Jedro

Tožena stranka je oprla svojo odločitev tudi na določbo tretjega odstavka 22. člena ZMZ, ki jo je Ustavno sodišče razveljavilo in zaradi splošne neverodostojnosti tožnikov ni uporabila informacij o stanju v Republiki Kosovo, kljub temu, da so tožniki zatrjevali svojo subjektivno ogroženost. Glede na stališča Ustavnega sodišča prošnje tožnikov, v katerih navajajo dejanja, ki bi lahko zaradi njihove pripadnosti določeni narodnostni manjšini (Romov) kazala na preganjanje, po presoji sodišča ni mogoče zavrniti kot očitno neutemeljene v pospešenem postopku, ne da bi tožena stranka v rednem postopku tožnike zaslišala in pri tem uporabila informacije o stanju na Kosovu.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-140/2008/58 (1232-04) z dne 25. 7. 2011 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je najprej s sklepom združila v en postopek upravne stvari vseh tožnikov, nato pa je odločila, da se ponovne prošnje tožnikov za priznanje mednarodne zaščite zavrnejo kot očitno neutemeljene na podlagi 1., 4., 5. in 6. točke 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 11/2011).

2. V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da je iz dokumentacije upravne zadeve razvidno, da so, po zapustitvi izvorne države dne 1. 6. 2008, tožniki bili ob izvajanju mejne kontrole na območju Šentilja odstranjeni iz avtobusa na relaciji Maribor – Duisburg, na katerega so dne 4. 6. 2008 vstopili v Mariboru. V razgovoru so tedaj navedli, da so izvorno državo zapustili zaradi ekonomskih in socialnih razlogov. Nato so bili nastanjeni v Center za tujce v Postojni, kjer je z lastnoročno pisno vlogo z dne 16. 6. 2008 A.A. zaprosila za mednarodno zaščito zase, za svojega sina, snaho in vnukinjo, njihove vloge na predpisanih obrazcih pa so bile sprejete 18. 6. 2008. Ker so nato dne 19. 7. 2008 samovoljno zapustili Azilni dom in se vanj v roku treh dni niso vrnili, je bil s sklepom z dne 24. 7. 2008 njihov postopek za priznanje mednarodne zaščite na podlagi 3. alinee 2. odstavka 50. člena tedaj veljavnega ZMZ ustavljen, sklep pa je postal pravnomočen dne 11. 8. 2008. 3. Dne 16. 3. 2009 so bili tožniki na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 z dne 28. 2. 2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (v nadaljevanju Dublinska uredba) s strani švedskih migracijskih organov vrnjeni v Republiko Slovenijo. Ob vrnitvi so izrazili namen, da želijo ponovno zaprositi za mednarodno zaščito v Sloveniji, njihove prošnje pa so bile na predpisanem obrazcu vložene 17. in 18. 3. 2009. Ker so tožniki dne 26. 11. 2009 vnovič samovoljno zapustili azilni dom in se vanj v roku treh dni niso vrnili, je bil na podlagi 3. alinee 2. odstavka 50. člena ZMZ njihov postopek za priznanje mednarodne zaščite ponovno ustavljen s sklepom, ki je postal pravnomočen dne 18. 12. 2009. 4. Po prejemu obvestila švicarskega migracijskega urada, da so tožniki dne 26. 11. 2009 zaprosili za mednarodno zaščito v Švici, so bili nato dne 12. 5. 2010 tožniki, razen A.A., na podlagi Dublinske uredbe vrnjeni v Republiko Slovenijo ter istega dne nastanjeni v Center za tujce v Postojni, kjer so dne 14. 5. 2010 z lastnoročno pisno izjavo B.B. izrazili namero, da želijo ponovno zaprositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Njihove ponovne prošnje so bile na predpisanem obrazcu vložene dne 17. 5. 2010. A.A., ki je bila v Republiko Slovenijo vrnjena 28. 6. 