Jedro

Zaključek sodišča, da izvedba predlaganega razbremenilnega dokaza in zaslišanje obdolženca ni nujno potrebna, je v primeru, ko je bil prekršek ugotovljen z neposredno zaznavo policistov, storilec pa je v zahtevi za sodno varstvo obrazloženo izpodbijal ugotovitve prekrškovnega organa in svoje navedbe podkrepil s predlogom za zaslišanje očividke, v nasprotju s pravnimi jamstvi iz 22. in 29. člena Ustave ter 6. členom EKČP.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču v ponovno odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Lenart je storilca prekrška z uvodoma navedenim plačilnim nalogom spoznal za odgovornega storitve prekrška po desetem odstavku 99. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP). Izrekel mu je globo v višini 250,00 EUR in tri kazenske točke v cestnem prometu. Okrajno sodišče v Ljutomeru je s sodbo ZSV 114/2017 z dne 22. 5. 2018 storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno ter odločilo, da mora storilec plačati sodno takso v znesku 90,00 EUR.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec Hinko Jenull, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitev 68., 90. in 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 155. člena in tretjim odstavkom 59. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), v zvezi z 22. in 29. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter 6. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). V obrazložitvi zahteve trdi, da sodišče v konkretnem primeru ni po resnici in popolnoma ugotovilo vseh dejstev, pomembnih za izdajo zakonite sodbe o prekršku, ker v nasprotju z določbo prvega odstavka 125. člena ZP-1 ni izvedlo ustne obravnave ter na njej zaslišalo storilca prekrška in v zahtevi za sodno varstvo predlagane priče M. H. Uveljavljane kršitve sklene z navedbo, da storilcu niso bila zagotovljena temeljna procesna jamstva, zato v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o poštenem postopku.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu prekrška. Storilec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti izrazil strinjanje z vloženo zahtevo ter poudaril, da so mu bile v konkretnem primeru hudo kršene zakonske in ustavne pravice.

B.

4. Iz plačilnega naloga je razvidno, da je bil storilec spoznan za odgovornega storitve prekrška po desetem odstavku 99. člena ZPrCP, ker je v križišču prevozil rdečo luč, prekršek pa je bil neposredno zaznan s strani policistov, ki so storilca ustavili z modro lučjo in zvočnim signalom.

5. Storilec je zoper plačilni nalog vložil zahtevo za sodno varstvo, v kateri je zanikal storitev prekrška. Navedel je, da je proti križišču zapeljal ob zeleni luči, tik pred vstopom v križišče pa se je na semaforju prižgala rumena luč. Ker vozila, ki je bilo naloženo s tovorom, ni mogel več varno ustaviti, je s predpisano hitrostjo zapeljal v križišče. Nadalje je navedel, da lahko njegove trditve v celoti potrdi sopotnica v vozilu M. H., ki je videla, da se je križišču približal ob zeleni luči, že ko je vstopal v križišče pa se je prižgala rumena luč. V zahtevi za sodno varstvo je poleg zaslišanja priče M. H. predlagal tudi svoje zaslišanje.

6. Sodišče je, ne da bi opravilo ustno obravnavo in dopolnilo dokazni postopek, storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo. V razlogih sodbe je navedlo, da sta dejanski stan prekrška neposredno zaznala policista, zato ni najti razlogov, da njunim ugotovitvam ne bi v celoti sledilo. Navedbe storilca v zahtevi za sodno varstvo je sodišče označilo „le kot način njegovega zagovora, da bi se izognil svoji odgovornosti za storjeni prekršek“. Sodišče zato ni izvajalo dodatnih dokazov, saj je presodilo, da je prekršek storilcu v celoti dokazan.

