Jedro

Sodišče mora pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem upoštevati telesne bolečine in nevšečnosti, ki jih je oškodovanec trpel od poškodbe do zaključka zdravljena. Med to vrsto škode sodijo tudi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti med zdravljenjem. Bodoče bolečine pa v to obliko škode ne sodijo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Toženi stranki je naložilo, da tožniku v roku 30 dni plača 6.700,00 EUR (iz naslova nematerialne škode za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) in 2.359,44 EUR (iz naslova materialne škode za prevozne stroške in stroške tuje pomoči), oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2019 dalje do plačila ter 1.183,80 EUR (iz naslova pravdnih stroškov). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožnik sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi (s stroškovno posledico), podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Kot bistveno navaja, da sodba nima razlogov glede bodočih obremenitev ledvenega dela hrbtenice ter posledičnih bolečin, kakor tudi ne glede bolečin in nevšečnosti glede zloma prsnice, zato se je ne da preizkusiti. Dosojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ne pomeni primernega zadoščenja in ni v skladu s sodno prakso, saj sodišče prve stopnje pri tem ni upoštevalo teže poškodbe in posledično telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem. Tudi pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sodišče prve stopnje zanemari težo poškodbe, pri čemer so tožnikove aktivnosti pri opravljanju samostojne dejavnosti mizarstva trajno zmanjšane, zaradi česar duševno trpi, glede na njegovo starost pa je pričakovati kvečjemu poslabšanje stanja. Glede primernosti odškodnine se sklicuje na odločbo II Ips 432/98. 4. Tožena stranka se zoper sodbo pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava pri odločitvi o nematerialni škodi in o stroških postopka. Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo v I. in III. točki izreka spremeni tako, da tožbeni zahtevek iz naslova nematerialne škode v celoti zavrne ter spremeni odločitev o plačilu stroškov postopka glede na uspeh strank v postopku. Kot bistveno navaja, da je sodišče prve stopnje odmerilo previsoko odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj tožnik opustil le športne aktivnosti, pri opravljanju svojega poklica pa ne zmore opravljati le najtežjih del. Poleg tega je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine iz tega naslova neutemeljeno upoštevalo zmanjšanje življenjskih aktivnosti v času zdravljenja, zato je primerna odškodnina iz tega naslova največ 8.000,00 EUR.

5. Tožnik je na pritožbo tožene stranke odgovoril in predlaga njeno zavrnitev. Tožena stranka na tožnikovo pritožbo ni odgovorila.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče se v nadaljevanju opredeljuje le do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena za sprejeto odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP ).

8. Med pravno priznane škode v skladu z 132. členom Obligacijskega zakonika1 med drugim sodi povzročitev telesnih ali duševnih bolečin. Za pretrpljene telesne bolečine in za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina, ki je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (179. člen OZ). Sodišče mora pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem2 upoštevati telesne bolečine in nevšečnosti, ki jih je oškodovanec trpel od poškodbe do zaključka zdravljena3. Pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa mora upoštevati tiste duševne bolečine, ki jih oškodovanec trpi zaradi omejitev, ki jih ima po zaključku zdravljenja v vsakdanjem življenju in se lahko kažejo tudi v omejitvah ali opuščanju dejavnosti zaradi telesnih bolečin, ki oškodovancu ostanejo v posledici škodnega dogodka. Bistveno pa je, da je skupna odškodnina za nematerialno škodo odmerjena v višini, ki za oškodovanca pomeni pravično denarno nadomestilo.

9. V obravnavanem primeru je bilo ugotovljeno, da se tožnik huje telesno poškodoval kot voznik v prometni nesreči 12. 1. 2017, ko je zdrsnil s poledenele ceste. Utrpel je razpočni zlom četrtega ledvenega vretenca, zlom prsnice, zlom vrška stranskega kostnega izrastka vretenca desno in zlom desnega prečnega odrastka tretjega ledvenega vretenca. Obstajal je tudi sum na zlom levega odrastka četrtega ledvenega vretenca. V času nesreče je bil star 52 let. Je samozaposlen kot mizar. Tožena stranka mu je 7. 6. 2019 izplačala nesporni del odškodnine v višini 20.300,00 EUR. Iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenem je tožnik zahteval 15.000,00 EUR, sodišče prve stopnje mu je priznalo 12.000,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je zahteval 19.000,00 EUR, sodišče prve stopnje mu je priznalo 15.000,00 EUR. Od skupno priznanega zneska 27.000,00 EUR je sodišče prve stopnje odštelo že izplačano odškodnino in tožniku dosodilo 6.700,00 EUR.