2010 pa je svojo ponovno (tretjo) prošnjo vložila istega dne ter se v njej v celoti sklicevala na razloge, kot jih je navedla v svojih prvih dveh vlogah. Dodatno je še pojasnila, da so jo vedno preganjali in jo maltretirali zaradi njenega imena, saj so smatrali, da je pravoslavka, kljub temu, da je bil njen pokojni mož muslimanske vere in da je rodila tri otroke muslimane. Njo so celo tepli, po hrbtu, ter metali kamenja v okna njihove hiše. Te težave so trajale več let in so se le še stopnjevale, ker so Albanci napovedali, da bodo dobili svojo državo. Ko pa se je to zgodilo, so začeli preganjati vse Rome v delu mesta, v katerem so prebivali tožniki. Kot zmotno označuje splošno prepričanje, da je sedaj na Kosovu dobro, saj je dobro le za Albance, ne pa za Rome, ki se nimajo komu pritožiti, če so tepeni. Skupaj s sinom, snaho in vnukoma želi ostati v Sloveniji. Drugi tožnik je v ponovni (tretji) prošnji navedel, da ni bil nikoli več na Kosovu po tem, ko je prvič in drugič zapustil Slovenijo, pri podaji tretje vloge pa se je skliceval na iste razloge, kot jih je navedel že v prvih dveh, dodatno pa tudi na pisno izjavo C.C. z dne 18. 3. 2009, ki se nahaja v spisu kot priloga. Navedel je, da je bil v izvorni državi preganjan, ker je Rom, zaradi česar je moral tudi pobegniti; preganjan pa bi bil v kateremkoli drugem kraju na Kosovu, saj je v telefonskih stikih s prijatelji iz Kosova izvedel, da sedaj v njegovem kraju – Uroševcu živijo samo še tri ali štiri romske družine. Navedel je še, da tudi tožnikom ni lahko, ker neprestano bežijo, vendar sedaj ne bodo več s tem nadaljevali. Tretja tožnica je v svoji ponovni (tretji) prošnji navedla, da je bila na Kosovu preganjana, ker je Romkinja in tja ne sme več iti, niti si tega ne želi, ker tam nima nobenih pogojev za življenje, ekonomska situacija njene družine je bila tam težka. Hkrati je potrdila vse svoje izjave v prvih dveh prošnjah za mednarodno zaščito in se tudi v celoti sklicevala na navedbe, ki jih je v svojih prošnjah podal njen partner B.B.. Ponovni prošnji za mednarodno zaščito za svoja mladoletna otroka je podal njun oče B.B. in pri tem ni navedel posebnih razlogov, ampak jih je oprl na razloge, ki sta jih v svojih ponovnih prošnjah navedla on in njegova partnerka Č.Č., mati mladoletnih otrok.

5. Nadalje v obrazložitvi tožena stranka navaja, da je v postopku odločanja o tretjih prošnjah tožnikov že odločila z odločbo z dne 30. 9. 2010, s katero je njihove prošnje zavrnila kot očitno neutemeljene, vendar je Upravno sodišče navedeno odločbo odpravilo s sodbo I U 1450/2010 z dne 3. 11. 2010 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, Vrhovno sodišče RS pa je s sodbo št. I Up 360/2010 z dne 12. 1. 2011 zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo navedeno sodbo Upravnega sodišča z napotilom, da mora tožena stranka v ponovnem postopku ponovno odločati o prošnjah tožnikov, in sicer glede subsidiarne zaščite. Tožena stranka še navaja, da je v skladu z napotkom Vrhovnega sodišča ponovno zaslišala prve tri tožnike z namenom, da ugotovi, ali pri družini obstaja resnična nevarnost, da bi bili v primeru vrnitve na Kosovo izpostavljeni mučenju in nečloveškemu in poniževalnemu ravnanj ter v nadaljevanju obrazložitve podrobno povzema njihove navedbe. Po vnovični proučitvi celotne dokumentacije upravne zadeve meni, da so podani razlogi za zavrnitev njihovih prošenj kot očitno neutemeljenih spričo pojasnil tožnikov, ki jih tožena stranka označuje kot neverjetna in neprepričljiva, zlati ob dejstvu, da tožniki za mednarodno zaščito niso zaprosili takoj ob vstopu v državo 4. 