Jedro

Toženkino ravnanje je treba presojati po določilih ZOR, ki urejajo poslovodstvo brez naročila, saj se je tožnik s plačilom računov vmešaval v posle skupne obratovalnice Market A., ki je prenehala, in njenih ustanoviteljev.

S plačilom računov skupne obratovalnice se je tožnik nepooblaščeno vmešal v toženčeve posle, ker v pravdi ni izkazal niti zakonske, niti pogodbene dolžnosti za tako ravnanje. Tožnikovo sklicevanje, češ da toženec tega ni prepovedal, je brez pomena, ker bi tožnik moral izkazati pooblastitev za plačilo tujega dolga. Pri tem je sodišče druge stopnje pravilno opozorilo na to, da mora gestor pred vmešavanjem v tuje posle ugotoviti resnično voljo gospodarja - dominusa. Šele ko je zbral vse dostopne informacije, pa resnične volje ni mogel ugotoviti, si lahko glede na vse okoliščine, ki jih upošteva skrben gospodar, ustvari domnevo, kaj je gospodarjeva volja. V obravnavanem primeru pa je tožnik dobro vedel, da toženec odklanja plačilo računov, pa se je kljub temu vmešaval in plačal račune.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

1. V tej pravdi je sodišče prve stopnje razsodilo tretjič. Prvič je sicer odločilo, da mora toženec tožniku plačati polovico vtoževanega zneska, torej 6.243.360,55 tolarjev s pripadki. Tako je razsodilo zato, ker je menilo, da ustanovitelji skupne obratovalnice odgovarjajo z vsem svojim premoženjem in ker je bil toženec ustanovitelj, skupaj z B. S., mu je naložilo povrnitev plačila polovice računov, ki jih je pozneje ustanovljeni tožnik plačal skupnim dobaviteljem. Toženec se je pritožil in sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo, toda revizijsko sodišče je njegovi reviziji ugodilo, razveljavilo obe sodbi in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V drugem sojenju je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je menilo, da se je tožnik neupravičeno vmešaval v tuje posle. To sodbo je potrdilo tudi sodišče druge stopnje, ki je zavrnilo tožnikovo pritožbo, toda revizijsko sodišče je njegovi reviziji ugodilo in razveljavilo obe sodbi ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Razlog je bil v kršitvi postopkovnih določb, ker tožnik ni imel dovolj časa za pripravo na glavno obravnavo.

Tretjič je sodišče prve stopnje spet zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je ugotovilo, da sta B. S. in toženec leta 1991 ustanovila skupno obratovalnico za samostojno opravljanje gospodarskih dejavnosti, in sicer trgovino z živili in mešanim blagom ter brušenje motornih gredi in valjev. Ta skupna obratovalnica je zaradi spremenjene zakonodaje prenehala ob koncu leta 1994. Po tem je B. S. ustanovil tožečo stranko - tožnika. Ta je samostojna pravna oseba in na podlagi zakona ali pogodbe ni bil dolžan plačevati dolgov skupne obratovalnice. Zato je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tisto, kar je plačal, plačal kot poslovodja brez naročila in ker ni dokazal, da je to storil zato, ker plačila ni bilo mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda ali bila zamujena očitna korist, njegov tožbeni zahtevek proti tožencu ni utemeljen. Po tožnikovi pritožbi je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2.

