Jedro

V postopku uveljavljanja zdravstvenega varstva prejemnikov vojaških pokojnin, ki so upravičenci po odloku Izvršnega sveta Skupščine RS o izplačevanju vojaških pokojnin, mora upravni organ preveriti, ali upravičenec res prejema vojaško pokojnino, saj je od tega neposredno vezana tudi pravica do zdravstvenega varstva.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 16.6.1993.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno z obrazložitvijo, da je tožnik upokojenec, ki prejema pokojnino zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije in da je po podatkih Mestnega sekretariata za notranje zadeve imel do dne 26.2.1992 prijavljeno stalno prebivališče v Ljubljani, od tega dne dalje pa kot tuj državljan zaradi uporabe 81. člena zakona o tujcih (ZTuj) nima urejenega prebivanja po določbah navedenega zakona. Zato ne izpolnjuje pogoja, da ima stalno prebivališče v Republiki Sloveniji iz 10. točke 15. člena zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju.

Tožnik je zoper odločbo sprožil upravni spor in se v tožbi sklicuje na navedbe, ki jih je uveljavljal že v pritožbi, ker meni, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi neutemeljeno ovrgla njegove trditve in navedbe. Navaja pa še, da ugotovitev tožene stranke, da nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, ne drži. Že od prijave stalnega prebivališča prebiva v Ljubljani in doslej ni dobil nobenega upravnega akta o prenehanju stalnega prebivališča. V zakonu o tujcih tudi ne piše, da tujci iz 81. člena izgubijo stalno prebivališče, ki so ga imeli do osamosvojitve Republike Slovenije. Iz 3. odstavka 82. člena tega zakona bi se lahko sklepalo, da so ga obdržali. Dne 7.5.1993 je vložil prošnjo za stalno prebivanje, čeprav ga zakonito že ima. Ker ima stalno prebivališče, mu ni mogla prenehati lastnost zavarovanca zdravstvenega zavarovanja. Meni, da je izpodbijana odločba v nasprotju z 18. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, po katerem mu Republika Slovenija zagotavlja varstvo pravic, kot uživalcu vojaške prokojnine s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, v času uveljavitve omenjenega zakona v obsegu in pod pogoji, ki so jih do uveljavitve tega zakona določili predpisi SFRJ. Med te pravice spadajo tudi pravice do zdravstvenega varstva, pokojnine, izbire mesta stanovanja po upokojitvi. Meni tudi, da je v prvostopni odločbi upravni organ napačno uporabil 109. člen zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ko je določil, da mu lastnost zavarovanca preneha 13.5.1993 in ne z dnem pravnomočnosti odločbe kot je določeno v zakonu. Predlaga, da sodišče obe odločbi razveljavi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Na podlagi podatkov v upravnih spisih je sodišče ugotovilo, da tožena stranka v izpodbijani odločbi ni presodila vseh pritožbenih navedb. Tožnik v pritožbi navaja, da je uživalec vojaške pokojnine od 1.1.1989 dalje in mu je zato Republika Slovenija po 18. členu ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije dolžna zagotoviti varstvo pravic uživalcev vojaških pokojnin s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, v obsegu in pod pogoji, ki so jih do uveljavitve tega zakona določali predpisi SFRJ. Sodišče ugotavlja, da tožniku v teku postopka, ki je bil uveden po uradni dolžnosti, ni bila dana možnost, da se pred izdajo odločbe izjavi o vseh okoliščinah in dejstvih, na katere se opira odločba. V pritožbenem postopku se trditev, da je tožnik uživalec vojaške pokojnine, sploh ni preverjala. Ta okoliščina pa je v tem primeru pomembna, saj zdravstveno varstvo prejemnikom vojaških pokojnin in njihovim družinskim članom ureja poseben odlok o zagotavljanju zdravstvenega varstva prejemnikom vojaških pokojnin in njihovim družinskim članom (Ur. l. RS, št. 27/91 - Odlok), ki v 1. členu določa, da Republika Slovenija od 1. novembra 1991 dalje zagotavlja zdravstveno varstvo prejemnikom vojaških pokojnin, ki so upravičenci po odloku Izvršnega sveta Skupščine Republike Slovenije o izplačevanju vojaških pokojnin (Uradni list Republike Slovenije, št. 21/91). Ta pa pod točko I. določa, da Republika Slovenija s 1. novembrom 1991 prevzame izplačevanje pokojnin in drugih dajatev, ki so jih na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev pridobili upravičenci državljani Republike Slovenije, ki imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in drugi upravičenci, ki imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji najpozneje od 26.6.1991 dalje. Tožena stranka bi zato v postopku morala preveriti ali tožnik res prejema vojaško pokojnino, saj je to pomembna okoliščina za ugotovitev dejanskega stanja in za pravilno uporabo ustreznega materialnega predpisa. Prav tako pa tožena stranka tudi ni presodila tožbenega ugovora, ki se nanaša na napačno uporabo 109. člena zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ). Odločba prvostopnega organa v 2. točki izreka določa, da se po pravnomočnosti odločbe s 13.5.1992 tožnik izbriše iz evidence zavarovancev zdravstvenega zavarovanja pri zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Območna enota Ljubljana. Že v pritožbi kot tudi v tožbi tožnik to točko izpodbija z utemeljitvijo, da je upravni organ napačno uporabil navedeno določbo zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Tožnikov ugovor je utemeljen. Navedena določba zakona določa, da se osebe, ki so imele pravico do zdravstvenega varstva po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona, štejejo za zavarovane osebe po tem zakonu, dokler se s pravnomočno odločbo ne ugotovi, da te lastnosti nimajo. Prvostopni organ je s tem, ko je v nasprotju s to določbo odločil, da se tožnik s 13.5.1993, torej pred pravnomočnostjo odločbe izbriše, iz evidence zavarovancev zdravstvenega zavarovanja, kršil materialni predpis.

Iz navedenih razlogov je izpodbijana odločba nezakonita in sodišče je moralo tožbi ugoditi ter odločbo na podlagi 2. odst. 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS) odpraviti.

Tožena stranka bo morala v nadaljevanju postopka odločbo organa prve stopnje odpraviti ter na način določen v 242. členu zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) dopolniti postopek, da se odpravijo pomanjkljivosti, navedene v obrazložitvi te sodbe, na katero je tožena stranka vezana po določbi 62. člena ZUS.

Sodišče je ZUP in ZUS smiselno uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odst. 4. čl. ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).