7. Po določbi 22. in 23. člena Ustave je vsakomur zagotovljena pravica, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče, pri čemer je v postopku pred sodiščem vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic. Določba 29. člena Ustave, ki je specialna v razmerju do pravic iz 22. in 23. člena Ustave, našteva minimalna pravna jamstva, ki gredo obdolžencu v kazenskem postopku in katerih temeljni namen je, da mu zagotovijo pošteno sojenje. Za pošteno sojenje je bistveno, da so obdolžencu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot tudi pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka.1 Med navedena procesna jamstva poštenega postopka so uvrščene tudi pravice obdolženca, da se mu sodi v navzočnosti, da se brani sam ali z zagovornikom, ter da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča2 morajo biti navedena procesna jamstva zagotovljena tudi storilcu v postopku o prekršku, pri čemer pa je lahko raven zagotavljanja pravic v primeru lažjih kršitev z manj hudimi posledicami za kaznovano osebo nižja od tiste, ki je zagotovljena v kazenskem postopku. Tudi po sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice morajo biti obdolžencu v prekrškovnem postopku zagotovljena jamstva iz 6. člena EKČP, ki zagotavljajo pravico do poštenega sojenja (_fair trial_). Posameznik mora imeti možnost, da odločbo o prekršku, ki jo izda upravni (prekrškovni) organ, izpodbija pred sodiščem3. Evropsko sodišče za človekove pravice kot del jamstev iz prvega odstavka 6. člena EKČP posebej priznava tudi pravico do ustne in javne obravnave. Ustna obravnava je po sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice še posebej pomembna, kadar se odloča o kazenskih obtožbah, kamor se uvršča tudi prekrškovne postopke. Z izvedbo ustne obravnave se stranki omogoči realizacija njenih pravic, da je na sojenju osebno navzoča, da svoje argumente pred sodiščem predstavi ustno, da predlaga dokaze v svojo korist, se seznani z obremenilnimi dokazi in se do njih opredeli, ter da zaslišuje obremenilne priče. Evropsko sodišče za človekove pravice pri odločanju, ali je ustna obravnava potrebna, poleg vrste in narave zadev, upošteva predvsem način, kako je bil posamezni prekršek ugotovljen oziroma zaznan in naravo vprašanj, o katerih mora sodišče odločiti. Tako je v primerih, ko so podlaga za izrek sankcije dokazi, pridobljeni z objektivnimi metodami (tehničnimi sredstvi), storilec pa v zahtevi ne navaja argumentov, ki bi zahtevali ustno predstavitev dokazov ali zaslišanje prič, o zadevi dopustno odločiti že na podlagi podatkov spisa. Nasprotno pa velja za primere, kadar so edina podlaga za kaznovanje (neposredne ali posredne) zaznave policistov, storilec pa v zahtevi za sodno varstvo izpodbija verodostojnost njihovih ugotovitev. V takih primerih je ustna obravnava ključna za varovanje pravic in interesov obdolženca. V zadevi Flisar proti Sloveniji je Evropsko sodišče za človekove pravice izrecno poudarilo, da v primeru, ko so opažanja policistov edina podlaga za kaznovanje storilca, storilec pa v zahtevi za sodno varstvo izpodbija verodostojnost njihovih ugotovitev, sodišče iz vidika poštenega sojenja ne more ustrezno oceniti dejanskega stanja in storilčeve odgovornost, če dokazov ne izvede neposredno na ustni obravnavi.

8. Pravica storilca prekrška do izjave se po določbah ZP-1, ki urejajo postopek z zahtevo za sodno varstvo, primarno ugotavlja preko pravice do seznanitve s prekrškom in vsem dokaznim gradivom, ki je pomembno za odločitev, ter pravico do pisnega podajanja argumentov o dejanskih in pravnih vidikih zadeve v zahtevi za sodno varstvo. Zaslišanje storilca se izvede, kadar sodišče spozna, da dejansko stanje ni pravilno in popolno ugotovljeno. Po četrtem odstavku 65. člena ZP-1 sodišče, če spozna, da dejansko stanje ni popolno in pravilno ugotovljeno, ponovi ali dopolni dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka. Ustno obravnavo sodnik, ki vodi postopek o prekršku, v primeru ponovitve oziroma dopolnitve dokaznega postopka določi, če je to potrebno za razjasnitev stvari (prvi odstavek 125. člena ZP-1). Sodnikova presoja o tem, ali bo ponovil oziroma dopolnil dokazni postopek in ali bo izvedel ustno obravnavo, ni neomejena, temveč je vezana s storilčevimi ustavnimi pravicami in pravico do poštenega postopka. Pri odločitvi, ali bo ponovil ali dopolnil dokazni postopek in izvedel ustno obravnavo, mora imeti sodnik vselej pred očmi tudi storilčeve ustavne in konvencijske pravice.

