Jedro

Odločitev prvostopenjskega organa je bila pravilna in zakonita, saj je organ ob nesporni ugotovitvi, da je na zemljišču že zgrajena cesta, po kateri poteka promet, in da se zemljišče še vedno nahaja v lasti tožnice, nedvomno imel podlago za zaključek, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji iz 19. člena ZJC-B ter ugodil zahtevi razlastitvene upravičenke Republike Slovenije za razlastitev predmetnega zemljišča. V obravnavanem primeru je postopek povzročila Republika Slovenija, ki je vložila zahtevo za razlastitev in z njo tudi uspela, kar pa pomeni, da ni prišlo do situacije, ko bi morala Republika Slovenija kot vlagateljica zahteve kriti stroške tožnici kot stranki z nasprotujočimi si interesi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z odločbo, št. 478-6/2011/5 z dne 11. 5. 2011, je prvostopni organ v korist razlastitvene upravičenke Republike Slovenije dovolil razlastitev nepremičnine s parc. št. 1033/19, cesta v izmeri 202 m2, k.o. …, kjer je knjižena lastninska pravica v korist razlastitvene zavezanke - tožnice, do celote (1. točka izreka), nadalje odločil, da bo o odškodnini za razlaščeno nepremičnino odločalo sodišče na predlog razlastitvene zavezanke (2. točka izreka), da pritožba zoper to odločbo ne zadrži prenosa lastninske pravice in pridobitve posesti (3. točka izreka), ter, da bo o stroških izdan poseben sklep (4. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da je razlastitvena upravičenka vložila zahtevo za razlastitev zgoraj navedene nepremičnine in priložila dokazila, ki jih predpisuje 19. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC-B), ker zaradi potrebe uskladitve zemljiškoknjižnega stanja v zadevi rekonstruiranega odseka ceste R3-672/3927 Smlednik-Zameško-Kostanjevica, po kateri že poteka promet, potrebuje to nepremičnino. Do sporazuma med upravičenko in zavezanko v danem roku ni prišlo, kljub dani ponudbi. Na ustni obravnavi je zavezanka prerekala temelj za razlastitev in menila, da 30. člen ZJC-B preprečuje obravnavano razlastitev. Organ je ugotovil, da je vloga podana pravilno glede na določbe ZJC, saj je za potrebe uskladitve stanja rekonstruiranega cestnega odseka R3-672/3972 Smlednik-Zameško-Kostanjevica, potrebno tudi zemljišče tožnice. Nepremičnina je del državne ceste, po kateri poteka promet. Ker je javni interes za razlastitev podan, je organ odločil, kot izhaja iz izreka odločbe. Temelj za 3. točko izreka je podan v prvem odstavku 104. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1), saj gre za zgrajen objekt gospodarske javne infrastrukture, ki terja hitro pridobitev nepremičnine. O stroških postopka bo odločeno s posebnim sklepom.

Drugostopni organ je z odločbo, št. 35020-23/2011-3 z dne 12. 7. 2011, pritožbo tožnice zoper odločbo, št. 478-6/2011/5 z dne 11. 5. 2011, zavrnil (1. točka izreka), 3. točko izreka izpodbijane odločbe spremenil tako, da se glasi: ''Razlastitvena upravičenka Republika Slovenija pridobi lastninsko pravico na nepremičnini iz 1. točke izreka te odločbe z dokončnostjo te odločbe'' (2. točka izreka), zahtevo tožnice za povrnitev pritožbenih stroškov postopka pa zavrnil (3. točka izreka). V zvezi s 1. točko izreka odločbe je navedel, da je bila v zadevi pravilno uporabljena določba 19. člena ZJC-B. V zvezi z 2. točko izreka je navedel, da je glede na pravno podlago razlastitve treba spremeniti čas prenosa lastninske pravice na upravičenko, zaradi česar je odločil, kot navedeno. V zvezi s 3. točko izreka pa je navedel, da ker tožnica s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov.

S sklepom, št. 478-6/2011/8 z dne 18. 5. 2011, je prvostopni organ odločil, da se Republiki Sloveniji odmerijo stroški postopka v skupnem znesku 16,14 EUR za izvedeno ustno obravnavo, ki jih mora v roku 30 dni plačati tožnici (1. in 2. točka izreka), ter zahtevo tožnice za povračilo stroškov za pristop k obravnavi po tar. št. 2200 ZOdvT v višini 300 EUR in kilometrino Ljubljana-Krško-Ljubljana, to je za 204 km po 0,37 EUR = 75,48 EUR, vse skupaj povečano za 20 % DDV, zavrnil (3. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da je o stroških odločil na podlagi 113. in 114. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Pojasnil je, da je tožnica razlastitvi v celoti nasprotovala in v tem delu v postopku ni uspela, je pa vendar organ mnenja, da se tožnici prizna strošek prihoda na obravnavo. V upravnih postopkih ni obvezno zastopanje po odvetniku, stroški odvetnika iz Ljubljane pa so višji že na račun potnih stroškov. V skladu z načelom ekonomičnosti postopka je organ ugotovil, da je najbolj ekonomičen prevoz na relaciji Ljubljana Krško prevoz z vlakom, cena vozovnice znaša 6,77 EUR v eno smer, od železniške postaje do stavbe, kjer so prostori upravne enote, pa vozi avtobus, cena znaša 1,30 EUR v eno smer, kar je skupno 16,14 EUR.

Drugostopni organ je z odločbo, št. 35020-23/2011-4 z dne 13. 7. 2011, zavrnil pritožbo tožnice zoper sklep, št. 478-6/2011/8 z dne 18. 5. 2011, in zavrnil njeno zahtevo za povrnitev pritožbenih stroškov. Ker se je razlastitveni postopek končal v škodo tožnice, mora slednja nositi stroške postopka (114. člen ZUP), tudi stroške prihoda na obravnavo, vendar organ v ta del odločitve ni posegel glede na izpodbijani zavrnilni del sklepa.

Tožnica je tožbo vložila zoper odločbo, št. 478-6/2011/5 z dne 11. 5. 2011, v zvezi z odločbo drugostopnega organa, št. 35020-23/2011-3 z dne 12. 7. 2011, ter zoper sklep, št. 478-6/2011/8 z dne 18. 5. 2011, v zvezi z odločbo drugostopnega organa, št. 35020-23/2011-4 z dne 13. 7. 2011. Predlagala je, da sodišče izpodbijano odločbo, št. 478-6/2011/5 z dne 11. 5. 2011, kot nezakonito odpravi in odloči, da Republika Slovenija ne pridobi lastninske pravice na nepremičnini s parc. št. 1033/19, k.o. …, podrejeno, izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne organu druge oziroma prve stopnje v ponovno odločanje, izpodbijani sklep pa spremeni tako, da se tožnici priznajo stroški zastopanja po pooblaščenki v višini 375,48 EUR, povečani za 20 % DDV, ter stroški pritožbenega postopka v zvezi s sklepom v višini 320,00 EUR, povečani za 20 % DDV, stroški pritožbenega postopka v zvezi z odločbo v višini 470,00 EUR, povečani za 20 % DDV, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, toženki pa tudi naloži povrnitev stroškov tega upravnega spora. Navedla je, da je odločba o razlastitvi nezakonita in nasprotuje listinam v spisu, zmotno pa je uporabljeno tudi materialno pravo. Izrek odločbe nasprotuje njenim razlogom. Odločba navaja, da je pravna podlaga za razlastitev ZJC oziroma 30 člen, po katerem je možna razlastitev le, če gre za gradnjo ali rekonstrukcijo državne ceste, ne pa, če je cesta že zgrajena, kot je v tem primeru. To je organ prezrl. Kasneje sprejeti ZJC-C tudi izrecno določa, da se za postopek, ki se nanaša na obdobje izpred uveljavitve ZJC-C, uporabljajo določbe prejšnjih predpisov. Ta cesta je bila zgrajena pred uveljavitvijo ZJC-C. Iz tega razloga razlastitev ni možna. V zvezi s sklepom o stroških postopka pa je navedla, da je pravilno uporabljeno materialno pravo v smislu, da je Republika Slovenija dolžna povrniti stroške postopka tožnici, napačno pa je ugotovljena višina teh stroškov. Pooblaščenka tožnice je odvetnica, zaradi česar ima pravico zaračunavati stroške po odvetniški tarifi. Stranka si lahko izbere katerega koli odvetnika v državi, odvetnica pa je tudi upravičeno priglasila 20 % DDV, ker je zavezanka za njegovo plačilo. Vse priglašene stroške bi ji toženka morala priznati.

Toženka odgovora na tožbo ni podala, je pa sodišču poslala upravne spise.

Stranka z interesom Republika Slovenija odgovora na tožbo ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Razlogi sodišča glede izpodbijanja odločbe prvostopnega organa, št. 478-6/2011/5 z dne 11. 5. 2011, v zvezi z odločbo drugostopnega organa, št. 35020-23/2011-3 z dne 12. 7. 2011: Po presoji sodišča je bila odločitev prvostopnega organa (vključno s spremembo prvostopne odločbe v 3. točki izreka v pritožbenem postopku) pravilna in zakonita. Ob nesporni ugotovitvi, da je na zemljišču s parc. št. 1033/19, v izmeri 202 m2, k.o. ..., že zgrajena cesta, po kateri poteka promet, in, da se zemljišče še vedno nahaja v lasti tožnice, je prvostopni organ nedvomno imel podlago za zaključek, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji iz 19. člena ZJC-B (Uradni list RS, št. 92/05) - na ta člen pa se je tudi oprl -, ter ugodil zahtevi razlastitvene upravičenke Republike Slovenije za razlastitev zgoraj navedenega zemljišča. 19. člen ZJC-B namreč predpisuje poseben postopek odvzema ali omejitve lastninske pravice proti odškodnini ali nadomestilu v naravi v primerih, ko po nepremičninah javna cesta že poteka, vendar pa so te nepremičnine (še) v lasti drugih oseb (torej ne države ali občine), kar pomeni, da premoženjskopravno stanje teh nepremičnin še ni urejeno. Za tak primer pa tudi gre v obravnavani zadevi. Tožnica tako nima prav, da je organ kot pravno podlago uporabil 30. člen ZJC, ki daje možnost pridobitve nepremičnin z razlastitvijo le v primeru gradnje in rekonstrukcije državne ceste, saj to iz izpodbijane odločbe ne izhaja. Organ je sicer zadnje navedeni člen (tudi) citiral v svoji odločbi, vendar pa to le z namenom obrazlage v zvezi z (že med postopkom podanim identičnim) tožničinim ugovorom, ne pa kot pravno podlago za svojo odločitev. Ker pa je ZJC-B stopil v veljavo 19. 10. 2005, torej nedvomno pred uveljavitvijo ZJC-C (Uradni list RS, št. 45/08 - ta je stopil v veljavo 10. 5. 2008), je tudi glede na časovno sosledje uveljavitve sprememb tega zakona prvostopni organ uporabil pravilno pravno podlago.

Izpodbijana odločba pa tudi ni obremenjena s zatrjevano kršitvijo pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, saj razlogi odločbe (tako dejanski kot pravni razlogi) nedvomno niso v nasprotju z odločitvijo, ki izhaja iz njenega izreka.

Razlogi sodišča glede izpodbijanja sklepa prvostopnega organa, št. 478-6/2011/8 z dne 18. 5. 2011, v zvezi z odločbo drugostopnega organa, št. 35020-23/2011-4 z dne 13. 7. 2011: Sodišče se strinja tudi z odločitvijo prvostopnega organa (v delu, ki ga tožnica izpodbija – 3. točka izreka) o zavrnitvi tožničinih stroškov za pristop k obravnavi po tar. št. 2200 ZOdvT v višini 300 EUR in kilometrino Ljubljana-Krško-Ljubljana, tj. 204 km po 0,37 EUR = 75,48 EUR, povečanih še za 20 % DDV, glede na prvi odstavek 114. člena ZUP. Po tej določbi, če je v postopku udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi si interesi, krije stroške stranka, ki je povzročila postopek, pa se je ta končal v njeno škodo. V obravnavanem primeru je postopek povzročila Republika Slovenija, ki je vložila zahtevo za razlastitev in z njo tudi uspela, kar pa pomeni, da ni prišlo do situacije, ko bi morala Republika Slovenija kot vlagateljica zahteve kriti stroške tožnici kot stranki z nasprotujočimi si interesi. Tožnica sicer zmotno meni, da je bil s tem, ko ji je prvostopni organ priznal povrnitev stroškov postopka v višini 16,14 EUR v zvezi z izvedeno ustno obravnavo in jih naložil v plačilo Republiki Sloveniji (1. točka izreka sklepa), njen zahtevek po povrnitvi stroškov priznan po temelju, ne pa tudi po višini, vendar pa to glede na obrazložitev sklepa v delu, ki se nanaša na priznanje teh stroškov, ne drži. Prvostopni organ je namreč po tem, ko je povzel citirano določbo prvega odstavka 114. člena ZUP, še ugotovil, da je tožnica razlastitvi v celoti nasprotovala in v tem delu v postopku ni uspela, da pa je mnenja, da ''se lahko prizna strošek prihoda na obravnavo''. S tem pa prvostopni organ nedvomno ni odločil, da je tožnica upravičena do povrnitve priglašenih stroškov, temveč ji je priznal več, kot ji po zakonu pripada. Ker pa tožnica v tem delu sklepa ne izpodbija, sodišče v odločitev v tej točki izreka sklepa ne bo poseglo.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanih upravnih aktov pravilen, akta pa sta na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1).

Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnice je sodišče sprejelo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.