6. 2008, temveč 12 dni pozneje, ko so bili že nastanjeni v Centru za tujce, pri čemer ne more spregledati niti dejstva, da so tožniki tranzitirali Hrvaško, kjer bi prav tako lahko zaprosili za zaščito, enako pa tudi v Avstriji, kjer so bili tožniki prav tako v stiku z varnostnimi organi, pa tega niso storili. Tožena stranka na podlagi izjav tožnikov in njihovega ravnanja, preden so prvič vložili prošnjo za mednarodno zaščito onkraj razumnega dvoma ugotavlja, da za mednarodno zaščito niso zaprosili v najkrajšem možnem času, ko so imeli za to možnost, prav tako pa niso, ko so bili vrnjeni iz Švice, takoj, ko so imeli za to možnost, zaprosili za mednarodno zaščito (5. točka 55. člena ZMZ), iz njihovega ravnanja po namestitvi v Center za tujce pa je moč sklepati, da so za zaščito zaprosili tudi z namenom, da bi odložili oziroma onemogočili prisilno odstranitev iz države (6. točka 55. člena ZMZ). Prav tako onkraj razumnega dvoma ugotavlja, da so tožniki lažno predstavili razloge, na katere se sklicujejo v svojih prošnjah za mednarodno zaščito, saj so pri presoji okoliščin izraženega namena za vložitev prošnje pomembne ne le navedbe v prošnjah za mednarodno zaščito, pač pa tudi konkretne okoliščine in ravnanje prosilcev po zapustitvi matične države. Izpostavlja dejstvo, da so tožniki kar dvakrat samovoljno zapustili Azilni dom in odšli naprej na Švedsko, od koder so bili vrnjeni leta 2009, nato pa Švico, od koder so bili vrnjeni 2010, zato jim je mogoče očitati, da so s tem zlorabili postopek priznanja mednarodne zaščite v Sloveniji ob dejstvu, da niso navajali, da bi Slovenija ne bila za njih varna država. Po mnenju tožene stranke je od prosilcev, ki so izvorno državo zapustili iz razloga, ker so se resnično počutili ogrožene, mogoče pričakovati, da v za njih varni državi po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito tudi ostanejo in počakajo na zaključek postopka. Lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec za mednarodno zaščito sklicuje, ni podana samo takrat, ko so njegove izjave med seboj tako kontradiktorne, da jim ni mogoče verjeti, ampak tudi tedaj, če so si prosilčeve izjave in njegovo ravnanje v takšnem nasprotju, da izjavam glede na ravnanje ni mogoče verjeti. Ravnanje tožnikov, ki so kar dvakrat samovoljno zapustili Azilni dom, ne da bi počakali na rešitev njihovih prošenj, kažejo na protislovnost teh navedb in njihovih ravnanj ter na izpolnitev pogoja po 4. točki 55. člena ZMZ za zavrnitev njihovih prošenj kot očitno neutemeljenih. Tožniki so v svojih prošnjah in na osebnih razgovorih navajali, da so izvorno državo zapustili zaradi preganjanja zaradi njihove romske narodnosti. Ker pa so svoje razloge opisali posplošeno oziroma pavšalno in nekonkretizirano, zlasti drugi tožnik, ki se je, četudi naj bi preganjanje trajalo več let, spominjal zgolj enega dogodka, pa še v zvezi s tem se ni spominjal podrobnosti, niti tega, koliko je bilo tedaj napadalcev, medtem ko sta prva in tretja tožnica svoje izjave o preganjanju med postopkom ves čas spreminjali, tožena stranka zaključuje, da ni bila ugotovljena splošna verodostojnost tožnikov, njihove izjave pa v določenih elementih, ki jih podrobneje navaja v obrazložitvi, niso bile skladne in verjetne, nastalih neskladnosti pa tožniki niso zadovoljivo pojasnili zgolj z navedbami o