in sicer od 28. 9. 2020 do 27. 10. 2020 v društvu C., so. p., na delovnem mestu informator, s plačo v višini 940,58 EUR; v obdobju od 18. 1. 2021 do 4. 6. 2021 v družbi D. d. o. o., na delovnem mestu pospeševalec prodaje, s plačo 1.401,90 EUR in od 1. 7. 2021 naprej v Uradu Vlade Republike Slovenije E., na delovnem mestu socialni delavec, s plačo 1.632,52 EUR ter da je v vmesnem času kot iskalec zaposlitve prejemal nadomestilo za brezposelnost. Navedeno tudi po stališču pritožbenega sodišča kaže na dobre zaposlitvene možnosti tožnika, pri čemer je tožnik v družbi D., d. o. o., in v uradu E. prejemal višjo bruto plačo od minimalne, kot to neutemeljeno navaja v pritožbi. Sodišče prve stopnje je tudi upoštevalo dejstvo, da sta bili vmesni zaposlitvi kratkotrajni in da je tožnik v tem obdobju delal na delovnih mestih z zahtevano nižjo izobrazbo, za kar je prejemal precej nižjo plačo od tiste, kot jo je prejemal pri toženki, oziroma da ne gre za primerljiva delovna mesta ter da je skoraj za polovico nižja tudi tožnikova plača po sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi pri sedanjem delodajalcu. Ni utemeljena pritožbena navedba tožnika, da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se naj sodišče ne bi opredelilo do ostalih okoliščin, ki jih je navajal tožnik (brezposelnost partnerke in okoliščine, v katerih je bilo izdano pisno opozorilo), saj ima sodba razloge o odločilnih dejstvih, okoliščine, ki jih izpostavlja v pritožbi, pa tudi če bi bile ugotovljene, ne bi pripeljale do višjega zneska dosojene odškodnine. Glede na navedeno niso bistvene pritožbene navedbe tožnika, da kriteriji za višino denarnega povračila niso izrecno omejeni le na zakonske kriterije (sodba VSRS VIII Ips 211/2018 z dne 18. 6. 2019) ter da je sodišče svojo odločitev oprlo na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, ki naj ne bi bila ustrezna za presojo višine tožnikovega denarnega povračila, saj je sodišče prve stopnje denarno povračilo dosodilo v višini, ki pravilno upošteva vse relevantne kriterije za njegovo priznanje. Pritožba toženke pa le pavšalno in zato neutemeljeno navaja, da je prisojeni znesek denarnega povračila pretiran.

17. Sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno ni priznalo razlike v plači med plačo, ki bi jo prejemal pri toženki, in plačo pri drugem delodajalcu (ali odškodnine v tej višini, torej istih zneskov na odškodninski podlagi) za čas po sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, ki je način prenehanja delovnega razmerja, določen v 5. alineji 77. člena ZDR-1. Delavec je do odškodnine v višini razlike v plači (lahko) upravičen (le) do datuma, ki ga določi sodišče (sodna razveza), kar pomeni, da mu po tem času odškodnina ne pripada (šlo bi za pretrganje vzročne zveze s sodno razvezo). Zato niso utemeljene navedbe, da je pravna podlaga tožbenega zahtevka iz naslova prikrajšanj pri plači identična za čas do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi in po sodni razvezi ter da ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da se manjša plača, ki jo delavec prejema po sodni razvezi, lahko upošteva le v okviru višine dosojenega denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. 18. Sodišče prve stopnje je pravilno vse stroške postopka naložilo v plačilo toženki, čeprav je delno zavrnilo tožnikov zahtevek. Del, v katerem tožnik ni uspel, se ne šteje kot neuspeh, saj je del spora o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi (poziv na delo, reparacija, denarno povračilo), v katerem je tožnik uspel, delodajalec pa glede na določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) v sporu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi sam krije svoje stroške postopka, ne glede na uspeh.

19. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške po načelu uspeha v postopku (154. člen ZPP). Ker njegov odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča, tudi stroške odgovora na pritožbo krije sam (prvi odstavek 155. člena ZPP).