Jedro

Stečajni senat prvostopnega sodišča je izdal sklep, s katerim je bil stečajni postopek po 2. odstavku 88. člena zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji zaradi premajhnih sredstev stečajnega dolžnika - zaključen. Dejansko stanje o premoženju stečajnega dolžnik, kot ga je ugotovil stečajni upnik in povzelo prvostopno sodišče, pa ni zanesljivo ugotovljeno.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje opr. št. St 17/90-43 z dne 16.12.1993 razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Upnik je vložil pravočasno pritožbo zoper sklep stečajnega senata prvostopnega sodišča, s katerim je bil stečajni postopek po 2. odstavku 88. člena zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur.l. SFRJ št. 84/89 - v nadaljevanju ZPPSL) zaradi premajhnih sredstev stečajnega dolžnika - zaključen. Pritožnik je v pritožbi navedel, da je imel dolžnik veliko opreme in zalog in iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, zakaj je sedaj brez premoženja.

Pritožba je utemeljena.

Možno je verjeti stečajnemu upravitelju, da je izginil večji del osnovnih sredstev in zalog v času od prijave SDK dne 8.10.1990 pa do postavitve stečajnega upravitelja dne 23.9.1993 - torej v razdobju treh let, saj za zavarovanje dolžnikovega premoženja v tem času ni bila izdana začasna odredba iz 76. člena ZPPSL. Že iz zapisnika SDK o pregledu v septembru 1990, ki je bil predložen sodišču na naroku 15.11.1990, je razvidno neurejeno knjigovodstvo, neopravljena inventura itd. Prav zato je sodišče naročilo še dva pregleda izvedencev, zadnji je bil 28.6.1991. Takrat je izvedenec ugotovil še približno vrednost premoženja 1,165.629,45 sit in obveznosti za 2,670.586,50 sit. Dejansko stanje o premoženju stečajnega dolžnik, kot ga je ugotovil stečajni upnik in povzelo prvostopno sodišče, ni zanesljivo ugotovljeno. Že iz obeh izvedeniških mnenj - zapisnikov izhaja, da so ustanovitelji odpeljali svoje kapitalske vložke - o tem na kakšni pravni podlagi so to storili ni podatka. Prvostopno sodišče nekritično povzema pravno napačno stališče stečajnega sodnika o pravici upnika A. Banke do pobota svojih upniških terjatev s vrednostjo delnic. O tem, zakaj so se zaloge in drugo premoženje zmanjšalo, ali je kdo odškodninsko odgovoren, ker si je brezpravno stvari prilastil itd., v stečajni senat ni ugotavljal. V zapisniku SDK iz septembra 1990 je ugotovljeno (list. št. 27), da si je podjetje TD (lastnik M. G.) zaračunal storitve v znesku 314.973,00 sit in ta znesek pobotalo s stečajnim dolžnikom. V zapisniku SDK o ponovnem pregledu v januarju 1991 (list. št. 92 in 93) je obširno obrazloženo, kako za citirani znesek, ki bi izkazoval nastanek terjatve ter upravičen pobot, ni dokumentacije. Iz cit. zapisnika izhaja sum storitve kaznivega dejanja (list. št. 94).

Glede na blokiran račun dolžnika od 3.8.1990 dalje bi moral stečajni senat oceniti možnost vrnitve navedenega zneska v stečajno maso na podlagi stečajnega izpodbijanja, čeprav je zaradi tri leta trajajočega predhodnega postopka vprašljiv potek roka iz člena 112 ZPPSL. V kolikor gre za kaznivo dejanje je lahko odškodnina podlaga za vrnitev navedenega zneska v stečajno maso.

Enako manjkajo v prvostopni odločbi razlogi o verjetnem priviligiranju upnikov v zvezi s kompenzacijami in cesijo v korist A. Banke, podjetij GE., GN., PE. in PL. in možnem vračanju zneskov v stečajno maso. Stečajni senat bo lahko odločil o zaključku stečajnega postopka po 2. odst. 88. člena ZPPSL, ko bo dovolj zanesljivo ugotovljeno, da ni mogoče vrniti v stečajno maso vsaj tistega premoženja, ki ga je ugotovil izvedenec v juniju 1991.