Jedro

I. Komisija za razlago kolektivne pogodbe je omejena na razlago obstoječih določb kolektivne pogodbe in sama z razlago ne more ustanavljati novih pravic ali večjega obsega pravic, ki ne bi imele podlage v obstoječih določbah kolektivne pogodbe. II. Ker je kolektivna pogodba dejavnosti poleg najnižjih zneskov povračil stroškov v tarifni prilogi vsebovala tudi višje zneske dejanskih izplačil, so bili udeleženci kolektivne pogodbe dolžni upoštevati povračila stroškov v višini, opredeljeni v tarifni prilogi.

Izrek

Reviziji se ugodi in se odločba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba zoper II. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje zavrne in se v tem delu potrdi odločba sodišča prve stopnje.

Nasprotni udeleženec krije sam svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku predlagatelja in nasprotnemu udeležencu pod tč. I izreka naložilo, da svojim delavcem od 1.10.2001 dalje izplača 3% prikrajšanje pri plačah, pod točko II izreka pa nasprotnemu udeležencu naložilo, da svojim delavcem obračunava in izplačuje stroške prevoza na delo in z dela v višini 100% stroškov javnega prevoza oziroma v obliki kilometrine v višini 15% cene 95 oktanskega neosvinčenega bencina za primere, ko javni prevoz na delo ni zagotovljen. Svojo odločitev je utemeljilo z določbami kolektivne pogodbe za dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (KP dejavosti - Ur. l. RS, št. 83/97) in določbami aneksa k tej kolektivni pogodbi (Ur. l. RS, št. 84/2001) ter razlagami komisije za razlago navedene KP dejavnosti (Ur. l. RS, št. 45/02).

Sodišče druge stopnje je pritožbi nasprotnega udeleženca ugodilo in odločitev glede plačila razlike plače s sklepom razveljavilo ter v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev glede povračila stroškov prevoza na delo pa spremenilo tako, da je zahtevek predlagatelja kot neutemeljen zavrnilo. Zavzelo je stališče, da razlage komisije za razlago KP dejavnosti ni mogoče upoštevati, ker presega okvir razlage določb KP in sama ustvarja drugačne pravice, kot so dogovorjene v KP dejavnosti.

Zoper pravnomočno odločitev o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela vlaga predlagatelj revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču očita kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04), ker naj bi napačno povzelo mnenje komisije za razlago KP. Poleg tega pa je razlago komisije v razmerju do določb KP dejavnosti in njene tarifne priloge napačno interpretiralo. Opozarja na obveznost razlag komisije za razlago KP, za katero sta se stranki KP dejavnosti izrecno dogovorili.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani in nasprotnemu udeležencu, ki je nanjo odgovoril. Predlagal je njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane odločbe.

Revizija je utemeljena.

Tudi v kolektivnem delovnem sporu v skladu z določbami 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer na pravilno uporabo materialnega prava pazi tudi po uradni dolžnosti.

V skladu s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah o postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Takih napak izpodbijana sodba nima in zato v reviziji očitana kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Stranki KP dejavnosti sta se v 82. členu dogovorili za imenovanje komisije za razlago KP in opredelili njene pristojnosti na podlagi določb 2. odstavka 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR (1990) - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), na podlagi katerih stranki s kolektivno pogodbo določita tudi medsebojne pravice in obveznosti. Ne glede na opredelitev obveznosti upoštevanja razlag komisije iz četrtega odstavka 82. člena KP dejavnosti revizijsko sodišče soglaša s stališčem sodišča druge stopnje, da je komisija v svojih pristojnostih omejena na nivo razlage obstoječih določb KP in sama z razlagami ne more ustanavljati novih pravic ali večjega obsega pravic, ki ne bi imele podlage v obstoječem besedilu KP, za kakršno sta se dogovorili stranki pri njeni sklenitvi. Vendar je sodišče pri izdaji izpodbijane odločbe zmotno ugotovilo, da je komisija ob podaji razlage višine povračila stroškov prevoza na delo in z dela svoje pristojnosti prekoračila.

KP dejavnosti je v 2. točki 68. člena res določila, da delavcu pripada povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela najmanj v višini 60% stroškov javnega prevoza, oziroma v višini tretjine kilometrine, če prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi ni mogoč. Hkrati je KP dejavnosti v 53. členu določila, da je sestavni del te KP tudi tarifna priloga. Vsebino tarifne priloge določa 44. člen Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPGd - Ur. l. RS, št. 40/97). Tarifna priloga KP določa zneske izhodiščnih plač, eskalacijsko lestvico, zneske povračil materialnih stroškov in znesek regresa za letni dopust. V skladu z gornjo opredelitvijo so podpisniki KP dejavnosti istočasno s sprejemom KP sprejeli tudi tarifno prilogo, ki v 4. točki določa, da se povračila stroškov v zvezi z delom (prevoz na delo in z dela, službena potovanja, terenski dodatek) izplačujejo in usklajujejo v višini zgornjega zneska, določenega z Uredbo o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznavajo kot odhodek (Ur. l. RS, št. 72/93 in 7/95).

V KP dejavnosti je bilo torej povračilo stroškov prevoza na delo in z dela urejeno tako, da je bila v 68. členu določena spodnja meja povračila teh stroškov, hkrati pa je bila v tarifni prilogi izrecno določena dejanska višina povračila teh stroškov v višini zgornjih zneskov, do katerih so bila izplačila iz tega naslova pri ugotavljanju davčne osnove priznana kot odhodek. To pa je veljalo za dejanske stroške prevoza z javnim prevoznim sredstvom oziroma, če javni prevoz ni bil zagotovljen, v višini znižane kilometrine (15% cene 95 oktanskega super bencina). Komisija za razlago KP dejavnosti je torej imela podlago za razlago, da je bilo s KP dejavnosti, upoštevaje tudi njeno tarifno prilogo, dejansko določeno povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v višini, kot jo je v izreku svoje odločbe opredelilo sodišče prve stopnje. Do enakega zaključka bi moralo priti sodišče tudi brez razlage komisije, če bi moralo samo razlagati sporne določbe KP dejavnosti in njene tarifne priloge.

Glede na povedano je sodišče na podlagi določb prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano odločbo spremenilo tako, da je v tem delu zavrnilo pritožbo nasprotnega udeleženca in kot pravilno potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških temelji na določbi prvega odstavka 50. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94 in 20/98), da v kolektivnem delovnem sporu vsak udeleženec krije svoje stroške postopka.