preplašenosti in nepoznavanju pravil postopka, kar jih ne odvezuje dolžnosti, da morajo v postopku govoriti resnico. Če bi se zatrjevano preganjanje v matični državi zares zgodilo, bi se vsi trije polnoletni tožniki spomnili različnih podrobnosti, dogodke pa bi znali natančno, jasno in vedno enako opisati. Navedeno ob dejstvu, da niso predložili nobenih listinskih dokazov, ki bi utemeljevali in izkazovali njihov strah pred preganjanjem v izvorni državi po oceni tožene stranke zadošča za sklep, da so lažno predstavili svoje razloge, zakaj v Sloveniji zaprošajo za mednarodno zaščito, saj so bile njihove navedbe v tej zvezi protislovne in malo verjetne, njihove izjave in njihovo ravnanje pa je bilo v takem protislovju, da izjavam glede na ravnanje ni mogoče verjeti (4. alinea 55. člena ZMZ). Kot nadaljnji razlog za zavrnitev prošnje tožnikov kot očitno neutemeljene tožena stranka navaja razlog iz 1. alinee 55. člena ZMZ po ugotovitvi, da so za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji tožniki zaprosili predvsem zaradi slabih ekonomskih razmer na Kosovu oziroma zaradi izboljšanja svojega ekonomskega položaja, kar tožena stranka zaključuje na podlagi njihovih navedb o slabem ekonomskem položaju na Kosovu, kjer nimajo niti hiše niti sredstev za življenje, službe pa drugi tožnik ni mogel dobiti ter da so Kosovo zapustili in želeli v Nemčijo, ker so slišali, da se tam bolje živi.

6. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka navaja, da je skladno z napotki Vrhovnega sodišča RS v sodbi I Up 360/2010 z dne 12. 1. 2011, preverjala, ali tožniki izpolnjujejo pogoje za priznanje subsidiarne zaščite ter v ta namen pridobila 13 različnih poročil mednarodnih organizacij glede splošne situacije glede pripadnikov romske narodnosti na Kosovu, posebej še v domačem kraju tožnikov, Uroševcu, ki jih v obrazložitvi vsebinsko povzema in zaključuje, da tožniki niso upravičeni do subsidiarne oblike zaščite, saj je bil v postopku na podlagi njihovih nekonsistentnih, malo verjetnih in v določeni meri neverodostojnih izjav ter na podlagi dejstva, da so bile njihove izjave in njihovo ravnanje v takem nasprotju, da izjavam glede na ravnanje ni bilo mogoče verjeti, narejen sklep, da so tožniki lažno predstavili svoje razloge, zakaj v Sloveniji zaprošajo za mednarodno zaščito, zato je tožena stranka zavrnila njihove prošnje kot očitno neutemeljene na podlagi 1., 4., 5. in 6. točke 55. člena ZMZ.

7. Tožniki se v tožbi sklicujejo na svojo argumentacijo v svoji tožbi z dne 16. 10. 2010 zoper predhodno izdano odločbo tožene stranke v isti sporni zadevi in na navedbe v svojem „odgovoru na pritožbo tožene stranke“ z dne 27. 12. 2010, saj so se v sedaj izpodbijani odločbi ponovile enake napake in nezakonitosti, kot v prejšnji odločbi, čeprav je Upravno sodišče ugodilo tožbi tožnikov, Vrhovno sodišče RS pa je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča. Zato tožniki izpodbijajo v ponovljenem postopku izdano odločbo z enako argumentacijo kot v prejšnji tožbi, ker je Upravno sodišče tedaj pritrdilo tožnikom, kot zlasti izhaja iz navedbe v obrazložitvi sodbe (I U 1450/2010 z dne 3. 11. 