Jedro

Ker se obračunska vrednost zapuščine pri dedovanju zaščitene kmetije ugotavlja zgolj zaradi izračuna vrednosti nujnega deleža zakonitih dedičev, ki niso prevzemniki zaščitene kmetije, po metodologiji izračuna vrednosti nujnega deleža, kot to določa 28. člen ZD, pa je vrednost premoženja samih zakonitih dedičev upoštevna zgolj kot vrednost darila, ki jim ga je zapustnik na kakršenkoli način dal in ga je pri izračunu vrednosti nujnega deleža (po četrtem odstavku 28. člena ZD) potrebno upoštevati, sklenitev in zapis takšnega dogovora zakonitih dedičev nedvoumno potrjuje pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje tudi o dogovoru dedičev o vštetju vrednosti teh nepremičnin kot darilo pritožniku. Navedeno potrjuje tudi dejstvo, da je v smislu takšnega dogovora sodišče prve stopnje izvedencem tudi naložilo kako in katere nepremičnine naj cenijo, s cenitvami izvedencev, ki so cenitve opravili v skladu s takšnimi napotili, pa so se vsi dediči (tudi pritožnik) izrecno strinjali.

Ker o zmanjšanju nujnega deleža sodišče odloča zgolj na zahtevo dediča, ki je dedoval zaščiteno kmetijo, iz zgoraj predstavljenega (in iz preostalih podatkov spisa) pa izhaja, da pritožnik takšne zahteve ni podal, sodišče prve stopnje utemeljeno o zmanjšanju nujnih deležev Ja. U. in M. T. ni odločalo.

Izrek

I. Pritožba dediča J. U. se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožnik sam trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o dedovanju po pokojni I. U. sklenilo: - pod točko I izreka, da v zapuščino zapustnice spadajo določno s parcelnimi številkami opredeljene nepremičnine, vpisane v k.o. ..., k.o. ..., k.o. ..., k.o. ..., k.o. ... in v k.o. ..., ki vse predstavljajo zaščiteno kmetijo ter premičnine, to je sredstva zapustnice na njenem transakcijskem računu pri .... banki. Ugotovilo je, da čista vrednost premoženja, ki je predmet dedovanja, znaša 1,587.583,25 EUR; - pod točko II izreka: - ugotovilo, da se je zapustničin sin F. U. odpovedal dedovanju; - za prevzemnika nepremičnin, ki predstavljajo zaščiteno kmetijo, razglasilo Jo. U. do celote, za nujna dediča nepremičnin, ki predstavljajo zaščiteno kmetijo, pa zapustničinega sina in hčer Ja. U. in M. T., vsakega v deležu do 1/6; - sklenilo, da se dedinji M. T. vštejejo v nujni delež darila zapustnice v vrednosti 66.664,94 EUR in tako znaša vrednost njenega nujnega deleža 197.932,02 EUR, vrednost nujnega deleža dediča Ja. U. pa 264.596,96 EUR; - sklenilo, da je Jo. U. dolžan nujni dedinji M. T. kot vrednost nujnega deleža izplačati 197.932,02 EUR, nujnemu dediču Ja. U. pa 198.447,72 EUR, obema v roku desetih let po pravnomočnosti tega sklepa, pri čemer se vrednost nujnega deleža vsako leto do njegovega plačila revalorizira po temeljni obrestmi meri v skladu s predpisi o temeljni obrestni meri; - glede premičnega premoženja zapustnice razglasilo kot dediče Ja. U., Jo. U. in M. T. vsakega do 1/3, ob ugotovitvi odstopa dednih deležev Ja. U. in M. T., J. U. pa sklenilo, da premično premoženje, ki je predmet dedovanja, v celoti prevzame Jo. U. - pod točko III izreka sklenilo, da bo zemljiška knjiga pri nepremičninah, ki so predmet zapuščine, vknjižila lastninsko pravico na dediča Jo. U., ta pa bo imel po pravnomočnosti tega sklepa pravico do razpolaganja tudi z zapustničinim premičnim premoženjem.

