Jedro

Plačilo honorarja se v skladu s pogodbo izvaja mesečno, zato terjatve zastarajo v 3-letnem zastaralnem roku za občasne terjatve.

Ker je ZASP-B dal tarifi v Pravilniku iz leta 1998 moč skupnega sporazuma, ki so ga med sabo sklenili tožeča stranka kot kolektivna organizacija in reprezentativni predstavniki uporabnikov, tožeča stranka te lahko od takrat dalje zaračunava izključno v višini tarife v Pravilniku iz leta 1998. Višina te tarife se lahko spremeni le s spremembo skupnega sporazuma v soglasju obeh strank. Ker je Pravilnik iz leta 2006, ki je bil sprejet in objavljen v času veljavnosti ZASP-B, torej še pred objavo ZASP-D, enostranski akt tožeče stranke kot ene pogodbene stranke, na veljavnost ali spremembo skupnega sporazuma ni mogel vplivati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v zavrnilnem delu (tč. IV izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, Vl 50276/2008 z dne 3.8.2008 v 1. točki izreka razveljavilo; zaradi delnega umika tožbe za znesek 758,71 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 408,71 EUR za čas od 11.7.2008, pravdni postopek ustavilo in tožencu je naložilo v plačilo znesek 1.060,92 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede stroškov je odločilo, da ostane zgoraj navedeni sklep o izvršbi v veljavi v točki 3 izreka ter tožencu naložilo povrnitev nadaljnjih pravdnih stroškov v znesku 184,30 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožeča stranka, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter v zavrnilnem delu sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku v celoti, podrejeno pa, da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi tožeča stranka navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da gre za občasne terjatve, za katere velja triletni zastaralni rok. Pritožbeno sodišče je v podobnih zadevah I Cp 1058/2009 ter II Cp 1449/2009 in II Cp 24/2009 odločilo, da gre za splošni zastaralni rok. Dejstvo, da se honorarji po tarifi plačujejo mesečno, ni mogoče interpretirati tako, kot da bi šlo za občasno terjatev. Tudi glede možnega števila obiskovalcev v slaščičarni kavarni M. je sodišče zmotno sledilo izpovedim prič, da je zgornja meja obiskovalcev 86 in ni upoštevalo, da za toženo stranko predstavljajo vir dohodka tudi stranke, ki pridejo le po kepico sladoleda. Tožeča stranka še navaja, da je leta 1998 tožeča stranka sprejela Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (v nadaljevanju Pravilnik iz leta 1998), ki je bil delno akt v smislu 1. odstavka 84. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP), ko je določal splošne pogoje za uporabo avtorskih del, delno pa je bil akt v smislu 1. odstavka 153. člena ZASP, ko je določal splošno tarifo. 11. člen Pravilnika iz leta 1998 je predvidel usklajevanje vrednosti tarife z indeksom rasti cen na drobno, letno oziroma v krajših obdobjih, če je indeks rasti cen presežen 10 % (mehanizem za ohranjanje realne vrednosti tarife je tako predvideval usklajevanje z indeksom rasti cen). Navedeni Pravilnik je odobril Urad RS za intelektualno lastnino (URSIL) in je bil tako veljavno sprejet in objavljen. Zaradi določbe 11. člena Pravilnika iz leta 1998 za revalorizacijo zneskov iz tarife v nobenem primeru ni potrebno kakršnokoli soglasje URSIL, ampak je potrebno tarifo izvrševati vključno z revalorizacijo. Leta 2006 je tožeča stranka sprejela nov Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (v nadaljevanju Pravilnik iz leta 2006), ki je pričel veljati 1.1.2007 in v katerem so bili zneski splošne tarife preračunani iz SIT v EUR, obenem pa so bili tudi revalorizirani s stopnjo rasti indeksa cen na drobno od sprejetja Pravilnika iz leta 1998 do konca leta 2006, pri čemer, kot je bilo že navedeno, glede na navedbo 11. člena Pravilnika iz leta 1998, ni bilo potrebne nobene potrditve kateregakoli organa za veljaven sprejem Pravilnika iz leta 2006. Nejasni in sami s sabo v nasprotju so poleg tega razlogi sodišča prve stopnje, ko navaja, da naj bi tožnica morala tarifo objaviti v Uradnem listu vsekakor pred objavo ZASP-D, z njo pa bi moral soglašati tudi Urad za intelektualno lastnino. Dejstvo je, da je bila tarifa objavljena v Uradnem listu v okviru Pravilnika iz leta 2006, in to še pred objavo ZASP-D, medtem ko soglasje URSIL ni bilo potrebno. O skladnosti podzakonskih predpisov z Ustavo in zakoni odloča edino Ustavno sodišče in je redno sodišče pri sojenju dolžno upoštevati podzakonske akte, v kolikor jih Ustavno sodišče pred tem ni razveljavilo.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravnomočna v obsodilnem delu, saj tožeča stranka izpodbija le zavrnilni del. Predmet izpodbijanja je odločitev sodišča prve stopnje glede delnega zastaranja zahtevka, glede možnega števila obiskovalcev ter pravilnost uporabe tarife Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (Ur. list RS, št. 21/98; v nadaljnjem besedilu Pravilnik).

