Jedro

Od povprečnega človeka je mogoče pričakovati, da se ob tem, ko se povzpne na (običajno visoko) pisalno mizo, ne poškoduje, ter da z mize (varno) sestopi na tla, kar stori tako, da se drži (in se torej po robu mize ne giba prostoročno) oziroma se nanjo povzpne kleče ter z nje v takem položaju tudi sestopi. Ker tožnica v danem primeru (očitno) ni ravnala tako, je tudi sama v veliki meri pripomogla k škodnemu dogodku. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je njen prispevek 40%.

Stroška sestave odškodninskega zahtevka ni mogoče uvrstiti med pravdne stroške, saj dopustnost tožbe ni pogojena z njegovo vložitvijo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka spremeni tako, da se pravilno glasi: „Toženka je dolžna v 15 dneh tožnici plačati 7.320,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 5. 2009 dalje do plačila in ji povrniti 1.322,19 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.“

II. Sicer se v preostalem delu pritožba zavrne in se v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnica je dolžna v 15 dneh toženki povrniti 90,00 EUR pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna tožnici plačati 10.370,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 5. 2009 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku, to je za znesek 5.130,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 5. 2009 dalje do plačila, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka tožnici dolžna povrniti 2.491,28 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Zoper obsodilni del odločitve se pravočasno pritožuje toženka. Uvodoma uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Iz razlogov sodbe namreč ni razvidno, s katerim konkretnim ravnanjem je tožnica soprispevala k nastali škodi, zato odločitve sodišča o njenem 15% soprispevku ni mogoče preizkusiti. Sicer toženka meni, da je takšna odločitev sodišča materialnopravno zmotna, saj je glede na skrajno neprevidnost tožnice njen prispevek 40%. Tožnici ne bi bilo treba skočiti z mize, temveč bi nanjo lahko splezala s koleni in s tega položaja sestopila ritensko tako, da bi na tla položila sprva eno in nato še drugo nogo ali pa se potem, ko je odprla okno, na mizo usedla in stegnjeni nogi položila na tla. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo tudi pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo, saj je ta bistveno previsoka. Strah namreč ni bil intenziven, zato ji gre iz tega naslova 800,00 EUR. Na račun zmanjšanja življenjskih aktivnostih pa ji je mogoče priznati le 2.000,00 EUR. Njene težave se odražajo v bolečinah, za te pa ji je bila odškodnina že priznana v okviru telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, poleg tega so njene življenjske aktivnosti zmanjšane le v manjši meri. Napačna je tudi stroškovna odločitev sodišča, ki je tožnici neutemeljeno priznalo nagrado za posel po tar. št. 2200 Zakona o Odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT). Predhodna vložitev odškodninskega zahtevka ni procesna predpostavka za vložitev tožbe, poleg tega je nagrada za njegovo sestavo že všteta v nagradi za zastopanje v pravdi.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo opozarja, da toženec v pritožbi navaja nova dejstva, sicer pa pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo le v obsodilnem delu (I. in III. točka izreka), saj odločitev o zavrnitvi dela tožbenega zahtevka (II. točka izreka) s pritožbo ni bila izpodbijana in je torej v tem delu že pravnomočna (prvi odstavek 350. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je podana odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke, ker v pisarni tožnice (kljub njenemu večkratnemu opozorilu) ni zagotovil ustrezne razporeditve opreme, tako da bi bilo mogoče okna varno odpreti, temveč je bilo to mogoče storiti le na takšen (tvegan) način, da je tožnica splezala na pisalno mizo, pri čemer pa je v obravnavanem primeru izgubila ravnotežje ter se poškodovala. Toženka v pritožbi obstoju odgovornosti ne oporeka (več), temveč jo posredno priznava (z navedbami, da je njen zavarovanec delno razbremenjen odgovornosti zaradi neskrbnosti tožnice), zato se je pritožbeno sodišče (glede temelja) omejilo le na preizkus pravilnosti ocene tožničinega prispevka.

7. Pri tem ni zasledilo zatrjevane procesne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba uveljavlja z očitki o pomanjkanju razlogov o konkretnem ravnanju tožnice. Podlaga za oceno, da je tožnica s svojo nepazljivostjo pripomogla k škodnemu dogodku, predstavlja ugotovljeno dejstvo, da je pri sestopanju z mize stala preblizu roba ter je zato izgubila ravnotežje in padla po tleh (in torej ni šlo za (do)skok z mize, kot to napačno navaja pritožba). Napadena sodba torej nudi zadosti dejanske podlage, da je pravilnost takšne odločitve mogoče preizkusiti.

8. Pritožba pa upravičeno opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo 171. člen Obligacijskega zakonika (OZ) s tem, ko je tožničin prispevek ocenilo le na 15%. Od povprečnega človeka je mogoče pričakovati, da se ob tem, ko se povzpne na (običajno visoko) pisalno mizo, ne poškoduje ter da z mize (varno) sestopi na tla, kar stori tako, da se drži (in se torej po robu mize ne giba prostoročno) oziroma se nanjo povzpne kleče ter z nje v takem položaju tudi sestopi. Ker tožnica v danem primeru (očitno) ni ravnala tako, je tudi sama v veliki meri pripomogla k škodnemu dogodku. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je njen prispevek 40%, kot to uveljavlja toženka v pritožbi.