2. Dedič Jo. U. je v pritožbi zoper sklep o dedovanju uveljavljal vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) in predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi je navajal, da je sodišče prve stopnje nepravilno zaključilo, da so se dediči soglasno dogovorili, da se kot vrednost nepremičnin parc. št. 671/1, 689/1, 689/2, 689, vse k.o. ... in parc. št. 548/11 in 548/1, obe k.o. ..., za katere so šteli, da gre za darila dediču Jo. U., vzame vrednost teh nepremičnin, kot so znašale po kupoprodajnih pogodbah za vsako od teh nepremičnin. Tudi dogovor, da gre za darila Jo. U., med dediči ni bil sklenjen. Na naroku 25. 4. 2014 je bilo le soglasno dogovorjeno, da se za ugotovitev obračunske vrednosti zapuščine upošteva vrednost po predmetnih pogodbah, ne pa, da kupnine predstavljajo darilo dediču Jo. U. Sodišče prve stopnje je tako zmotno ugotovilo dejansko stanje, zagrešilo pa je tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno štelo, da v obračunsko vrednost zapuščine spada vrednost nepremičnine parc. št. 548/10 k.o. Suha, v zvezi s katero je bila izdana zamudna sodba. Iz določbe 15. člena Zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč (v nadaljevanju ZDKZ) jasno izhaja, da sodišče pri določitvi roka za izplačilo nujnega deleža upošteva gospodarsko zmožnost zaščitene kmetije in socialne razmere dediča. Iz izvedeniških mnenj izvedencev razvidne gospodarske donosnosti kmetije in ugotovljenih socialnih razmer J. U. izhaja, da je desetletni rok za izplačilo nujnega deleža prekratek, saj bo s tem ogroženo preživljanje prevzemnika in njegove družine. Zato bi sodišče moralo predmetni rok podaljšati, saj bo sicer prišlo po preteku desetletnega roka do prodaje zemljišč zaščitene kmetije in s tem do izničenja zakonske namere o ureditvi dedovanja zaščitenih kmetij. Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo določbo drugega odstavka 14. člena ZDKG, ki določa, da se lahko nujni delež na zahtevo dediča, ki je dedoval, tudi zmanjša, če bi nujni delež in obveznosti znatno ogrožale gospodarsko zmožnost zaščitene kmetije in izjavo Jo. U. na naroku 30. 10. 2014, da sta zneska nujnih deležev visoka in da jih bo upoštevaje največjo donosnost, lahko odplačal v 43 letih. Slednjo bi moralo sodišče šteti kot zahtevo dediča za zmanjšanje nujnih deležev. Sodišče prve stopnje je tako zmotno uporabilo materialno pravo ter zagrešilo absolutno bistveno kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sicer pa je ugotovitev vrednosti nujnih deležev odvisna le od vrednosti zaščitene kmetije, torej od vrednosti tistih nepremičnin, ki jo tvorijo in ne od celotne vrednosti zapuščine, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati le vrednost, ki je navedena pod točko 5 obrazložitve sklepa o dedovanju.

3. Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz jasne vsebine zapisa dogovora dedičev Ja. U., Jo. U. in M. T. v zapisniku o naroku dne 25. 4. 2014 (list. št. 37 spisa) izhaja nedvoumen soglasen dogovor navzočih dedičev Ja. U., Jo. U. in M. T. o tem, da se pri ugotovitvi obračunske vrednosti zapuščine upošteva vrednost nepremičnin parc. št. 671/1, 689/1, 689/2 in 689, vse k. o. ... in parc. št. 548/11 in 548/1, obe k. o. ..., kot izhaja iz posameznih kupoprodajnih pogodb za navedene nepremičnine, za nepremičnino parc. št. 548/10 k. o. ... pa vrednost tega zemljišča na dan izdaje zamudne sodbe. Ker se obračunska vrednost zapuščine pri dedovanju zaščitene kmetije ugotavlja zgolj zaradi izračuna vrednosti nujnega deleža zakonitih dedičev, ki niso prevzemniki zaščitene kmetije, po metodologiji izračuna vrednosti nujnega deleža, kot to določa 28. člen ZD, pa je vrednost premoženja samih zakonitih dedičev upoštevna zgolj kot vrednost darila, ki jim ga je zapustnik na kakršenkoli način dal in ga je pri izračunu vrednosti nujnega deleža (po četrtem odstavku 28. člena ZD) potrebno upoštevati, sklenitev in zapis takšnega dogovora zakonitih dedičev nedvoumno potrjuje pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje tudi o dogovoru dedičev o vštetju vrednosti teh nepremičnin kot darilo pritožniku. Navedeno potrjuje tudi dejstvo, da je v smislu takšnega dogovora sodišče prve stopnje izvedencem tudi naložilo kako in katere nepremičnine naj cenijo, s cenitvami izvedencev, ki so cenitve opravili v skladu s takšnimi napotili, pa so se vsi dediči (tudi pritožnik) izrecno strinjali. Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki tako o zmotno ugotovljenem dogovoru o načinu vrednotenja in o dogovoru o upoštevanju daril, kot o podanosti absolutne bistvene kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Sodišče prve stopnje je v točki 3 obrazložitve povzelo vsebino določbe prvega odstavka 15. člena ZDKG, v točki 11 obrazložitve pa o njej tudi pravilno razlogovalo, da določa, da sodišče glede na gospodarsko zmožnost zaščitene kmetije in socialne razmere dediča - prevzemnika, določi rok, v katerem mora ta izplačati zakonitim dedičem vrednosti nujnih deležev in ki praviloma traja največ pet let, v izjemnih primerih in na zahtevo dediča, ki je dedoval zaščiteno kmetijo, pa sodišče lahko določi daljši rok, vendar največ do deset let. Sodišče prve stopnje je na zahtevo pritožnika kot prevzemnika zaščitene kmetije, podano na naroku 30. 10. 2014, temu za plačilo nujnih deležev Ja. U. in M. T. določilo 10-letni rok, torej rok, ki ga kot najdaljšega dopustnega določa ZDKG v prvem odstavku 15. člena. Zato pa so neupoštevna pritožbena poudarjanja okoliščin, s katerimi pritožnik utemeljuje svoje pritožbene očitke o določitvi prekratkega roka in neutemeljeni pritožbeni očitki o materialno pravni zmotnosti takšne odločitve.