2010) na str. 13 //... ne gre samo za nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ampak tudi za napačno uporabo materialnega prava, in sicer določil 1., 4., 5. in 6. alinee prvega odstavka 55. člena ZMZ//, medtem ko je Vrhovno sodišče sicer potrdilo citirano sodbo, vendar je glede 4. alinee 1. odstavka 55. člena ZMZ menilo, da je bila pravilno uporabljena. Tožniki v tožbi kot dodatne nezakonitosti v sedaj izpodbijani odločbi izpostavljajo očitno nerazumevanje in posledično nespoštovanje napotil Vrhovnega sodišča RS, celo „polemiziranje“ z njimi in iz tega izvirajočo protislovnost odločbe. Čeprav je tožena stranka v obrazložitvi sedaj izpodbijane odločbe navedla, da je o subsidiarni zaščiti odločala „ob upoštevanju navodil Vrhovnega sodišča“, je pri odločanju izhajala iz trditve, ki je s temi navodili v direktnem nasprotju, namreč da „izjave prosilcev nimajo nobene dokazne vrednosti, iz česar izhaja, da prosilci niso izkazali pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite“. Tožena stranka tako začne s ponovitvijo stališča iz svoje prejšnje odločbe, ki sta jo Upravno in Vrhovno sodišče spoznala za nepravilno, nato v nasprotju s to svojo ugotovitvijo, da „pogojev niso izkazali“, vendarle nadaljuje z ugotavljanjem, ali so jih vendarle izkazali glede na informacije o izvorni državi, toda to na koncu spet sklene - ne z ugotovitvijo (na str. 21), ali omenjene informacije potrjujejo navedbe tožnikov ali ne, ampak s ponovitvijo začetnega stališča, da tožniki niso upravičeni do subsidiarne zaščite zato, ker da so „lažno predstavili svoje razloge“. Taka izrazito protislovna in nelogična obrazložitev že sama po sebi pomeni bistveno kršitev pravil postopka.

8. Po mnenju tožnikov bistvena nezakonitost izpodbijane odločbe izvira iz neuporabe informacij o izvorni državi v pospešenem postopku glede statusa begunca, pri čemer gre po mnenju tožnikov obenem tudi za nespoštovanje napotkov sodišč, še zlasti tistih iz potrjene prvostopne sodbe, a tudi iz sodbe pritožbenega sodišča. Tožniki menijo, da tožena stranka ne le popolnoma ignorira napotke iz potrjene sodbe prvostopnega sodišča in omenja le napotke iz sodbe pritožbenega sodišča, vendar tudi slednje razume oziroma prikazuje popačeno in nato z njimi celo „polemizira“. Čeprav je tožena stranka pri ponovnem odločanju o subsidiarni zaščiti te informacije vendarle upoštevala, vendar vsebinsko sicer napačno, jih še vedno ni upoštevala pri odločanju o statusu begunca, kar hkrati pomeni napačno uporabo materialnega prava. Pri izdaji sedaj izpodbijane odločbe v ponovljenem postopku je tožena stranka po mnenju tožnikov v celoti ponovila temeljno nezakonitost, ki je bila prisotna pri prvotnem odločanju v obravnavani sporni zadevi, in sicer nezakonito zavrnitev prošenj zaradi izjav, katerih zatrjevana lažnost sploh ni bila ugotovljena. Tako je kot svojo ugotovitev navedla, da navedbam prosilcev „ni bilo mogoče verjeti“ in da so bile njihove izjave „nekonsistentne, protislovne in malo verjetne“ ter „zgolj splošne in pavšalne“ in podobno, kar bi bila lahko pravno dopustna argumentacija zavrnitve neke prošnje v rednem ugotovitvenem postopku, po mnenju tožnikov pa je nedopustna njena uporaba v pospešenem postopku, zlasti enačenje malo verjetnih, pavšalnih ipd. izjav z lažnimi. Četudi je Vrhovno sodišče predhodno že dovolilo tako očitno „nesklepčno“ argumentacijo (če izjavam nekoga zaradi nasprotja med njimi ali z dejanji te osebe ni mogoče verjeti, je to še daleč od dokaza, da so bile njegove izjave lažne), gre po mnenju tožnikov za argumentacijo, na kateri ni dopustno graditi nadaljnje zakonite sodne prakse. Tožniki izpostavljajo, da svojih izjav o bistvu doživljanja preganjanja, to je neznosne diskriminacije Romov na Kosovu ves