9. V konkretnem primeru je bil storilec prekrška s strani prekrškovnega organa spoznan za odgovornega, da je v križišče zapeljal pri rdeči luči. Policista sta prekršek zaznala neposredno, njuna zaznava pa je bila tudi edina dokazna podlaga za kaznovanje storilca. Kot že rečeno je storilec v zahtevi za sodno varstvo storitev prekrška zanikal, navajal, da je v križišče zapeljal ob rumeni, ker ni mogel varno ustaviti vozila ter predlagal svoje zaslišanje in zaslišanje sopotnice v vozilu, ki je bila očividka dogajanja.

10. Zaključek sodišča, da izvedba predlaganega razbremenilnega dokaza in zaslišanje obdolženca ni nujno potrebna, je v tem primeru, ko je bil prekršek ugotovljen z neposredno zaznavo policistov, storilec pa je v zahtevi obrazloženo izpodbijal ugotovitve prekrškovnega organa in svoje navedbe podkrepil s predlogom za zaslišanje očividke, v nasprotju s pravnimi jamstvi iz 22. in 29. člena Ustave ter 6. členom EKČP. Glede na argumentirane navedbe zahteve za sodno varstvo, bi sodišče ustrezno dokazno oceno lahko napravilo le, če bi zaslišalo storilca in predlagano pričo, ter mu omogočilo, da se neposredno sooči z obremenilnimi dokazi. Le na ta način, z izvedbo ustne obravnave, za kar se v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljeno zavzema vrhovni državni tožilec, bi storilcu v konkretni zadevi bila zagotovljena pravica do poštenega sojenja. Ob tem je treba še dodati, da sodišče niti ni utemeljilo, zakaj dokaznim predlogom storilca ni sledilo, temveč je zgolj na posplošeni ravni navedlo, da ne najde razloga, da ne bi sledilo ugotovitvam policistov.

C.

11. Vrhovno sodišče je ugotovilo kršitev pravic iz 22. in 29. člena Ustave ter 6. člena EKČP v zvezi s četrtim in petim odstavkom 65. člena ter 125. členom ZP-1, vse v zvezi z drugim odstavkom 155. člena in tretjim odstavkom 59. člena ZP-1. Zato je na podlagi določbe prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo sodišče moralo dokazni postopek dopolniti po pravilih rednega sodnega postopka in izvesti ustno obravnavo. Na njej bo moralo zaslišati storilca, mu omogočiti soočenje z obremenilnimi dokazi ter izvesti predlagan razbremenilni dokaz, nato pa na podlagi skrbne presoje vseh izvedenih dokazov o zahtevi za sodno varstvo ponovno odločiti.

1 Primerjaj npr. odločbo Ustavnega sodišča Up-120/97 z dne 18. 3. 1999. 2 Primerjaj npr. odločbe Up-187/13-18 z dne 7. 10. 2015 in Up-718/13-17 z dne 7. 10. 2015. 3 Primerjaj odločbe ESČP v zadevah Flisar proti Sloveniji z dne 29. 9. 2011, Suhadolc proti Sloveniji z dne 15. 1. 2013, Marguč proti Sloveniji z dne 15. 1. 2012 in Milenović proti Sloveniji z dne 28. 2. 2013.