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da gre v konkretnem primeru za občasne dajatve, ki dospejo mesečno in da za te velja triletni zastaralni rok (prvi odstavek čl. 347 OZ). Da gre za občasne terjatve, za katere se avtorski honorar plačuje mesečno, kot je že navedlo sodišče prve stopnje, izrecno izhaja iz določb III-A tč. 2 Pravilnika tako, da ne more biti nobenega dvoma o občasni zapadlosti terjatev in v posledici tega v konkretnem primeru ne pride v poštev petletni zastaralni rok (čl. 346 OZ) kot neutemeljeno trdi pritožba. Res je, da je pritožbeno sodišče v odločbah, ki jih citira tožeča stranka v pritožbi (Cp 1058/2009 II, II Cp 24/2009 in II Cp 1449/2009), zavzelo stališče, da gre v primeru terjatve, ki jo uveljavlja tožeča stranka, za petletni zastaralni rok, vendar je glede na določbe Pravilnika to stališče napačno, sklicujoč se na splošne določbe o neupravičeni pridobitvi, saj, kot že omenjeno, Pravilnik izrecno določa mesečno plačilo avtorskega honorarja. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo število obiskovalcev (86) na podlagi zaslišanja prič tako, da so neutemeljene in nekonkretizirane in pavšalne trditve v pritožbi o večjem številu obiskovalcev, saj za te trditve v postopku pred sodiščem prve stopnje tožeča stranka ni predložila dokazov. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru potrebno uporabiti določbe Pravilnika iz leta 1998, ker tarifne določbe Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 2006 (Ur. list RS, št. 138/2006) nasprotujejo trditvi, ki jo je vzpostavil 4. odstavek 26. člena ZASP-B (ki je dal prejšnji tarifi moč sporazuma in s tem preprečil njeno enostransko spreminjanje). Pravilnik iz leta 1998 (vključno s tarifo v njem) je bil namreč pravilno sprejet in objavljen ter je v nespremenjeni vsebini veljal in se uporabljal tudi po letu 2004, torej po uveljavitvi novele ZASP-B (Uradni list RS, št. 43/2004 z dne 26.4.2004), ki je v 4. odstavku 26. člena izrecno določila, da se tarife kolektivnih organizacij, ki veljajo na dan njegove uveljavitve, obravnavajo kot veljavni skupni sporazum o tarifi po določbah ZASP-B. V skladu s 156. členom ZASP, spremenjenim z ZASP-B, namreč kolektivna organizacija (tožeča stranka) sprejme tarife za uporabo avtorskih del (1. odstavek); v kolikor so sklenjeni sporazumi med kolektivno organizacijo in reprezentativnimi združenji uporabnikov o pogojih in načinu uporabe avtorskih del ter višini nadomestil za njihovo uporabo, velja tam dogovorjeno nadomestilo kot tarifa (2. odstavek). Ker je torej 4. odstavek 26. člena ZASP-B dal tarifi v Pravilniku iz leta 1998 moč skupnega sporazuma, ki so ga med sabo sklenili tožeča stranka kot kolektivna organizacija in reprezentativni predstavniki uporabnikov, tožeča stranka uporabnikom avtorskih pravic (toženi stranki) lahko od takrat dalje zaračunava izključno v višini tarife v Pravilniku iz leta 1998. Višina te tarife se lahko spremeni le s spremembo skupnega sporazuma v soglasju obeh strank. Ker je Pravilnik iz leta 2006, ki je bil sprejet in objavljen v času veljavnosti ZASP-B, torej še pred objavo ZASP-D, enostranski akt tožeče stranke kot ene pogodbene stranke, na veljavnost ali spremembo skupnega sporazuma ni mogel vplivati. To pomeni, da je tožeča stranka avtorske pravice uporabnikom tudi v letu 2007, na katero se nanaša del vtoževanih terjatev, ki so predmet pritožbe, lahko zaračunavala le v višini tarife po pravilniku iz leta 1998, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Pritožbena navedba, da Pravilnik iz leta 2006 ne pomeni spremembe tarifnih določb, ampak zgolj uskladitev zneskov z uradno objavljenimi podatki o indeksu cen na drobno in njihovo preračunanje v EUR, po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljena, saj je v zvezi z 11. členom Pravilnika iz leta 1998 ZASP v prvotno sprejetem besedilu v 153. členu določal, da kolektivna organizacija sprejme splošne tarife za uporabo avtorskih del (1. odstavek), da pa te tarife veljajo, jih mora odobriti URSIL in da so tako odobrene objavljene v Uradnem listu RS (2. odstavek). ZASP torej ni predvidel usklajevanja tako določenih tarif brez predhodne odobritve in objave, kar pomeni, da je bil 11. člen Pravilnika iz leta 1998, v kolikor se ga razlaga tako, da je usklajevanje tarif možno brez odobritve in objave, v nasprotju z ZASP in zato neveljaven oziroma brez pravnega učinka.

Po preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti in preizkusu pritožbenih navedb tako sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter da niso podane niti zatrjevane kršitve niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je v skladu s 353. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zavrnitev pritožbe kot neutemeljene v skladu s 165. členom v zvezi s 1.odstavkom 154. člena ZPP vsebuje tudi zavrnitev zahtevka tožeče stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka.