Jedro

Tožbeni zahtevek za plačilo neplačanega dodatka za delovno dobo je utemeljen, saj v pogodbi o zaposlitvi tožnice ni bilo določeno, da je dodatek že zajet v njeni osnovni plači, niti ni tožena stranka dokazala, da je bil takšen usten dogovor, ki ga je sklenila s tožnico.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da od v izreku navedenih bruto zneskov plač za čas od marca 2006 do marca 2008 obračuna in za tožnico plača prispevke za socialno varnost in akontacije dohodnine, neto zneske pa plača tožnici, zavrnilo pa je zahtevek za plačilo obresti od teh zneskov (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da od v izreku navedenih bruto zneskov plač za čas od aprila 2008 obračuna in za tožnico plača prispevke za socialno varnost in akontacije dohodnine, neto zneske pa plača tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. dne v mesecu za obveznost preteklega meseca (točka II izreka). Zavrnilo je pobotni ugovor tožene stranke v višini 23.166,78 EUR (točka III izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v višini 1.641,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka (točka IV izreka).

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe in odločitev o zavrnitvi pobotnega ugovora se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je sporno pogodbo o zaposlitvi potrebno presojati po pravilih Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) in da je tožnico potrebno šteti za vodilno delavko v smislu 157. člena ZDR. Ta zakon je namreč pričel veljati 1. januarja 2003 in v prehodnih določbah ni predvideval retroaktivne uporabe za pogodbe o zaposlitvi sklenjene pred njegovo uveljavitvijo. Glede dodatka za delovno dobo je v prehodni določbi določal le, da delavci, ki imajo ob uveljavitvi ZDR dodatek za delovno dobo najmanj v višini 0,5 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe, ohranijo tak dodatek. ZDR pa ni določil prehodne ureditve za delavce, ki ob uveljavitvi ZDR nimajo dodatka za delovno dobo ali ga imajo v drugačni obliki. Navedeno pomeni, da je potrebno uporabiti pravila, ki so veljala ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi. Takrat veljavni Zakon o temeljnih pravicah in delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/1989, 42/1990) ni določal obveznega dodatka za delovno dobo. Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (Ur. l. RS, št. 83/1997 s spremembami, v nadaljevanju panožna kolektivna pogodba) pa je določala, da se za poslovodne delavce in delavce s posebnimi pooblastili uporablja samo tiste določbe, ki niso drugače urejene s pogodbo o zaposlitvi. Tožnica je bila delavka s posebnimi pooblastili in odgovornostmi in je bila z njo sklenjena individualna pogodba. Zaradi drugačne ureditve pravic in obveznosti je bila tožnici priznana bistvena višja plača kot drugim delavcem, takšna pogodba pa je ostala v veljavi tudi po uveljavitvi ZDR. Drugačno stališče sodišča prve stopnje krši ustavno prepoved retroaktivne veljave zakonov in pravico tožene stranke do pravne varnosti. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo tudi s tem, ko ni upoštevalo, da je dopustno pravice in obveznosti delavca urediti tudi drugače kot s pisno pogodbo. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da med strankama ni bila sklenjena pogodba z vsebino, kakršno je zatrjevala tožena stranka, to je, da je pogodbeno določena plača vključevala tudi dodatek za delovno dobo. Navedbe tožene stranke o tem, da je vsem delavcem tedanjega A. d.d. s t.i. individualnimi pogodbami, bila ponujena plača, ki je zajemala vse mogoče dodatke, so potrdili vsi, ki so bili v postopku zaslišani. Pri spornem določilu o plači sodišče prve stopnje sploh ni opravilo ustrezne razlagalne analize, temveč je slepo sledilo izpovedbi tožnice. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da sta pogodbeni stranki vseh 13 let delovnega razmerja navzven kazali, da tožnici dodatek za delovno dobo ne pripada in sta se tako tudi obnašali. Nelogična je dokazna ocena, da v takšnih okoliščinah tožnica ni ne ustno ne konkludentno pristala na pogodbeno določilo, da plača vsebuje vse dodatke. Tožnica je vsak mesec na svoji plačilni listi videla, da ji dodatki niso obračunani, vseeno pa ni nikoli zahtevala, da naj jih obračunajo. V nobenem pogodbenem razmerju ravnanje ene stranke, na katerega druga stranka 13 let pristaja, sodišče ne bi smelo oceniti kot nepomembno. Sodišče prve stopnje je materialno pravo zmotno uporabilo tudi v zvezi z višino prisojenega dodatka. Tožena stranka je izrecno ugovarjala, da kot del osnovne plače ni dopustno šteti odškodnine za konkurenčno klavzulo. Sodišče je to trditev sicer sprejelo (ugotovilo), vendar ker delež odškodnine ni bil določen, je to odškodnino arbitrarno štelo za element osnovne plače, čeprav je bilo v pogodbi o zaposlitvi izrecno zapisano, da je del zneska plače odškodnina zaradi konkurenčne klavzule. Sodišče prve stopnje bi moralo smiselno uporabiti 216. člen ZPP in to odškodnino določiti po prostem preudarku. Ker tega ni storilo je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do argumentov s katerimi je tožena stranka uveljavljala pobotni ugovor. Nelogično je stališče, da je tožnica upravičena do dodatka za delovno dobo, obenem pa da tožena stranka ni upravičena zahtevati nazaj preveč plačanih plač. Tožena stranka je tožnici tako visoko plačo izplačevala zaradi tega, ker je bila prepričana, da to izplačilo zajema tudi vse dodatke. Sodišče prve stopnje se do teh argumentov ni opredelilo, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožničin zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Zmotno je pritožbeno stališče, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker sodišče prve stopnje ni uporabilo določbe 216. člena ZPP o odločanju po prostem preudarku. Takšno odločanje v tem sporu sploh ne pride v poštev, saj glede na povsem jasno določbo 4. člena pogodbe o zaposlitvi, ni bilo potrebno, da bi sodišče prve stopnje po prostem preudarku ugotavljalo delež s katerim naj bi bila v pogodbeno dogovorjeni izhodiščni plači udeležena odškodnina zaradi konkurenčne klavzule za zmanjšano sposobnost delovanja. S pogodbo o zaposlitvi z dne 7. 7. 1997 je bilo namreč določeno, da tožnici za opravljano delo pripada izhodiščna bruto mesečna plača v višini ... SIT, pri čemer je v ta znesek zajeta tudi odškodnina zaradi konkurenčne klavzule za zmanjšano sposobnost delovanja. Iz celotne pogodbe je razvidno, da gre pri tej določbi v resnici za odmeno za konkurenčno prepoved, torej za omejitve, ki jih ima tožnica v času zaposlitve pri toženi stranki. Konkurenčna klavzula je namreč opredeljena v 8. členu pogodbe o zaposlitvi, pri čemer prvi odstavek dejansko določa konkurenčno prepoved, to je omejitve v času trajanja pogodbe o zaposlitvi. Omejitve za čas po prenehanju pogodbe o zaposlitvi pa so določene v 3. odstavku 8. člena pogodbe o zaposlitvi. Za te omejitve (konkurenčna klavzula v današnjem pomenu besede), pa je predvidena odškodnina v višini dveh izhodiščnih plač. Navedeno pomeni, da je določbo 4. člena pogodbe o zaposlitvi o tem, da je v izhodiščni mesečni plači zajeta tudi odškodnina zaradi konkurenčne klavzule (pravilno konkurenčne prepovedi), potrebno razumeti tako, da je ta odškodnina sestavni del osnovne plače kot element zahtevnosti delovnega mesta. Zaradi navedenega ni nobene podlage, da bi ugotavljali kolikšen delež tako dogovorjene osnovne plače tožnika odpade na to, kar sta stranki povsem neustrezno poimenovali kot odškodnino za konkurenčno klavzulo.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do argumentov tožene stranke v zvezi s pobotnim ugovorom. Pritožbeni očitek je neutemeljen, izpodbijana sodba ima povsem jasne razloge za zavrnitev pobotnega ugovora. Tožena stranka je s pobotnim ugovorom uveljavljala, da tožnica od leta 2000 dalje ni opravljala dela po pogodbi o zaposlitvi iz leta 1997, temveč je bila prerazporejena na delovno mesto, na katerem so delavci prejemali bistveno nižjo plačo. Tožnica naj bi bila tako obogatena na račun tožene stranke. Tožnica je dejansko delala kot svetovalka za kontroling, to delovno mesto pa sodi v VII. tarifni razred, za katerega je bila (v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi) najvišja možna plača 238.785,00 SIT, tožnica pa je imela dogovorjeno plačo ... SIT, ki se je nato vsako leto usklajevala. Glede na to, da je bilo v obvestilu o razporeditvi izrecno določeno, da do podpisa ostane v veljavi obstoječa pogodba o zaposlitvi; da nova pogodba ni bila sklenjena in celo več, da nova pogodba tožnici niti ni bila ponujena, je sodišče prve stopnje pobotni ugovor utemeljeno zavrnilo, saj tožena stranka z ničemer ni izkazala, da bi bila tožnica v spornem obdobju upravičena le do izhodiščne plače za VII. tarifni razred. Sicer pa celo v primeru, če bi bilo res, kar zatrjuje tožena stranka, še vedno ostaja dejstvo, da je tožena stranka vedela, da tožnici plačo izplačuje na podlagi pogodbe o zaposlitvi iz leta 1997, zato domnevnega preplačila ne bi mogla zahtevati nazaj. 191. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007) namreč določa, da nima pravice zahtevati nazaj, kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj večjo plačo, da bi se izognil sili.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo odločilna dejstva od katerih je odvisna odločitev v tem sporu. Glede na to, da v pogodbi o zaposlitvi ni določeno, da tožnici ne pripada dodatek za delovno dobo, je odločilno dejstvo, ali je bilo to med strankama vsaj ustno dogovorjeno, kakor to zatrjuje tožena stranka. Protispisna je pritožbena navedba, da so vsi zaslišani v postopku potrdili, da je ponujena plača delavcem s tako imenovanimi individualnimi pogodbami zajemala vse mogoče dodatke. Ob tožnici sta v tem postopku bili zaslišani le priči A.A. in A.B.. A.A., ki je bil predsednik uprave družbe A. d.d. od leta 2000 je izpovedal, da se je s sodelavci (ne pa tudi s tožnico) o vsebini pogodb pogovarjal takrat, ko je ena od njihovih delavk tožila za plačilo dodatka na delovno dobo in je v sodnem sporu uspela. Sodelavci so mu takrat povedali, da številka v pogodbi vsebuje vse, kar pomeni, da ni nobenih dodatkov in nobenih razmejitvenih ur. Priča A.A. je tako dejansko izpovedal le to, kako so te pogodbe razumeli vodilni delavci s katerimi se je pogovarjal, to pa so bili šef računovodstva, vodja prodaje in vodja operative. Direktor C. A.B. pa je izpovedal, da so (sodelavci in on) pogodbo šteli za premalo precizno, kar se tiče dodatkov, da pa mu je zapisani znesek odgovarjal in se s tem ni več ukvarjal. Glede na takšen uspeh dokazovanja sodišče prve stopnje ni moglo šteti, da bi tožena stranka dokazala, da se je s tožnico ustno dogovorila, da je s pogodbo o zaposlitvi dogovorjena plača toliko višja od pripadajoče, ravno zaradi tega, da bi na ta način vanjo vključili vse dodatke, vključno z dodatkom za delovno dobo.

V kolikor bi bil med strankama res dogovor, da s pogodbo o zaposlitvi določena izhodiščna plača v višini ... SIT vključuje vse dodatke, potem ne bi bilo nobene potrebe, da bi stranki v 6. členu pogodbe o zaposlitvi zapisali, da tožnica ni upravičena do dodatkov iz naslova obremenitev pri delu, neugodnega vpliva okolja, nevarnosti pri delu in dela v delovnem času, ki je za delavce manj ugoden. Pri tem se pogodba o zaposlitvi v tem delu izrecno sklicuje na 51. člen v tistem času veljavne Kolektivne pogodbe delavcev gostinstva in turizma Slovenije (Ur. l. RS, št. 45/1994). Dodatek za delovno dobo pa je bil urejen v naslednjem, 52. členu iste kolektivne pogodbe, ki je prav tako umeščen v poglavje o dodatkih. Nelogično bi bilo, če bi za nekatere dodatke pogodba o zaposlitvi izrecno določila, da delavcu ne pripadajo (ker ima določeno toliko višjo plačo), za druge dodatke iz istega poglavja panožne kolektivne pogodbe pa bi veljal domnevni ustni dogovor o tem, da delavcu ne pripadajo. Pritožbeno sodišče sicer ne soglaša s stališčem tožnice iz odgovora na tožbo, da po uveljavitvi ZDR, sploh ni bil več možen dogovor med delavcem in delodajalcem, da se dodatek za delovno dobo ne izkazuje posebej na plačilni listi, temveč se delavcu določi toliko višja plača, da ki ne le zajema, temveč tudi presega pripadajočo osnovno plačo in vse možne dodatke. V takšnem primeru ne bi šlo za odpoved z zakonom določeni pravici (konkretno pravici do dodatka za delovno dobo), temveč zgolj za drugačno obliko realizacije te pravice. Vendar pa v tem sporu tak dogovor ni bil izkazan, kakor je to že razloženo zgoraj, temveč nasprotno, določba 6. člena pogodbe o zaposlitvi kaže na to, da je bil tak dogovor določen le glede dodatkov iz naslova obremenitev pri delu, neugodnega vpliva okolja, nevarnosti pri delu in delo v delovnem času, ki je za delavce manj ugoden.

Zmotno je pritožbeno stališče, da odločitev sodišča prve stopnje pomeni retroaktivno uporabo določb ZDR. Tožnici je dodatek za delovno dobo dosojen le za čas od marca 2006, torej za čas, ko je ZDR že veljal. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na določbe panožne kolektivne pogodbe, saj v postopku ni bilo dokazano, da bi stranki vprašanje dodatka za delovno dobo v pogodbi o zaposlitvi v resnici uredili drugače, kot pa je urejeno v tej kolektivni pogodbi.

Zgolj to, da je tožena stranka vseh 13 let delovnega razmerja tožnici plačo izplačevala brez dodatka za delovno dobo in da tožnica temu ni ugovarjala, ali pa vsaj ni zahtevala plačila dodatka, ne pomeni, da tožnica tega ni upravičena storiti po prenehanju delovnega razmerja. Pravica do dodatka za delovno dobo je z zakonom določena pravica. Dolgoletno neuveljavljanje te pravice ne pomeni, da je delavec zaradi tega izgubil pravico, da po prenehanju delovnega razmerja, v okviru zastaralnih rokov, zahteva izplačilo neizplačanih zneskov dodatka za delovno dobo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožnica, saj odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za strošek, ki bi bil potreben za ta spor v smislu določbe 1. odstavka 155. člena ZPP. Ta določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so potrebni za pravdo.