Jedro

Zmotno je stališče, da je za obstoj konkurenčnega razmerja pomembna stopnja prepoznavnosti izdelka tožeče stranke na trgu. Z nastopom na trgu je treba razumeti vsako aktivnost podjetja, ki je usmerjena na pridobitev tržnega položaja.

Prospekt ne predstavlja dokaza, da je tožena stranka v njem navedene fotografije in slike uporabljala za trženje svojih izdelkov oziroma izdelkov, ki jih je sama izdelala in ne izdelkov tožeče stranke, ki jih je prodajala preden je začela proizvajati svoje izdelke.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: - v I. točki izreka tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

- v II. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 2161,70 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti od 16. dne dalje do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 999,20 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti od zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, da se toženi stranki prepove oglaševanje z uporabo katerikoli izmed slik tožeče stranke, ki so sestavni del sodbe - fotografije z oznakami od a.) do g.) in skice z oznako h.) (1. točka izreka) ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (2. točka izreka).

2. Proti sodbi je pravočasno pritožbo vložila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge, navedene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne, toženi stranki pa naloži plačilo celotnih stroškov postopka, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

Dosedanji potek postopka

5. Tožeča stranka je v tožbi trdila, da proizvaja in prodaja sidra za pritrditev stebrov brez betoniranja W. F. in da je tožena stranka do pomladi 2004 kupovala in naprej prodajala njena sidra. Nato pa je začela tožena stranka sama izdelovati in prodajati sidra, ki so enaka sidrom tožeče stranke. Razen tega za oglaševanje svojega proizvoda uporablja fotografije in skice tožeče stranke, ki so navedene v tožbi. Tožeča stranka je imela uveljavljeni tržni položaj na slovenskem trgu že pred letom 2004, saj je prodala več tisoč kosov izdelka, katerega odjemalci so bili občine in gradbena podjetja. Med kupci je obstajala jasna precepcija o tem, da gre za kovinska talna sidra tožeče stranke. Ta je na trgu nastopala kot edini proizvajalec omenjenega izdelka, ki je bil splošno znan kot pritrdilni element za postavljenje opozorilnih znakov in druge signalizacije po vsej Sloveniji. Izdelek tožeče stranke se prodaja s pomočjo prodajnih zastopnikov, katalogov in prek spleta. Zato pridejo v zvezi z nastopanjem na trgu do izraza tudi označbe, ki označujejo izdelek in reklamni ter prodajni material. 6. Tožena stranka je v navedbah priznala, da je do leta 2004 od distributerja DSI kupovala izdelke tožeče stranke in jih prodajala. Trdila pa je, da tožeča stranka z ničemer ne dokazuje, da je s svojimi izdelki nastopala na slovenskem trgu tako, da bi pri slovenskih potrošnikih obstajala ustrezna zavest o spornih izdelkih kot izdelkih tožnice. Zanikala je, da bi za trženje svojih izdelkov uporabljala fotografije oziroma slike tožeče stranke. Sporne slike je uporabljala v reklamne namene le v obdobju, ko je tržila izdelke tožnice in jih je kasneje nehala uporabljati.

7. Sodišče prve stopnje je s prvo sodbo, izdano v tej zadevi, opr. št. IV Pg 59/2006 z dne 16.3.2010 zavrnilo tožbeni zahtevek, da se toženi stranki prepoveduje izdelovanje, oglaševanje in prodaja proizvodov „eko sidro“ in da mora tožena stranka navedene proizvode izločiti iz prodaje, zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati odškodnino v višini 25.621,70 EUR ter vsebinsko smiselno enaka podredna zahtevka. Tožbo pa je zavrglo v delu, ki se nanaša na prepoved uporabe tožnikovih slik, ki so sestavni del sodbe. Višje sodišče v Ljubljani je po pritožbi tožeče stranke s sodbo in sklepom opr. št. I Cpg 993/2010 z dne 16. junija 2011 potrdilo izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu, pritožbi zoper prvostopno odločbo pa je ugodilo v delu, v katerem je bila tožba na prepoved uporabe slik oziroma fotografij tožeče stranke zavržena. Sodišču prve stopnje je naložilo, naj prepovedni zahtevek, ki se nanaša na uporabo slik oziroma fotografij, vsebinsko obravnava. Razveljavilo je tudi odločitev o stroških postopka.

8. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje v novem postopku je tožena stranka pri prodaji svojih eko sider uporabljala slike oziroma fotografije in skice tožeče stranke. To naj bi izhajalo iz reklamnega prospekta tožene stranke za izdelek „eko sidro“ (priloga A3 in A33). Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je tožena stranka s tem prospektom reklamirala svoj izdelek, ne pa izdelka tožeče stranke. Na podlagi tega je zaključilo, da gre v konkretnem primeru za kršitev pravil konkurenčnega prava, saj je tožena s tem, da je uporabila slike tožnice za reklamiranje svoji izdelkov, zavajala potencialne kupce, da gre za izdelke tožnice, ki jih je predhodno sama prodajala na istem tržišču. Razlogi za ugoditev pritožbi

9. Nelojalna konkurenca je dejanje podjetja pri nastopanju na trgu, ki je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in s katerim se povzroči ali utegne povzročiti škoda drugim udeležencem na trgu. Da bi bilo podano dejanje nelojalne konkurence, morajo obstajati komulativno vsi elementi generalne klavzule iz drugega odstavka 13. člena ZVK.

