Jedro

Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 154. člena ZOR). Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje pa ni mogoče narediti sklepa, da je toženka dokazala, da je škoda nastala brez njene krivde, ampak je mogoč celo sklep, da delavci tožene stranke, ki so bili sicer na bazenu navzoči, svojega dela niso opravljali tako, kot bi ga morali.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je tožena stranka odgovorna tožniku za škodo, ki jo je utrpel dne 15.6.1997. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila toženka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka je v postopku dokazala, da je storila vse, kar je bilo treba, da bi bili kopalci varni. Sprejela je kopališki red, ki je bil na vpogled vsem kopalcem, določila pravila obnašanja in organizirala službo, ki je skrbela za red na kopališču. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno sledilo izpovedbam prič, ki jih je predlagal tožnik. Priče, ki jih je predlagala toženka, so izpovedale, da so na dan škodnega dogodka opravljale delo na in ob toboganu. Da so delavci toženke opravljali delo, je razvidno tudi iz predloženega izpisa iz knjige prisotnih. Do tožnikove poškodbe je prišlo zato, ker se ni dovolj hitro umaknil izpod tobogana. Kopalec za tožnikom se je spustil po toboganu v zadostni varnostni razdalji. Tožniku je bila takoj potem, ko je to želel, nudena prva pomoč.

Toženka se ne more strinjati s presojo, da ni uspela dokazati, da je bil tožnik zaradi okvarjenega zdravja omejeno gibljiv, zaradi česar tobogana sploh ne bi smel uporabljati. Reviziji naj se ugodi, sodba sodišča druge stopnje pa tako spremeni, da bo ugotovljeno, da je tožnik sam odgovoren za nastalo škodo, zaradi česar njegov odškodninski zahtevek ni utemeljen.

Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Toženka ne uveljavlja nobene procesne kršitve. V okviru v reviziji zatrjevanega revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava pa v pretežni meri izpodbija v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje. To pa ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijske trditve, ki izpodbijajo dokazno oceno sodišč druge in prve stopnje in s tem ugotovljeno dejansko stanje, so naslednje: toženka je dokazala, da je storila za varnost kopalcev vse, kar je bilo treba; sodišče prve stopnje je neutemeljeno sledilo izpovedbam prič, ki jih je predlagal tožnik, v premajhni meri pa pričam, ki jih je predlagala toženka; delavci toženke so opravljali delo na in ob toboganu; do tožnikove poškodbe je prišlo zato, ker se zaradi okvarjenega zdravja ni pravočasno umaknil izpod tobogana; kopalec za tožnikom se je spustil po toboganu v zadostni varnostni razdalji. Glede na to, da gre za nedovoljene revizijske trditve, revizijsko sodišče nanje ne odgovarja.

Za presojo pravilnosti uporabe materialnega prava so v revizijskem postopku odločilne le tiste dejanske ugotovitve, ki so rezultat dokazne ocene sodišč druge in prve stopnje. Revizijsko sodišče je na te dejanske ugotovitve vezano, toženka pa jih, kot je bilo že povedano, z revizijo ne more izpodbiti (že omenjeni tretji odstavek 370. člena ZPP). Te dejanske ugotovitve so naslednje: - tožnik se je 15.6.1997 spustil po toboganu na V. bazenu toženke; - ko se je po padcu s tobogana v vodo začel dvigovati in se še ni povsem dvignil, ga je nekaj udarilo zadaj v glavo in v zgornji del hrbtenice; - škodnega dogodka ni opazil nobeden od delavcev toženke, kar pa v primeru, če bi bil delavec toženke res na ali ob toboganu, ne bi bilo mogoče; - na toboganu ni bilo nobenega delavca toženke, ki bi usmerjal uporabnike tobogana; - moški z otrokom v naročju, ki je povzročil nesrečo, se je spustil po toboganu nekontrolirano in prehitro; - delavci toženke svojega dela niso opravljali dovolj vestno in pravilno, saj kopalcev niso dovolj dosledno in tako, kot določa 30. člen Pravilnika o varnosti v urejenih kopališčih, opozarjali na spoštovanje predpisov in kopališkega reda; - do tožnikove poškodbe je prišlo zaradi nenadzorovanega spusta drugega kopalca po toboganu; - toženka ni uspela dokazati, da je tožnik zaradi degenerativnih sprememb omejeno gibljiv, zaradi česar se ni mogel dovolj hitro odstraniti s površine za doskok v bazen.

Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Iz prej povzetih dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje pa ni mogoče narediti sklepa, da je toženka dokazala, da je škoda nastala brez njene krivde, ampak je mogoč celo sklep, da delavci tožene stranke, ki so bili sicer na bazenu navzoči, svojega dela niso opravljali tako, kot bi ga morali. Odločitev obeh sodišč, da je podana odškodninska odgovornost toženke, je zato v skladu s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 170. člena ZOR in tedaj materialnopravno pravilna. Revizijsko sodišče je zato revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).