10. Ugotovljene duševne bolečine zaradi nevšečnosti med zdravljenjem in telesne bolečine v tem času je sodišče prve stopnje natančno povzelo v 8. točki obrazložitve in jih pritožbi ne izpodbijata. Sporno tudi ni, da je bil tožnik v bolniškem staležu od 12. 1. 2017 do 15. 8. 2017, nato pa je delal s skrajšanim delovnim časom do 30. 11. 2017. Tudi obseg in trajanje telesnih bolečin med zdravljenjem ni sporen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so se bolečine pri tožniku tekom ene ure po poškodbi stopnjevale do hudih telesnih bolečin, ki so trajale skupaj 10 dni (to so bolečine, ki se jih težko prenaša brez analgetikov, analgetike je tožnik tudi dobil pred sprejemom na oddelek), stalne srednje hude bolečine je trpel teden dni, morda dva, stalne lahke bolečine je nato trpel še teden do dva, občasne lahke bolečine pa je trpel ob obremenitvah, razgibavanju, vajah za hrbtenico, sedenju in ležanju ter dihanju zaradi zloma prsnice, ki pa so bile razmeroma kratkotrajne (nekaj sekund do minut), lahke intenzivnosti in so se pojavljale celoten čas zdravljenja, pol leta intenzivneje, nato pa postopoma vse manj. Glede na obdobja trajanja posameznih telesnih bolečin, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da te v celoti ne opravičujejo zahtevane odškodnine, zato je zahtevek iz naslova telesnih bolečin utemeljeno zavrnilo za 3.000,00 EUR in tožniku ustrezno priznalo 12.000,00 EUR4 iz tega naslova, kar bo dodatno pojasnjeno še v nadaljevanju.

11. Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se pri tožniku trajne posledice v funkcionalnem smislu kažejo v omejeni gibljivosti poškodovanega segmenta ledvene hrbtenice. Z rokami seže brez bolečin do sredine goleni, z naraščajočimi bolečinami pa v predklonu do gležnjev. Bolečine se mu pojavljajo po približno 2 do 4 urah težjega dela in obremenjevanja, a analgetikov ne jemlje. Včasih se mu po pretiranem obremenjevanju pojavijo mravljinci po levem stegnu, ki izvenijo. Zato je manj zmogljiv v mizarski delavnici, težje vozi službeni kombi, opustil je športne aktivnosti. Glede na to, da tožnik v delavnici rabi pomoč le pri najtežjih delih, dostavno vozilo pa vozi, a težje, je sodišče prve stopnje zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prav tako utemeljeno zavrnilo za 4.000,00 EUR. Tudi brez upoštevanja duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti med zdravljenjem (ki v to vrsto odškodnine ne sodijo), je sodišče prve stopnje odškodnino iz tega naslova pravilno odmerilo v višini15.000,00 EUR.5

12. Pritožbi tudi ne izpodbijata ugotovitve sodišče prve stopnje, da je bil tožnik od poškodovanja pa do odpusta iz bolnice v celoti odvisen od medicinskega osebja, nato pa je potreboval tudi pomoč v času zdravljenja, ko je bil doma, in sicer ni bil sposoben samostojno opravljati osebne higiene, slačenja, oblačenja, obuvanja, sezuvanja, priprave hrane, postiljanja postelje. Že v času zdravljenja se je moral izogibati prisilnim držam in dvigovanjem težjih bremen.