10. Pravilno je pritožbeno stališče, da je za uveljavljanje zahtevka iz naslova pravil o nelojalni konkurenci treba ugotoviti obstoj konkurenčnega razmerja. To dejstvo je bilo med pravdnima strankama sporno. Ne držijo pa pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje o navedenem vprašanju v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni opredelilo in je zato odločitev sodišča prve stopnje obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka na slovenskem trgu prodajala izdelke tožeče stranke do pomladi leta 2004, nato pa je začela sama proizvajati podobne izdelke. Tožena stranka ni prerekala trditev tožeče stranke, da je na slovenskem trgu prisotna že vrsto let in jo od leta 2004 dalje zastopa družba G. P. d. o. o. Končni rezultat navedene povezave je, da se na slovenskem trgu pojavljajo izdelki tožeče stranke. Zmotno je pritožbeno stališče, da je za obstoj konkurenčnega razmerja pomembna stopnja prepoznavnosti izdelka tožeče stranke na trgu. Z nastopom na trgu je treba razumeti vsako aktivnost podjetja, ki je usmerjena na pridobitev tržnega položaja. Zaključek sodišča prve stopnje o obstoju konkurenčnega razmerja med pravdnima strankama je zato pravilen.

11. Pravilne pa so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine v spisu in zmotno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo, da zgolj zaradi poimenovanja izdelkov v reklamnem prospektu in na internetnih straneh „eko sidro“ (A3, A33), ni utemeljen zaključek, da so bili predmet oglaševanja navedenega prospekta prav izdelki tožene stranke. Tožena stranka je tekom postopka pojasnila, da je izraz „eko sidro“ uporabljala kot generični izraz za označbo tipa izdelka tako pri reklamiranju tožničinih izdelkov kot tudi kasneje pri reklamiranju svojih izdelkov in da gre pri tem izrazu samo za prevod označbe namena spornih izdelkov. Zato uporaba izraza eko sidro sama po sebi ne dokazuje, da je z navedenim prospektom tožena stranka reklamirala svoj izdelek, ne pa izdelka tožeče stranke, ki ga je prej prodajala. Držijo tudi pritožbene trditve, da iz priloge A4 izhaja, da je na tem reklamnem materialu tožena stranka uporabljala drugačne fotografije. Zato tudi po mnenju pritožbenega sodišča prospekt (priloga A3 oziroma A33) ne predstavlja dokaza, da je tožena stranka v njem navedene fotografije in slike uporabljala za trženje svojih izdelkov oziroma izdelkov, ki jih je sama izdelala in ne izdelkov tožeče stranke, ki jih je prodajala preden je začela proizvajati svoje izdelke.

12. Iz tožbi priloženih listinskih dokazov po oceni pritožbenega sodišča ne izhaja, da bi tožena stranka za reklamiranje svojih izdelkov uporabljala fotografije tožeče stranke. Tožeča stranka glede na povedano ni zmogla dokaznega bremena za trditve o neopravičeni uporabi njenih fotografij (215. člen ZPP).

13. Ob pravilni uporabi materialnega prava je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo in tožbeni zahtevek glede uporabe spornih fotografij zavrnilo (2. alineja prvega odstavka 358. člena ZPP).

Odločitev o stroških postopka

14. Izrek o stroških temelji na določbah prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo spremenilo, je odločilo o stroških vsega postopka. Ker je v postopku v celoti uspela tožena stranka, ji je dolžna tožeča stranka povrniti njene pravdne stroške. Pritožbeno sodišče je toženi stranki na podlagi priglašenega stroškovnika priznalo stroške v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah kot sledi: odgovor na tožbo z dne 11.4.2007 - 700 točk, pripravljalna vloga z dne 28.9.2009 - 525 točk, pripravljalna vloga z dne 14.10.2009 - 350 točk, zastopanje na glavni obravnavi 24.11.2009 - 700 točk, pripravljalna vloga z dne 28.1.2010 - 350 točk, zastopanje na glavni obravnavi 16.3.2010 - 350 točk, zastopanje na glavni obravnavi 22.9.2011 - 175 točk, zastopanje na glavni obravnavi dne 27.10.2011- 700 točk, pripravljalna vloga z dne 7.11.2011 - 350 točk, zastopanje na glavni obravnavi dne 1.3.2012 - 350 točk, pritožba z dne 11.6.2012 - 875 točk, materialni stroški 2% do 1000 točk in 1% od 4425 točk, 20 % DDV ter sodne takse za pritožbo 512,42 EUR in za odgovor na tožbo 128,11 EUR Ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR znašajo priznani pravdni stroški tožene stranke 2.161,70 EUR, pritožbeni stroški pa 999,20 EUR.

15. O tem, kateri stroški so bili potrebni za pravdo in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin. Zgolj dejstvo, da je stranko, ki je v pravdi uspela, zastopal pooblaščenec, ki ima priznan naslov specialista določene smeri, ne pomeni, da so zaradi tega stranki avtomatično kot potrebni stroški nastali stroški v višini odvetniške tarife s povečanjem po 1. odst. 5. člena tarife. Da bi stranka tovrstne povečane stroške lahko utemeljila kot potrebne, bi morala izkazati, da je bilo za njen uspeh v postopku odločilna uporaba posebnega strokovnega ali specialističnega znanja, ki odvetniku daje podlago za višji obračun v smislu 1. odst. 5. čl. Odvetniške tarife. Trditvenega bremena v tej smeri tožena stranka ni zmogla, navajala je le, da ima njen pooblaščenec status specialista. Zato je pritožbeno sodišče njen predlog za priznanje povečanih stroškov zastopanja po odvetniku specialistu zavrnilo.