čas niso popolnoma nič spreminjali – do neskladnosti nekaterih izjav pa je prišlo tudi zaradi neprestanega insistiranja tožene stranke, da morajo prosilci navajata „konkretne dogodke“, zlasti take z elementi nasilja, iz česar preprosti ljudje logično sklepajo, da jim brez navajanja fizičnih napadov azil ne bo odobren, pa si potem včasih kakšnega ali njegove podrobnosti tudi izmislijo. S takim vodenjem postopkov tožena stranka v bistvu zavaja prosilce v napačno smer. Pri vprašanja, ali so tri v tožbi primeroma prikazane izjave tožnikov toliko pomembne, da je zaradi njih upravičeno posumiti tudi v verodostojnost vseh drugih njihovih izjav in to celo brez preverjanja njihove verodostojnosti z upoštevanjem dostopnih informacij o stanju na Kosovu, gre za vprašanje, o katerem bi tožena stranka zakonito lahko odločala samo v rednem ugotovitvenem postopku, ne pa v pospešenem postopku. Šele, če bi ugotovila s stopnjo zanesljivosti, da so njihove izjave lažne, ne le neskladne ali malo verjetne, pa bi smela prošnjo zavrniti v pospešenem postopku. Vendar pa tega tožena stranka v konkretnem primeru ni ugotovila niti za eno od vseh izjav tožnikov, kaj šele za vse ali za večino od njih. Tožena stranka je o tem zapisala (na strani 14) golo trditev, da „onkraj razumnega dvoma ugotavlja, da so prosilci lažno predstavili razloge“, čemur sledi strokovno zgrešena definicija lažnosti izjav na strani 15 zgoraj, pri čemer gre po mnenju tožnikov za nezakonitost zaradi napačne uporabe materialnega prava, namreč 4. alinee 55. člena ZMZ. Tožniki se sicer načeloma strinjajo z možnostjo ustavno skladne interpretacije 4., 5. in 6. točke 55. člena ZMZ, kakršno je v tej zadevi že podalo Upravno sodišče (v sodbi I U 1450/2010 z dne 3. 11. 2010), ki pa je Vrhovno sodišče RS vsaj glede 4. točke ne sprejema, zato tožniki menijo, da je nujno ponovno odločanje o predlogu za sprožitev postopka za presojo ustavnosti teh zakonskih določb. Tožniki uveljavljajo tudi kršitev 9. člena ZUP zaradi neseznanitve tožnikov s poročili o stanju na Kosovu, saj noben izmed dveh pooblaščencev, ki sta tožnike zastopala v upravnem postopku, ni prejel dopisa, za katerega tožena stranka v prvem odstavku na 20. strani izpodbijane odločbe zatrjuje, da so bila ta poročila z dopisom z dne 24. 6. 2011 posredovana obema pooblaščencema tožnikov.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti vztraja pri izdani odločbi in v celoti prereka navedbe tožnikov v tožbi. Uvodoma nasprotuje stališču tožnikov glede strokovne neusposobljenosti uradnih oseb, ki so odločale v postopku, saj za navedeno stališče ni nikakršne podlage, navedbe tožnikov pa so žaljive in kažejo neprimeren odziv pisca tožbe, ki ni zadovoljen z zakonito odločitvijo tožene stranke. V zvezi s tožbenim ugovorom glede neupoštevanja navodil iz sodbe Vrhovnega sodišča in posledično izdane protislovne odločbe tožena stranka poudarja, da je na podlagi navodil Vrhovnega sodišča pri odločanju v ponovnem postopku preverjala splošno situacijo glede Romov v Republiki Kosovo in glede na navedeno v popolnosti upoštevala navodila Vrhovnega sodišča. V zvezi z očitkom, da informacij o izvorni državi ni uporabila tudi pri odločanju o statusu begunca, ampak samo pri odločanju o subsidiarni obliki zaščite ter da lažnost izjav tožnikov ni bila ugotovljena, tožena stranka poudarja, da je Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 360/2010 z dne 3. 11. 2011 (pravilno: 12. 1. 