Proti sodbi sodišča druge stopnje, s katero je postala pravnomočna sodba sodišča prve stopnje, je tožnik pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga ugoditev reviziji in spremembo sodbe tako, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev v novo sojenje. Kršitev materialnega prava vidi v tem, da je sodišče zmotno štelo, da gre za poslovodstvo brez naročila, in pojasnjuje, da mu toženec nikoli ni prepovedal plačila računov. Vedel je za dolg in skupne obratovalnice in tudi če bi tožniku prepovedal plačilo računov, tega ni mogoče upoštevati, ker je njegova obveznost obstajala (solidarno z B. S.), računi pa so se plačevali na podlagi zakonske obveznosti in sklepov o izvršbi. Ker pa je Vrhovno sodišče v svojem sklepu pod opr. št. II Ips 128/2003 zavzelo stališče, da gre za poslovodstvo brez naročila, vztraja, da je plačal račune, katerih plačila ni bilo mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda in bi bila zamujena očitna korist. Po njegovem ni nujno, da bi škoda nastala tožencu, škoda lahko nastane tudi tožniku ali komu tretjemu. V obravnavanem primeru bi škoda nastala tožniku, ker mu dobavitelji ne bi dobavljali blaga. Škoda bi nastala tudi tožencu, ker so upniki proti njemu in B. S. sprožili sodne postopke, kar izhaja iz sklepa Okrajnega sodišča v Brežicah, opr. št. P 81/2000, v katerem je tekla izvršba, v kateri je bila izdana celo začasna odredba o prepovedi obremenitve stanovanjske stavbe, ki je v lasti obeh ustanoviteljev skupne obratovalnice, od tega toženca do 1/2. Ni dvoma, da bi tako ravnala tudi druga podjetja, če jim računi ne bi bili plačani. Pri tem pa bi moral toženec plačevati tudi zamudne obresti in stroške postopkov. Škoda bi nastala tudi B. S. kot tretji osebi. Revident se sklicuje tudi na pravno doktrino, ki obravnava pojem škode širše in s tem razume preprečitev kakršnihkoli neprijetnosti in nevšečnosti, ki bi grozile dominusu (npr. plačilo računa v njegovi odsotnosti). Dodaja, da je toženec s plačilom pridobil očitno korist, ker mu ni bilo treba plačevati glavnice, obresti in sodnih stroškov.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1), je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki je nanjo odgovoril. Predlaga zavrnitev revizije in navaja, da v reviziji ni mogoče izpodbijati ugotovljenega dejanskega stanja. Opozarja tudi, da je tožnik šele po odločitvi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije začel navajati, da je bilo plačilo za toženca koristno, pred tem pa je trdil le to, da mu dobavitelji ne bi več dobavljali blaga - torej plačilo zaradi lastne koristi. Njegova navedba, da je preprečil škodo, ker bi moral sicer toženec plačati glavnico, obresti in pravdne stroške, ni resna, saj tožnik sedaj od toženca zahteva prav to. V zvezi s sklicevanjem na "doktrino", ki navaja primer plačila v odsotnosti dominusa, pa pojasnjuje, da toženec ni bil odsoten; v zvezi z obveznostjo B. S., ki je po prenehanju obratovanja skupne poslovalnice ustanovil tožnika, nanj prenesel vse zaloge in aktivo in v istih prostorih nadaljeval z opravljanjem iste dejavnosti pa se sklicuje na 452. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, po katerem B. S. odgovarja poleg dotedanjih imetnikov poslovalnice in solidarno z njimi. Pri tem se sklicuje na postopek, ki se pred Okrajnim sodiščem v Brežicah vodi pod opr. št. P 81/2000, v katerem B. S. kot fizična oseba od toženca zahteva plačilo istih terjatev, kot jih v tej pravdi vtožuje tožnik.

3.

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma sodišče ugotavlja, da tožnik v reviziji, pa tudi toženec v odgovoru nanjo dopolnjujeta ugotovljeno dejansko stanje in navajata celo nova dejstva in dokaze (npr. ko se sklicujeta na sodni postopek pred Okrajnim sodiščem v Brežicah pod opr. št. P 81/2000), kar v reviziji po tretjem odstavku 370. člena ZPP ni dovoljeno. Zato revizijsko sodišče na to ne bo odgovarjalo.

Tožnik, ki v reviziji uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ne pove katere, in jih ne razloži. Ker sodišče po 371. členu ZPP preizkusi revizijo samo v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji, pri čemer pazi po uradni dolžnosti samo na pravilno uporabo materialnega prava, je šteti, da revizijski razlog bistvene kršitve določb ZPP ni podan.