13. Po oceni sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje odškodnino iz naslova zatrjevane nematerialne škode v skupnem znesku 27.000,00 EUR, kar je 23 povprečnih mesečnih neto plač, pravilno odmerilo, neglede na to, da škoda, ki je povzeta v 10. točki obrazložitve te sodbe, ni škoda iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, temveč je to škoda, ki je tožniku nastala med zdravljenjem z opisanimi nevšečnostmi. Kot že pojasnjeno, je za odločitev o primernosti odškodnine, ki gre tožniku iz naslova nematerialne škode odločilen skupni znesek odškodnine, ta pa je glede na ugotovljeni obseg pravno priznane nematerialne škode pravilen in v okviru odškodnin za primerljive škode.6 Pavšalno sklicevanje tožeče stranke na odločbo II Ips 432/98 ni upoštevno. Pritožba namreč ne pove v čem so posamezne vrste vtoževane škode primerljive s škodo v primeru na katerega se sklicuje. Tudi iz same odločbe II Ips 432/98 obseg posameznih škod ni razviden. Ker ugotovljenih tožnikovih telesnih bolečin, nevšečnosti med zdravljenjem in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni mogoče primerjati s škodo v zadevi II Ips 432/98, ni mogoče na tej osnovi sklepati, da je odmerjena odškodnina tožniku prenizka.

Poleg tega je pri odmeri odškodnine potrebna individualizacija posameznega primera. To pomeni, da je treba oceniti posamezne vrste škod v odvisnosti od tega, koliko je posamezni oškodovanec dejansko (telesno in duševno) trpel zaradi poškodb, ki jih je dobil v škodnem dogodku. Tega torej ni mogoče avtomatično vezati na samo težo poškodbe, kar tožnik v pritožbi zmotno očita sodišču prve stopnje. V obravnavanem primeru se je tožnik težje telesno poškodoval, vendar je sodišče prve stopnje glede na potek zdravljenja, ugotovljene nevšečnosti med zdravljenjem, ugotovljeno trajanje in stopnje telesnih bolečin ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, povsem pravilno ocenilo, da te opravičujejo odškodnino v višini 27.000,00 EUR. Ne drži, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo bodočih obremenitev ledvenega dela hrbtenice ter posledičnih bolečin, saj je tožniku priznalo odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki se kažejo v njegovi manjši zmogljivosti v mizarski delavnici glede težjih del, težje vozi tudi službeni kombi, poleg tega je opustil tudi športne aktivnosti. Pritožba ne pove kakšne omejitve naj bi tožnik imel zaradi zloma prsnice, zato sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se do tega ni opredelilo. Res je, da sodišče prve stopnje ni ločilo bolečin zaradi poškodbe hrbtenice in zaradi poškodbe prsnice, vendar mu to tudi ni bilo treba. Odločilno je, da je sodišče ugotovilo stopnjo in trajanje telesnih bolečin, pri čemer izvor (prsni ali ledveni del) ni odločilen.

Res je, kot navaja tožnik v pritožbi, da so pri njem trajno zmanjšane zmožnosti v mizarski dejavnosti. Res pa je tudi, kot navaja v pritožbi tožena stranka, da so te zmanjšane le glede najtežjih del, pri katerih rabi pomoč. Poleg tega je opustil tudi športne dejavnosti. Glede na to, da tožnik ugotovljeno duševno trpi zaradi omejenosti v poklicu in zaradi prenehanja s športnim udejstvovanjem, pa je odmerjena odškodnina povsem ustrezna, pritožbi, ki se zavzemata za zvišanje (tožnik) oziroma znižanje (tožena stranka) odškodnine iz tega naslova, pa neutemeljeni.

14. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, odgovor na pritožbo tožnika pa tudi ni prispeval k lažji rešitvi zadeve, zato obe stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Obligacijski zakonik (OZ) Uradni list RS, št. 83/01, 32/04, 28/06 - odl. US, 40/07, 64/16 - odl. US, 20/18 2 Nevšečnosti med zdravljenjem se po ustaljeni sodni praksi obravnavajo v okviru odškodnine za telesne bolečine. 3 Med to vrsto škode sodijo tudi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti med zdravljenjem (kar je sodišče prve stopnje pomotoma upoštevalo pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti kot samostojne oblike negmotne škode). Bodoče bolečine pa v to obliko škode ne sodijo (kot zmotno povzema tožnik v pritožbi). Zaradi bodočih telesnih bolečin je lahko oškodovanec trajno prikrajšan pri življenjskih aktivnostih po zaključku zdravljenja, zaradi česar duševno trpi in se zato te bolečine upoštevajo pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. 4 Kar je dobrih 10 povprečnih mesečnih neto plač. 5 Kar je slabih 13 povprečnih mesečnih neto plač. 6 Primerjaj II Ips 208/2018, VSL II Cp 620/2019, VSM I Cp 680/2016