7. Iz jasne vsebine zapisnika o naroku z dne 30. 10. 2014 (stran 2 zapisnika na list. št. 203 spisa) izhajajoč potek dogajanja na naroku in izjave navzočih (še zlasti v zapisih od devetega do enajstega odstavka na strani 2 zapisnika) je razvidno, da je pritožnik na naroku, ko je sodišče predstavilo izračun ter ugotovitve v zvezi z višino vrednosti nujnih deležev M. T. in Ja. U. in ugotovitve izvedencev o gospodarski zmožnosti zaščitene kmetije, povedal, da sin, ki je član njegovega gospodinjstva, dela na kmetiji, zaposlena pa je zgolj žena. Po sodničinem predočenju vsebine določbe prvega odstavka 15. člena ZDKG pa je izrecno povedal, da glede na to, da sta zneska nujnih deležev tako visoka, da jih bo, upoštevaje največji možen gospodarski donos kmetije, upoštevaje pri tem ugotovitve vseh izvedencev, odplačeval tudi 43 let, predlaga, da sodišče odloči, da bo nujna deleža izplačal v roku daljšem od petih let. Iz povzetega tako izhaja, da je pritožnik na naroku z navedenimi trditvami uveljavil in utemeljeval svojo zahtevo za določitev daljšega od 5-letnega izplačila nujnih deležev po prvem odstavku 15. člena ZDKG in ne zahteval zmanjšanja nujnih deležev po prvem odstavku 14. člena ZDKG. Ker po navedeni zakonski določbi o zmanjšanju nujnega deleža sodišče odloča zgolj na zahtevo dediča, ki je dedoval zaščiteno kmetijo, iz zgoraj predstavljenega (in iz preostalih podatkov spisa) pa izhaja, da pritožnik takšne zahteve ni podal, sodišče prve stopnje utemeljeno o zmanjšanju nujnih deležev Ja. U. in M. T. ni odločalo. Drugačne pritožbene trditve pritožnika tako niso utemeljene, neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki pritožnika o podanosti absolutne bistvene kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Iz jasnih razlogov sodišča prve stopnje v točkah od 4 do 10 obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je sodišče prve stopnje pri izračunu vrednosti nujnih deležev izhajalo iz vrednosti nepremičnin, ki predstavljajo zaščiteno kmetijo in ki so jih izvedenci ocenili v omejenem obsegu tako, kot so se soglasno dogovorili vsi zakoniti dediči. Zato pa so neutemeljene pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje vrednost nujnih deležev ugotavljalo iz celotne vrednosti zapuščine zapustnice. Glede na določbo prvega odstavka 14. člena ZDKG, ki določa, da se nujni delež izračuna po splošnih predpisih o dedovanju, ki jih ureja Zakon o dedovanju, pa je sodišče prve stopnje s tem, ko je izračun vrednosti nujnih deležev opravilo na način, kot ga določa 28. člen ZD, tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeni očitki o materialno pravni zmotnosti takšnega izračuna, ker bi naj sodišče prve stopnje smelo pri izračunu vrednosti nujnih deležev izhajati zgolj iz vrednosti kmetijskih, gozdnih in stavbnih zemljišč, kot so jih pod pogoji, ki so jih soglasno določili dediči, ugotovili izvedenci, so tako neutemeljeni.

9. Na pritožbene očitke pritožnika o podanosti absolutne bistvene kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče zaradi njihove nekonkretiziranosti ne more odgovoriti.

10. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in ugotovitve, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 163. členom ZD), je pritožbeno sodišče pritožbo pritožnika zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

11. Po določbi prvega odstavka 174. člena ZD vsaka stranka sama trpi stroške, ki jih je imela med postopkom in zaradi postopka. Zato je pritožbeno sodišče glede priglašenih in zahtevanih pritožbenih stroškov odločilo, da te trpi pritožnik sam.

12. Pristojnost Višjega sodišča v Celju za odločanje v predmetni zadevi izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča RS I R 70/2015 z dne 4. 6. 2015.