V zvezi z materialnim pravom je revizijsko sodišče tudi tokrat prepričano, da je treba tožnikovo ravnanje presojati po določilih Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR)(2), ki urejajo poslovodstvo brez naročila, saj se je tožnik s plačilom računov vmešaval v posle skupne obratovalnice Market A., ki je prenehala, in njenih ustanoviteljev (toženca in B. S.). V obravnavanem primeru tožnik navaja, da je plačal račune za toženca, ki kot ustanovitelj solidarno in z vsem svojim premoženjem odgovarja za obveznosti skupne obratovalnice po 110. členu Obrtnega zakona, torej se je nepooblaščeno vmešaval v toženčeve posle, ker v pravdi ni izkazal niti zakonske, niti pogodbene dolžnosti za tako ravnanje. Tožnikovo sklicevanje, češ da toženec tega ni prepovedal, je brez pomena, ker bi tožnik moral izkazati pooblastitev za plačilo tujega dolga. Pri tem je sodišče druge stopnje pravilno opozorilo na to, da mora gestor pred vmešavanjem v tuje posle ugotoviti resnično voljo gospodarja - dominusa. Šele ko je zbral vse dostopne informacije, pa resnične volje ni mogel ugotoviti, si lahko glede na vse okoliščine, ki jih upošteva skrben gospodar, ustvari domnevo, kaj je gospodarjeva volja.(3) V obravnavanem primeru pa je tožnik dobro vedel, da toženec odklanja plačilo računov, pa se je kljub temu vmešaval in plačal račune.

Tudi če tožnik ne bi ravnal v nasprotju s toženčevo voljo, Zakon o obligacijskih razmerjih v 220. členu izjemoma omogoča poslovodstvo brez naročila samo tedaj, če posla ni mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda, ali bi bila zamujena očitna korist. V zvezi s škodo se revident sklicuje na pravno doktrino, ki poudarja, da je pojem škode treba interpretirati širše in pod njim razumeti preprečitev kakršnihkoli neprijetnosti in nesreč, ki so grozile dominusu (npr. plačilo računa v njegovi odsotnosti).(4) Pri tem pozablja, da toženec ni bil odsoten in da je bilo tožniku jasno, da noče plačati računov. Ker gre za vmešavanje v posle toženca, ni dvoma, da je treba škodo ali korist presojati z gospodarjevega stališča in ne gestorja ali koga tretjega, zato je tudi brez pomena revizijsko utemeljevanje, češ da je tožnik moral plačati račune, ker mu sicer dobavitelji ne bi dobavljali blaga in bi trpel škodo. Pri taki napačni razlagi, bi bilo dovoljeno vmešavanje v tuje posle pravilo in ne izjema, ki jo sodišče upošteva predvsem tedaj, kadar gre za nujno ravnanje, ki naj prepreči tisto škodo, ki neposredno preti ali celo že nastaja (npr. zdravljenje osebe ali nujno reševanje stvari, da se npr. ne bi poškodovale v požaru in podobno). Tožnik take grozeče nevarnosti ni izkazal pač pa je posegal v ravnanje toženca, ki je odklonil plačilo računov.

Tožnik tudi ni izkazal, da je posel opravil v korist gospodarja. Zakon zahteva zamudo očitne koristi, ki je tožnik s plačilom računov za toženca ne izkazuje. Sklicevanje na toženčeve koristi, ker ni prišlo do izvršilnih postopkov in morda celo prodaje hiše, katere solastnik naj bi bil, so nove in brez pomena, ker je to lahko presodil toženec sam. Trditev, češ da je tožnik toženca rešil pred plačilom glavnice, obresti in sodnih stroškov pa bi bila utemeljena le, če tožnik ne bi vložil te tožbe.

Tako se izkaže, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta šteli, da tožnikovo vmešavanje v toženčeve posle ni bilo dovoljeno, ker ni izpolnjen nobeden od pogojev, navedenih v 220. členu ZOR, in sta zavrnili tožbeni zahtevek. Zato je revizijsko sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo.

4.

V zvezi s pravdnimi stroški revizijsko sodišče pojasnjuje, da tožnik ni upravičen do povrnitve stroškov za revizijo, ker z njo ni uspel (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP), toženec pa tudi ni upravičen do stroškov za odgovor na revizijo, ker ni bil potreben, saj v njem ni nič takega, kar bi pripomoglo k odločitvi o reviziji (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP). Sklicevanje na 452. člen ZOR ni pomembno za odločanje o razmerju med pravdnima strankama na podlagi tožbenega zahtevka, ki temelji na poslovodstvu brez naročila, uporabno je kvečjemu v razmerju ustanoviteljev do plačila dolga skupne obratovalnice.

Op. št. (1): ZPP, Uradni list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo - 43/06 Op. št. (2): ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89. Op. št. (3): S. Cigoj: Obligacijska razmerja, zakon s komentarjem, ČZ Uradni list, Ljubljana, 1978, str. 233. Op. št. (4): A. Polajnar Pavčnik: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del) GV Založba, Ljubljana 2003, druga knjiga, str. 60.