2011) ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji iz takratne 4. alinee 55. člena ZMZ za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene. Tožniki tudi sami v tožbi priznavajo, da so si pri prejšnjih prošnjah veliko stvari izmislili, v pojasnilo za to ravnanje pa kot razlog navajajo, da naj bi tožena stranka neprestano vztrajala, da mora navesti konkretne dogodke, ki so se jim zgodili v izvorni državi, s čimer naj bi tožena stranka zavajala prosilce. Tožena stranka poudarja, da se je pri osebnih razgovorih s tožniki izredno trudila pridobiti od njih kakršnekoli informacije o tem, kar naj bi se jim zgodilo v izvorni državi, saj tožniki sami niso povedali skoraj ničesar in bi glede na to tožena stranka lahko odločila na podlagi 2. alinee 55. člena ZMZ. Pri tem ne gre pozabiti, da so tožniki prišli v Republiko Slovenijo zaprosit za zaščito, njihova dolžnost pa je, da govorijo po resnici, medtem ko izmišljevanje dogodkov, da bi ustrezali pogojem za podelitev mednarodne zaščite, pomeni zlorabo postopka. V to tožena stranka ne dvomi, zato je edina pravilna odločitev, da se njihove prošnje zavrne kot očitno neutemeljene. Tožena stranka zavrača tudi tožbeni očitek kršitve 9. člena ZUP, ker naj bi pooblaščencema tožnikov ne bila poslana poročila o stanju v izvorni državi, saj jima je tožena stranka uporabljena poročila o izvorni državi obema poslala in sta jih tudi oba prejela 28. 6. 2011, o čemer se lahko sodišče prepriča z vpogledom v spis. Sodišču tožena stranka predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano odločbo.

10. Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov:

11. V obravnavani zadevi sta prvostopno in pritožbeno sodišče že odločala, in sicer je Upravno sodišče RS s sodbo I U 1450/2010 z dne 3. 11. 2010 ugodilo tožbi in odpravilo tedaj izpodbijano odločbo tožene stranke, ki je zavrnila prošnje tožnikov kot očitno neutemeljene na podlagi 1., 4., 5. in 6. alinee prvega odstavka 55. člena ZMZ, Vrhovno sodišče RS pa je s sodbo I Up 360/2010 z dne 12. 1. 2011 zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper navedeno sodbo Upravnega sodišča (ki je s tem postala pravnomočna), zato se je zadeva vrnila v ponovno odločanje toženi stranki na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1. Po določbi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 mora pristojni organ izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva, ko je dobil sodbo oziroma v roku, ki ga določi sodišče; pri tem je vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

12. Predmet spora v obravnavani zadevi je uvodoma navedena odločba, ki jo je tožena stranka sicer izdala v ponovljenem postopku po citiranih sodbah Upravnega in Vrhovnega sodišča RS, vendar pa je ponovno zavrnila prošnje tožnikov kot očitno neutemeljene na podlagi 1., 4., 5. in 6. alinee prvega odstavka 55. člena ZMZ v zvezi z določilom 3. odstavka 22. člena ZMZ. Po tem določilu, če ni ugotovljena splošna verodostojnost prosilca, pristojni organ ne upošteva informacij o izvorni državi (iz drugega odstavka 22. člena ZMZ), prav na to določilo pa se je oprla tožena stranka pri svoji odločitvi, četudi je v ponovljenem postopku vpogledala pridobljene informacije o stanju v matični državi tožnikov ne da bi ugotavljala, ali citirane informacije potrjujejo navedbe tožnikov ali ne, ter zaključila, da tožniki niso upravičeni do subsidiarne zaščite zato, ker da so „lažno predstavili svoje razloge“.

13. Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo U-I-292/09-9, Up 1427/09-16 z dne 20. 10. 2011 (Uradni list RS, št. 98/2011), odločilo, da se tretji (prej četrti) odstavek 22. člena ZMZ razveljavi. V tej odločbi je Ustavno sodišče poudarilo, da mora zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito vsebovati tudi presojo, da prisilna odstranitev ne bo povzročila ogroženosti življenja in svobode prosilca za mednarodno zaščito ter da prosilec v tej državi ne bo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju. Obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito poteka ob upoštevanju dveh temeljnih elementov: subjektivnega elementa, v okviru katerega je prosilec dolžan navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo ter predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, ter objektivnega elementa, v okviru katerega pristojni organ izjave prosilca preverja z vidika objektivnih dejstev in informacij o izvorni državi. Z ustavnopravnega vidika dolžnost sodelovanja prosilca pri utemeljevanju prošnje sama po sebi ni sporna. Če naj bodo jamstva iz 18. člena Ustave Republike Slovenije dejansko zagotovljena, pa prosilcu ne sme biti naloženo pretežko breme dokazovanja ogroženosti. Po naravi stvari je prizadeta oseba tista, ki mora zatrjevati okoliščine, da je ogrožena. Pristojni organ mora v postopku presoditi, (1) ali so okoliščine, zaradi katerih prizadeta oseba prosi za mednarodno zaščito, take, da se lahko čuti ogrožena in (2) ali je tak strah objektivno utemeljen. Pri presoji o obstoju prvega elementa mora upoštevati navedbe prizadete osebe v celoti in morebitne druge dokaze ter narediti zanesljivo oceno o verodostojnosti teh navedb. V presojo o obstoju drugega elementa mora vključiti oceno stanja v državi, v katero bi se prosilec v primeru zavrnilne odločbe moral vrniti. Iz ustavnosodne presoje izhaja tudi stališče, da pristojni organ kot enega od pogojev presoje lahko upošteva splošno verodostojnost prosilca. Pristojni organ mora v vsakem posamičnem postopku, v katerem odloča o prošnji za mednarodno zaščito, s pomočjo metode razlage ta nedoločeni pravni pojem napolniti z vsebino ter nato ugotoviti, ali v konkretni zadevi obstajajo okoliščine, ki ustrezajo navedenemu pojmu. V vsakem posameznem primeru se osredotoči na presojo predvidljivih posledic v primeru vrnitve prosilca v izvorno državo, in sicer tako z vidika splošnega položaja v izvorni državi, kot tudi z vidika osebnih okoliščin prosilca.

14. Izjave prosilca glede nevarnosti, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju, je po naravi stvari mogoče preveriti le tako, da pristojni organ v presojo vključi tudi podatke o stanju v državi, v katero bi se prosilec v primeru zavrnilne odločbe moral vrniti. Obseg ugotavljanja teh dejstev in informacij je v prvi vrsti odvisen od navedb in izjav prosilca glede subjektivne ogroženosti. Vendar mora pristojni organ tudi sam zbrati vse potrebne podatke in ni vezan samo na navedbe ali predložene dokaze prosilca.

15. S tem, ko je tožena stranka oprla svojo odločitev tudi na določbo tretjega (prej četrtega) odstavka 22. člena ZMZ, ki jo je Ustavno sodišče z navedeno odločbo razveljavilo, je nepravilno uporabila materialno pravo. Tožena stranka namreč zaradi splošne neverodostojnosti tožnikov ni uporabila informacij o stanju v Republiki Kosovo, kljub temu, da so tožniki zatrjevali svojo subjektivno ogroženost. Zato glede na stališča Ustavnega sodišča v navedeni odločbi z dne 20. 10. 2011 prošnje tožnikov, v katerih navajajo dejanja, ki bi lahko zaradi njihove pripadnosti določeni narodnostni manjšini (Romov) kazala na preganjanje, po presoji sodišča ni mogoče zavrniti kot očitno neutemeljene v pospešenem postopku, ne da bi tožena stranka v rednem postopku tožnike zaslišala in pri tem uporabila informacije o stanju na Kosovu. Tožena stranka bo morala v ponovljenem postopku odpraviti navedene pomanjkljivosti in pri tem upoštevati tako stališče Ustavnega sodišča v navedeni odločbi z dne 20. 10. 2011 kot tudi stališča v pravnomočnih sodbah Upravnega in Vrhovnega sodišča RS (I U 1450/2010 z dne 3. 11. 2010 in I Up 360/2010 z dne 12. 1. 2011).

16. Glede na v tej sodbi sprejeto odločitev in navedena stališča se sodišče ni posebej opredeljevalo do drugih tožbenih ugovorov.

17. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo tožene stranke ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek v skladu z določbo 4. odstavka 64. člena ZUS-1.