9. Pritožba ne nasprotuje dejanskim ugotovitvam sodbe o obsegu in vrsti poškodb ter o intenzivnosti in trajanju telesnih in duševnih bolečin ter strahu, ki jih je tožnica utrpela v posledici padca. Pritožbeno sodišče zato takšne zaključke sodbe, od katerih je odvisna podlaga in višina odškodninske obveznosti zavarovanca toženke (179. člen OZ), v celoti sprejema in se nanje sklicuje.

10. Po oceni pritožbenega sodišča odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 12.200,00 EUR predstavlja pravično zadoščenje in ustreza predpisanim merilom iz 179. člena OZ. Pritožbeni očitki, da ta nima podlage v materialnem pravu, so zato neutemeljeni. Tožnica je za pretrpljeno škodo prejela približno dvanajst povprečnih plač, kar je znotraj razpona, v katerem se gibljejo prisojene denarne odškodnine za lahke poškodbe (primerjaj GV Založba 2001, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, stran 764). Pritožba za primerjavo ne ponudi nobenih primerov iz sodne prakse, kjer bi bila za takšen obseg škode prisojena bistveno nižja denarna odškodnina, zato pravilnosti odmere tudi po objektivnem kriteriju ne more uspešno izpodbiti.

11. Ugotovljen kratek primarni in dalj časa trajajoč sekundarni strah potrjuje ustreznost odmerjene odškodnine v višini 1.200,00 EUR in je pritožbeno zavzemanje za njeno znižanje neutemeljeno.

12. Primerno je bilo ovrednoteno tudi duševno trpljenje tožnice zaradi ugotovljenega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, za katerega je sodišče ocenilo, da bi pravična odškodnina znašala 5.000,00 EUR. Glede na pritožbene očitke, da gre za podvajanje odškodnine za iste težave, pa velja pojasniti, da tožnici odškodnina iz tega naslova ni bila priznana zaradi telesnih bolečin, ki jih čuti ob določenih aktivnostih (hoji po neravnem terenu, hoji navzgor in navzdol, teku, daljšem stanju, vožnji avta ...), pač pa zato, ker opisanih dejavnosti ne more več neomejeno izvajati oziroma v to vlaga več naporov kot pred poškodbo, zaradi česar duševno trpi.

13. Pritožbeno sodišče je zaradi napačne uporabe pravila o deljeni odgovornosti izpodbijano sodbo v obsodilnem delu spremenilo (prvi odstavek 351. člena in peta alineja 358. člena ZPP) in odmerjeno odškodnino (12.200,00 EUR) prisodilo le do višine deleža odgovornosti zavarovanca toženke (60%). Na podlagi 353. člena ZPP pa je pritožbeno sodišče v preostalem delu pritožbo (glede višine zahtevka) kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Ker se je uspeh pravdnih strank s tem spremenil, je pritožbeno sodišče poseglo tudi v odločitev o stroških postopka (prvi odstavek 154. in drugi odstavek 165. člena ZPP). Poleg tega ima pritožba prav, da je bil tožnici neupravičeno priznan strošek sestave odškodninskega zahtevka (v višini 183,50 EUR po tar. št. 2200 ZOdvT), ker ti stroški niso pravdni stroški. Stranka je namreč upravičena le do povrnitve pravdnih stroškov, torej stroškov, ki so nastali med postopkom ali zaradi postopka (prvi odstavek 151. člena ZPP). Stroška sestave odškodninskega zahtevka torej ni mogoče uvrstiti med pravdne stroške, saj dopustnost tožbe ni pogojena z njegovo vložitvijo. Tožničini stroški postopka na prvi stopnje tako znašajo 2.800,07 EUR, kar pomeni, da je glede na 47,22% uspeh upravičena do povrnitve 1.322,19 EUR. Sodišče prve stopnje toženki pravdnih stroškov ni priznalo, česar ta v pritožbi ne graja in pritožbeno sodišče takšno odločitev zato sprejema kot pravilno.

15. Ker je toženka delno uspela s pritožbo, je upravičena tudi do povrnitve dela pritožbenih stroškov (pritožbeno sodišče ocenjuje, da je toženka s pritožbo uspela z 1/2). Ti znašajo 180,00 EUR in zajemajo plačilo sodne takse za pritožbo po Zakonu o sodnih taksah (ZST-1), kar glede na polovičen uspeh znaša 90,00 EUR. Preostalih priglašenih stroškov (za fotokopiranje ter poštnino) v skupnem (pavšalnem) znesku 30,00 EUR toženki ni bilo mogoče priznati, saj jih ni ustrezno razmejila in tudi ne izkazala. Tožnica v odgovoru na pritožbo stroškov ni priglasila, zato o povrnitvi teh stroškov pritožbeno sodišče ni odločalo (prvi, drugi in tretji odstavek 163. člena ZPP).